Madeira – rajski otok sredi Atlantika

Madeira je otok, ki leži v Atlantiku, približno 1000 km zahodno od Lizbone. Skupaj z otokom Porto Santo in še nekaterimi manjšimi otočki tvori manjše otočje, ki spada pod Portugalsko. Madeira je precej majhen otok – po površini meri le dvakrat več kot nam bližnji otok Krk. Zaradi izredne goratosti pa na videz izgleda precej večji, kot je v resnici.

Na Madeiro sem se odpravil s kolegom Simonom. Na Madeiro sva letela iz Benetk prek Lizbone. V Lizboni sva imela 15 ur časa za prestop, ki sva ga izkoristila za krajši ogled mesta. Lizbona me je kot mesto razočaralo, saj v mestu ni nobene ogleda vredne znamenitosti. V mestu je sicer kar nekaj muzejev, cerkva in ostali kulturnih znamenitosti. Vendar zelo podobne ima skorajda vsako mesto.

Naslednji dan zjutraj sva odletela na Madeiro. Zaradi pomanjkanja prostora letališče na Madeiri leži skorajda v celoti na pilotih. Ker pogosto tu piha močan veter, to letališče velja za eno najbolj nevarnih na svetu. Na YouTubu je možno najti na ducate posnetkov letal, ki s težavo pristajajo v bočni veter.

Takoj po pristanku sva si uredila izposojo avtomobila. Izbral sem najcenejši avto, ki ga je bilo možno najti – Opel Corso 1.2. Hitro se je izkazalo, da je bila to velika napaka. Ceste na Madeiri so namreč izredno strme in motor najinega avtomobila jim enostavno ni bil kos. Tako sva večino časa vozila v drugi prestavi (tudi po avtocesti!), v vse strmejše klance pa celo v prvi prestavi. Pa se nama je vseeno zgodilo, da avto ni zvozil klanca. Vendar ne zato, ker bi bila cesta spolzka. Ne. Enostavno tako strme ceste so!

Z letališča sva se odpeljala na skrajni vzhodni del otoka, do klifov Ponta de Sao Lorenco. Gre za zelo lepe klife, ki so vklesani v barvite vulkanske kamnine. Nad njimi poteka sprehajala pot, ki je bila kot nalašč za tek. Le da je bil tek na začetku kar težak, ker nisva bila navajena vročine. Prav tako je bilo toplo tudi morje (imelo je 23 °C). Plaž je kar nekaj. Težava je le v tem, da je lahko to nevarno zaradi stalo visokih valov. Lepa plaža leži tudi pod razglediščem Cristo Rei. Tu se do plaže lahko zapeljemo kar s kabinsko žičnico.

Na Madeira sva bivala v hotelu v mestu Funchal – glavnem mestu Madeire. Za 12 € na noč sva dobila sobo v samem središču mesta, v bližini obale. Bolj pomembno je bilo to, da sva dobila tudi svojo podzemno garažo. Funchal je namreč presenetljivo veliko in kaotično mesto (s 110.000 preb.) Prostora v mestu ni niti za ped, še manj za parkirišča. Edini raven del mesta pa predstavlja ozek obalni pas.

Naslednji dan sva se zapeljala na vrh Pico do Ariero (1818 m). Z vrha pa sva po označeni poti nadaljevala na Pico Ruivo – z višino 1861 m najvišji vrh Madeire. Med gorama je manj kot 50 m višinske razlike. Vendar pa je v eno smer dobrih 5 km in pa 700 višincev. Pot je ena najlepših, ki sem jih kadarkoli pretekel. Poteka nad prepadnimi kanjoni, ki spominjajo na tiste iz Jurskega parka. Pot je zelo dobro zavarovana in poteka po skalnih policah ter skozi številne predore. To je poti, ki jo nekoč morate prehoditi.

Iz Pico Ariero je mogoče nadaljevati še 10 km proti zahodu do prelaza Baraccio in na ta način prehoditi celoten greben nad dolino Nun. Vendar se za to pot nisva odločila, ker nisva imela urejenega prevoza za nazaj. Zato sva se vrnila nazaj po isti poti.

S potjo sva nadaljevala proti severu otoka v vas Porto Moniz. Tu leži letovišče, kjer se je mogoče kopati v (na pol) naravnih bazenčkih iz lave. To je verjetno tudi edino mesto na otoku, kjer je kopanje povsem varno, saj ni visokih valov.

Zvečer sva šla v Funchal na pico. Med pohajkovanjem v mestu pa je Simon v daljavi opazil bel prireditven šotor. Zgolj iz “firbca” sva šla pogleda kaj se tu dogaja. Izkazalo se je, da ravno delijo štartne številke za tekmo Madeira Ecotrail, ki bo na sporedu čez dva dni. Teklo se bo na 80, 40 in 25 km. Bil sem presenečen. Še nikoli nisem slišal za to tekmo. Ultramaraton Skymarathon Madeira namreč poteka v aprilu. Skratka, ta tekma je bila zame dobrodošlo presenečenje. Presenečenje, ki ga enostavno nisem mogel zavrniti. Z nekaj pogajanja mi je uspelo prepričati organizatorje, da so me prijavili na 40 km razdaljo.

Poleg tega pa sem si zabičal, da zaradi tekme ne bom počival oz. izpustil katerega od planiranih trailov po otoku. Tako sva se en dan pred mojo tekmo odpravila na zahodni del otoka, kjer poteka pot PR6. Gre za pot, ki poteka po t.i. “levadah” – to je akvaduktih namenjenih transportu vode na plantaže na jugu otoka. Tisoče kilometrov levad so zgradili v preteklosti, da bi južen bolj sušen del otoka oskrbeli z vodo z bolj namočenega severa.

Sedaj po teh levadah potekajo sprehajalne poti. Levada das 25 Fontes je najbolj znana med vsemi, saj poteka do slapu, kjer voda naenkrat izvira iz 25 ločenih izvirov. Tolmun pod slapom sem izkoristil za osvežilno kopanje. V bližini 25 izvirov leži še 100 m visok slap Risco. Tudi do njega hitro in udobno pripelje levada.

Popoldne pa sva se po atraktivni gorski cesti zapeljala še v dolino Nun v vas Curral das Freiras. Sem visoko v hribe, naj bi se nune zatekle pred napadi piratov. Nad vasjo leži razgledišče Eira do Serrado, ki ponuja atraktiven pogled na gore, ki sva jih pretekla prejšnji dan. Ogledala pa sva si tudi Cabo Girao, ki je z višino 580 m drugi najvišji klif v Evropi.

Ko sva se po napornem dnevu končno zatekla v hotel, je bila ura že skorajda polnoč. Čakala pa me je še priprava nahrbtnika na gorski maraton, ki me čaka naslednji dan. Ker tekme nisem načrtoval, s seboj nisem imel nobene resne tekaške opreme. Niti copatov za gorski tek. Teči bom moral v navadnih cestnih copatih.

Glede na vso utrujenost pa sem bil tako ali tako prepričan, da se mi naslednji dan ne piše nič dobrega. Simon pa me je med tem zbadal češ: “Videti si tako slabo, da je bolje, da se mi jutri pridružiš na plaži”. Trenutek za tem sem zaspal kot ubit. Vendar me je že ob petih zjutraj zbudila budilka. Tekma!

Tekma je bila dolga 44 km s 3450 m vzponov in 3650 m spustov. Za primerjavo GM4O je dolg 42 km s 2500 višinci. To mi je dalo vedeti, da bo ta tekma še precej težja. Na štart so nas zapeljali z avtobusom. Cilj pa je bil v središču Funchala. V prvih 3 km se je proga vzpela kar za 700 višincev. Pravi vertical kilometer – naravnost po pobočju navzgor. večina tekmovalcev je hitro omagalo. Sam pa sem se počasi prebil v ospredje. Strmina mi je zelo ležala. Na drugi strani je sledil enako strm spust. Kljub temu sem bil tudi tu suveren in do konca uspel zadržati absolutno pesto mesto.

Sledil je 16 km dolg vzpon na goro Pico Buxo. Prve 4 km je vzpon izredno strm. Nato pa se je strmina umirila. Počutil sem se odlično in brez težav premagoval kilometre. Na progi je bilo šest okrepčevalnic. Ustavil sem se samo na eni, za polnjenje camelbaka. Ker je šlo za “eko” tekmo, tudi pijače v plastičnih kozarčkih ni bilo. Kozarček si moral tovoriti celo pot s seboj. Polnjenje kamele me je stalo enega mesta. Sledil je 12 km dolg spust v dolino, ki pa na srečo tehnično ni bil zahteven. Pač pa je v dolini postalo izredno vroče. Zadnjih 15 km smo tekli po levadah med nasadi banan in po plaži. Tek po levadah je bil po večini udoben. Ponekod pa je bil tudi nevaren, saj so v kanalih luknje. 3 km pred ciljem je bil na vrsti še 150 višincev strmega vzpona in nato končno spust proti cilju. V cilj sme prišel s časom 5 h 26 min na absolutno šestem mesto. To je rezultat, ki ga enostavno nisem pričakoval.

Po počitku in krajši regeneraciji sva si privoščila še spust s Funchalskim toboganom. Kot sem že večkrat poudaril so ulice v mestu Funchal strme. To res drži! Včasih so za spust po teh ulicah uporabljali posebne sanke. Danes pa je to glavna turistična znamenitost. Spust stane 30 € na sanke, čemur pa je potrebno prišteti še 11 € za gondolo, ki pripelje na štart. Vendar gre za zanimivo adrenalinsko doživetje.

Naslednji dan ob 5:30 sva imela že imela let nazaj domov. Še preden pa sem uspel priti domov, so me že klicali, če bi šel naslednji dan plezat v Paklenico, s koder vam trenutno pišem te lepe pozdrave. Temu jaz pravim ” življenje”. Le naj traja – naj traja dokler lahko.

STROŠKI POTOVANJA:

  • Povratna letalska karta: Benetke-Lizbona-Madeira: 210 €
  • Prevoz: Ljubljana-Benetke-Ljubljana: 30 €
  • Rentacar za 5 dni: 150 € (75 € na osebo) + 40 € stroškov goriva
  • Hostel v Lizboni: 12 €
  • 4 nočitve v hotelu v Funchalu: 60 €
  • Skupaj: 400 € + osebna poraba

Bojan Ambrožič

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

S svojim prostovoljnim prispevkom podprite nastajanje Bloga. Hvala!

V kolikor boste to želeli mi lahko pošljite e-mail in dodal vas bom na poseben Seznam podpornikov bloga.

€1,00

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s