Tek na Shanghai Tower

Odpravil sem se na tek po stopnicah na Shanghai Tower. Shanghai Tower je 632 m visok nebotičnik v Shanghaju na Kitajskem. Trenutno je to za Burj Kalifo v Dubaju druga najvišja zgradba na svetu. Vendar najvišje nadstropje v Shanghai Toweru leži višje kot v Burj Kalifi. Zato me je ta tek tako zelo pritegnil, ker se bo vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, kot najdaljši/najvišji tek po stopnicah znotraj zgradbe.

Težava tega teka, pa je seveda, da bo potekal na Kitajskem. Ker sem pred pol leta že bil na Kitajskem in se takrat v domovino vrnil praznih rok, saj je tekma zaradi vmešavanja Kitajske vlade tik pred zdajci odpadla. Kitajci so nam nato po več mesecih pogajanj povrnili večji del potnih stroškov. S tem denarjem sem si potem privoščil potovanje v Šanghaj. Dobil nisem nobene garancije da tudi ta tek ne bo odpadel.

V Šanghaj sem odletel iz Benetk prek letališča Šeremetjevo v Moskvi. Vse skupaj sem iz Ljubljane v Šanghaj potoval samo 21 ur. V Šanghaj sem pripotoval v petek zjutraj. Tekma pa je bila na sporedu v nedeljo. Tako sem imel cela dva dni časa za ogled mesta. Zaradi svoje maratonske vzdržljivosti nisem imel nobenih težav z jet lagom in sem takoj po prihodu na letališče pričel z ogledi.

Z letališča sem se proti središču Šanghaja odpeljal z vlakom Maglev. To je trenutno najhitrejši vlak na svetu v komercialni uporabi. Med normalno vožnjo s potniki na krovu doseže hitrost 431 km/h. Japonski hitri vlaki so že dosegli hitrost 603 km/h, ampak le med poskusno vožnjo. Tule pa plačate 5 €, kolikor stane vožnja in že “letite” 431 km/h. In to brez dolgega čakanja kot je to na letališčih. Vlak vozi vsakih 15 minut. Ker gre za tehnologijo maglev, kjer vlak lebdi na elektromagnetih nekaj centimetrov nad tiri, je vožnja zelo mirna in tiha. Ko to vidiš si ne moreš misliti drugega kot to, da je Slovenija v kameni dobi.

Po središču Šanghaja sem se vozil predvsem s podzemno železnico. Šanghajska podzemna železnica je največja na svetu. Trenutno obsega 14 linij s 364 postajami in skupno dolžino vseh prog 588 km. To je tudi šele druga podzemna železnica na svetu, ki je pod zemljo povezana s katerim drugim mestom. Podzemno železnico zelo naglo gradijo. Do leta 2025 pričakujejo da bo dolžina prog presegla 1000 km. Vlaki v povprečju vozijo na vsake 3 minute. Sam sem si nabavil tridnevno vozovnico, ki stane zgolj 6 €. Glavna slabost vožnje s podzemno železnico pa je to, da nisem videl mesta.

Velika težava bivanja na Kitajskem je to, da so vse Googlove storitve blokirane. Za navigacijo po Šanghaju sem si že doma naložil posebno aplikacijo s angleškim zemljevidom Šanghaja. Na Kitajskem bi bilo za to prepozno, saj tudi trgovina Google Play ne dela. Na letališču pa sem si za 20 € kupil Kitajsko SIM kartico s tremi gigabajti podatkov. Lahko bi uporabljal tudi Slovensko SIM kartico. Vendar bi me v tem primeru 1 MB podatkov stal vrtoglavih 12 €. S Kitajsko SIM kartico sem imel dostop do interneta vedno in povsod, saj 4G omrežje deluje tudi na podzemni železnici.

Moj prvi postanek v mestu je bil Century park, kjer sem si ogledal muzej Shanghai Sicence and Technology Museum. Park je velik in razmeroma lep. Muzej pa ni bil vreden ogleda. Nadaljeval sem do predela Lujiazui v mestni četrti Pudong. Tu na razmeroma majhni površini stoji nekaj najvišjih zgradb na svetu. Pred dobrimi 20 leti tu ni bilo nobene visoke zgradbe. V zadnjih letih pa nebotičniki hitreje rastejo kot gobe po dežju. Kristalna palača v Ljubljani premore 20 nadstropij. V Šanghaju pa je več kot 1000 zgradb s več kot 30 nadstropji. Več kot 80 zgradb pa presega višino 170 m. Po celem dnevu sprehajanja po mestu me je od gledanja navzgor bolel vrat.

Čudovitih nebotičnikov je ogromno. Vendar v mestni veduti najbolj izstopajo štirje. In sicer 470 m visoki razgledni stolp Oriental Pearl Tower, 421 m visok nebotičnik Jin Mao Tower. Potem je tu Shanghai World Financial Center (SWFC), z višino 494 m peta najvišja zgradba na svetu. Najbolj pa me je pritegnil Shanghai Tower, z višino 632 m in s 127 nadstropij druga najvišja zgradba na svetu. Že čez dva dni bom tekel na njen vrh. Najlepši pogled na vse te nebotičnike je iz predela Bund na obrežju reke Huangpu. Tja sem se odpravil tako podnevi, kot ponoči. Lep kraj. Vendar je treba imeti dobre živce, saj se tod giblje na milijone turistov. Take množice ljudi v Slovenije nikjer ne vidiš, ker preprosto ni toliko ljudi. Šanghaj je trenutno s 24 milijoni prebivalcev največje mesto na svetu.

Hotel Novotel Atlantis Pudong, kjer sem prenočil, je z višino 232 m in 50 nadstropji 19. najvišja zgradba v mestu. Bival sem v sobi v 37. nadstropju in imel lep pogled na mesto pod sabo. Na vrhu hotela pa je bila vrtljiva restavracija. Če bi tu sedel (in mastno plačal), bi tekom večerje lahko videl celotno mesto. Ker sem bil na low budgetu, sem se raje na vrh hotela odpravil na skrivaj po koncu večerje. Ker me ni nihče videl, je osebje vrata zaklenilo za sabo. Mislil sem že da bom moral prenočiti na tleh na vrhu zgradbe. Nato pa je čez nekaj časa prišel hišnik in me rešil.

Naslednji dan zjutraj sem se odpravil v Shanghai tower na prevzem štartne številke. Šele sedaj sem verjel da tekma zares bo. Zvečer pa smo imeli na sporedu še uradni ugled proge (beri stopnic). Povedali so da bo poleg povabljenih Evropejcev (med katerimi sem bil tudi sam) nastopilo še okoli 1000 Kitajskih tekačev.

Do takrat pa sem imel še cel dan časa, da še dodatno raziščem mesto. Najprej sem se odpravil čez cesto na vrh Shanghai World Financial Centra. Ta zgradba zaradi luknje na vrhu spominja na odpirač za pivo. Na zgradbi je baje za četrt Japonske letne proizvodnje stekla. Okolico si je mogoče ogledati iz razgledne ploščadi (mostu) na stotem nadstropju.

Doslej sem si ogledal vse stvari, ki so bile nove, ki so zrasle v zadnjih 20 letih. Zaradi množice belcev, pa sploh nisem imel občutka, da sem v Aziji. Zato je bil sedaj čas, da raziščem še stari del mesta. Odpravil sem se v Yu garden, tipičen Kitajski vrt z ribniki in starimi tradicionalnimi hišami. Vse lepo in prav, če ne bi bilo spet, dobesedno milijon turistov. Nekaj manj gneče je bilo v templu Žadastega buda.

Nato pa se mi je že mudilo na ogled proge nazaj v Shanghai toweru. Tu sem se spoznal s favoriti za jutrišnjo tekmo. Dovolili so nam da smo si ogledali stopnišče po katerem bomo tekli. Prav tako pa so nas zastonj peljali na vrh zgradbe. Sicer vstopnina znaša okrog 35 €.

V hotel se se vrnil šele okoli polnoči, po več kot 14 urah neprekinjenega ogledovanja mesta. To je pač moj način potovanja. Enako je bilo tudi na Madeiri. In to je edini način, ki mi ustreza. Meni pač zelo hitro postane dolgčas in raje vidim da se mi stvari dogajajo hitro. Nič ne bi imel proti, če vmes sploh ne bi šel spat, ampak bi šel kar takoj na tekmo.

Zjutraj smo morali biti na štartu že tri ure pred začetkom tekme zaradi varnostnega pregleda (enakega kot na letališču) in zdravstvenega pregleda. Vsakemu tekaču so izmerili krvni tlak in nasičenost kisika v krvi. Nekaj elitnih tekačev je padlo na testu. Potrebno je bilo posredovanje glavnega organizatorja, da so jih sploh spustili na tekmo. Z mano pa je bilo vse v redu in tako sem se tudi počutil.

Zaradi totalnega izgube tekaške motivacije se na to tekmo sploh nisem pripravljal. Če ne bi imel že prej kupljene letalske karte, na tekmo sploh ne bi šel. V zadnjih 14 dneh sem tekel samo dvakrat, nikoli po stopnicah. Na drugi strani, če izvzamem maratonsko bluzenje po mestu in neprespano noč, sem bil zelo spočit. Poleg tega bo to šele moj drugi tek po stopnicah v karieri. In to kar na teku, ki se bo vpisala v knjigo rekordov, kot najvišji tek po stopnicah na svetu. Skratka, pred mano je bilo 119 nadstropij, 3398 stopnic in 552 m višine.

Na progo smo se podali v intervalih na vsakih 30 s. To mi ni bilo všeč. Raje imam boj mož na moža. Tako sem vedel, da bom večji del proge tekel sam. Ker sem bil v elitni kategoriji, sem tekel med prvimi. Začel sem zelo na moč. Ker je bil to šele moj prvi resni tek po stopnicah, sem v prvih nekaj nadstropjih tipal s kakšnim tempom moram teči. Potem pa mi je steklo. Pretekel sem celotno progo in nikoli nisem zahodil. Tekel sem tako, da sem ves čas preskakoval po dva ali tri stopnice na enkrat. Stopnice so bile precej položne. Zato prijemanje z rokami za ograjo ni bilo v nobeno pomoč.

Tekma je bila odlično organizirano. Prav v vsakem od 119 nadstropij je stal nekdo od organizatorjev! Vsakih približno 30 nadstropij je v polni pripravljenosti stalo medicinsko osebje. Opremljeni so bili celo z defibrilatorji! Tipično Kitajsko pretiravanje z varnostjo. Kaj za vraga pa gre lahko narobe na teku v zgradbi? Če bi komu bilo slučajno slabo, bi lahko odstopil na prav vsakem nadstropju.

Tek po stopnicah je bil manj zahteven, kot sem si predstavljal. Seveda sem tekel na polno, ves čas pri maksimalnem srčnem utripu. Vendar zadeva ni tudi približno tako naporna kot je bil npr. Red Bull K3. Ker smo tekli vsak zase, nisem imel občutka kako hiter sem. Glede na to da sem do 80. nadstropja prehitel že tri elitne tekače pred sabo, se mi je zdelo da moram biti precej dobro na poti. Nekje okrog stotega nadstropja sem imel rahlo krizo. Vendar je bila tu na srečo okrepčevalnica. Kozarček izotonika in že sem spet lahko tekel na polno. Zadnjih 20 nadstropij sem pretekel kot v transu. V cilju sem pritekel s časom 21 min 18 s, kar je zadostovalo za absolutno 16. mesto. To pomeni da sem vsako nadstropje v povprečju pretekel v 10,7 sekunde. Izkušeni tekači so mi povedali da so bila nadstropja v Shanghai Toweru nenavadno visoka in da bi tako visoka stavba, kot je Shanghai Tower morala imeti 150 in ne “le” 127 nadstropij.

Tekmo je zmagal Poljak Pioter Lobodzinski, ki je s časom 17 min 56,6 s le za 0.9 s prehitel Nemca Cristana Riedla.

Let nazaj domov sem imel naslednji dan ob enih zjutraj. Tako sem imel še celo popoldne in večer čas za oglede mesta. Med drugim sem obiskal pagodo China Art Musem, ki je bila del svetovne razstave Expo 2010. Stavba je res impresivna. Mogoče se sprašujete kako so v tako gosto naseljenem mestu, kot je Šanghaj dobili prostor za tako veliko zgradbo? Preprosto, prisilno so preselili 18.000 družin.

Potem pa me je čakalo 29 ur dolgo potovanje nazaj domov. Skratka, v zgolj treh dneh sem si z maratonskim načinom potovanja ogledal veliko večino znamenitosti v Šanghaju in zraven odtekel še eno zelo zanimivo tekmo. Trije dnevi so se mi zdeli za ogled mesta ravno prav. Vsak dan več, bi bil že preveč. Če bi imel še tri dni časa bi potem odpotoval v bližnje gore. Tja pa kdaj drugič.

  • Če kliknete na ta link dobite 5 € za prevoze Go Opti: http://goop.tl/s3m1a

    S svojim prostovoljnim prispevkom podprite nastajanje Bloga. Hvala!

    V kolikor boste to želeli mi lahko pošljite e-mail in dodal vas bom na poseben Seznam podpornikov bloga.

    €1,00

Slovenske barve sem na tekmi na Shanghai Tower branil Bojan Ambrožič

5 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s