Lenuhovo smer v Begunjski Vrtači sem doslej plezal že petkrat. Tokrat sem se smeri lotil z alpinističnim inštruktorjem Jurijem Rousom iz AO Črnuče. Sneg se je začel kakšne 5 min hoje od parkirišča na Ljubelju. Naprej je z nekaj pazljivostjo vse prevozno s smučmi.
Video: Jurij Rous
Do vstopa v Lenuhovo smer smo se kar nagazili, saj se se sneg mestoma predira do kolen. Na vstopu v Lenuhovo smer je ponavadi zelo strmo snežišče. Tokrat pa nas je pričakal 10 m visok, skorajda kopen, skalni skok. Jurij ga je ocenil z oceno M4. V skoku je bilo zelo težko nameščati varovala, saj kakšnih dovolj velikih razčlemb, primerne za metulje in zatiče, ni. Jurij, ki je vodil navezo, je v skok zabil kar štiri kline. Enega kasneje nismo uspeli izbiti iz skale in je ostal v steni.
Le nekaj metrov nad prvim skokom je potem še en manjši skokec. Za tem pa se grapa za nekaj časa položi. Višje grapo zapre še en skok. Vendar tu ni tako zahtevno, ker je v pomoč ruševje. Tu je sicer ponavadi samo zelo strmo snežišče. Za tem smo po rampi nadaljevali desno. Začetek nadaljevanja grape je položen. Nato pa strmina narašča, grap pa zapre več zaporednih skokov. Na nekaterih je bilo na srečo še nekaj tankega ledu. Sicer pa je sneg zelo nepredelan. Zato se je bilo tudi čez nizke skoke zelo težko spraviti. Skokov potem ni več. Vendar, ker je grapa še vedno zelo strma, sneg pa ne nudi skorajda nobene opore, je bilo tudi na tem delu potrebno precej previdnosti (beri kopanja). Večino smeri smo se varovali na kline in mestoma tudi na ruševje.
Z vrha smeri je sledil še vzpon po grebenu do vrha Begunjske Vrtače. Verjetno smo prvi v tej zimi preplezali to smer. Zagotovo pa je bil to moj daleč najbolj zahteven vzpon po tej grapi. Z vrha Begunjske Vrtače se je odprl čudovit pogled na morje megle. Ker pa je dan že počasi ugašal, smo se hitro odločili za sestop po Šentanskem plazu. Šetananec je v celoti zalit in smučljiv.
Arhiv:
Bojan Ambrožič 