Prepotoval sem že dobršen del sveta. Na dopustu na morju v klasičnem pomenu besede pa še nisem bil nikoli. Zadnjič sva s prijateljem sredi gorskega teka za hip posedla na eni izmed plaž na Siciliji in sva se že po 15 minutah vsa zdolgočasena spraševala: “Kako za vraga lahko ljudje zdržijo po 14 dni in več na morju?” In ker rad poskušam nove stvari, pa čeprav so mi še tako čudne, sem pristal, da greva letos na morje.

• 

• 

Odločila sva se za otok Hvar, ker sva upala da bo tako daleč na jugu Dalmacije lepše vreme. Hvar je četrti največji Hrvaški otok in drugi največji otok v Dalmaciji. Dolg je 68 km in širok do 8 km. Geografsko je zelo močno razdeljen na dve polovici: na zahodno, kjer so vsa večja mesta (Hvar, Stari Grad, Jelsa in Vrboska) ter na vzhodno, ki je zelo redko poseljena in brez večjih turističnih krajev. Z izjemo mesta Hvar, ki je mondeno mesto z veliko turisti, so ostala mesta precej bolj prijetna. Sploh mi je bila všeč Vrboska, ker spominja na majhne Benetke. Zato sem zelo rad vsak dan tekel skozi ta kraj. Na vzhodni polovici otoka sva obiskala vasico Bogomolje, ki je znana po pridelavi (in prodaji) domačega olivnega olja.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Kar je bilo meni všeč na Hvaru je to, da je gorat. Najvišji vrh otoka je Sv. Nikola (628 m). To se morda sprva ne sliši veliko. Vendar, ker sem tekel z morja na vrh gore se je nabrala razdalja 26 km in 800 višincev. Na goro sem tekel s severne strani otoka, kjer so njena pobočja položnejša, med tem ko je južna stran ena sama zelo strma stena v kateri so urejene plezalne smeri.

• 

• 

• 

• 

• 

V steni Sv. Nikole nad vasjo Sveta Nedjelja leži jama (po hrvaško špilja) z znanim avguštinskim samostanom iz 15. stoletja. 100 m desno od te jame pa so letos navrtali ferato Via Mirko. Ferata poteka po navpični, gladki steni z zelo malo oprimki. Ker so navrtali veliko število skob, ki so zelo blizu skupaj je ferata zgolj težavnosti B/C. Na koncu ferate je viseči most (C), ki pa še ni dokončan. Most predstavlja slepo ulico (po njem se je potrebno vrniti nazaj). Od mosta lahko nadaljujemo levo in po lažji ferati Via Avalon (težavnost A/B) sestopimo nazaj pod steno. Druga možnost pa je, da nadaljujemo še naprej proti vrhu Sv. Nikole. Ta del ferate je lažji, manj strm ter zaenkrat še slabo označen. Po skrotju nas pripelje na vršno planoto Sv. Nikole. Nazaj na izhodišče sestopimo po običajno označeni planinski poti.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Skorajda ves čas najinega dopusta sva šotorila v kampu Nudist pri Vrboski. Kamp je majhen, ampak je v njem vse kar človek potrebuje: trgovina, restavracija, prodajalna sladoleda in solidno urejeni WC-ji. Ne razumem zakaj, ampak nudizem v družbi še vedno velja za tabu. Samo tisti, ki se radi kopamo goli vemo kakšen užitek je to. Bolj kot golota se mi zdi problem visoka cena kampiranja na splošno v vseh kampih na Hrvaškem, saj tako drago kampiral nisem še nikjer (niti v Švici!). Kampiranje stane enako ali je celo dražje, kot bivanje v manjšem apartmaju. Vse to sem seveda vedel pred letovanjem, vendar se ljudje za kampiranje še vedno odločamo zaradi večje romantike in lažje dostopnosti do plaže (imela sva parcelo 5 m od morja). Slaba stran pa je vreme – naju je vmes za 2 dni pregnala v apartmaje.

• 

• 

• 

• 

Poleg vsakdanjega teka je bila najina glava športna aktivnost veslanje z napihljivim kajakom. Prvih nekaj dni sva veslala na otok Zečevo, ki je od obale kampa oddaljen slab kilometer. Najine veslaške ture pa so iz dneva v dan postajale bolj nore. Skupno sva v času dopusta preveselala kar 74 km. Najin glavni cilj pa je bil, da bi iz kampa veslala do plaže Zlatni rat na otoku Braču. Gre za najbolj znano plažo na Hrvaškem, večkrat uvrščeno med najlepše plaže na svetu. Do tja je bilo s kampa samo 9 km zračna razdalje. Ko sva veslala po zalivu v bližini obale sva povprečno dosegala hitrost okrog 5 km/h. Zato sem bil prepričan da bova plažo dosegla v manj kot dveh urah veslanja. Vendar ko sva iz zaliva, priveslala na odprto morje, so se kmalu začeli pojavljati metrski valovi in močan morski tok v nasprotno smer. Obdava skupaj sva veslala na polno, pa sva se naprej premikala manj kot 1 km/h. Če sva se ustavila samo za minuto, naju je začel nositi nazaj. Po 3 urah veslanja sva se izmučena morala izkrcati v mestu Bol, saj nisva imela moči da bi še eno uro veslala do znamenite plaže. Znova sva poskusila čez tri dni. Morje je bilo takrat bolj mirno. Prav tako sva upoštevala gibanje morskih tokov (zaradi njih sva namenoma izbrala daljšo pot). V drugo nama je brez težav v dveh urah prispelo priveslat na Zlatni rat. Plaža je zanimiva, bela, prodnata. v geološkem smislu je to vršaj, ki ga je nanesel hudournik iz Vidove gore. Plažo je precej lepše, kot iz perspektive kopalca, videti od daleč oz. iz zraka. Prav tako je gneča na plaži v pravem nasprotju s plažo najinega izhodišča.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

V tem duhu je dopust hitro minil. V eno smer je iz Hvara do Ljubljane 530 km vožnje (plus dve ure vožnje s trajektom). Da bi bila pot nazaj grede manj dolgočasna, sva se ustavila v Narodnem parku Krka, saj leži prikladno le 5 km stran od avtoceste Split-Zagreb. Zato sva pričakovala, da bi znala biti gneča. Vendar si nisva niti mislila, da bo v parku hkrati nekaj 1000 ljudi. Ljudi je bilo toliko, da se v bližini slapov nisva mogla niti premikati, ker so poti preozke. Naredite si uslugo, če bi radi gnečo pojdite na Kitajsko, v Hrvaške narodne parke pa pojdite raje izven sezone. Moram pa pohvaliti njihove ceste – v razdalji 600 km vožnje po avtocesti v obe smeri, ni niti enih del na cesti (samo preštejte, če morete, koliko jih je pri nas na razdalji Koper-Ljubljana).

• 

• 

• 

• 

• 

Kljub temu, da to ni bil dopust po mojem okusu sem na nek način znal uživati. Si pa sedaj spet želim hribov in teka, in to predvsem s pozitivnimi osebami, ki to znajo ceniti.