Počasi sem postal že naveličan vsega tega teka. Letos bom nastopil samo še na tekmi v Šanghaju. Potem bom pa razmislil, če se mi bo sploh še ljubilo teči. Ne glede na to da nimam prav nobene motivacije za tek več, sem brez nekega posebnega truda pristal v relativno dobri formi. Zato sem se odločil, da nastopim še na Teku treh vrhov v Gorici. Šlo je za 28 km dolg gorski tek s 1675 m vzponov, ki je potekal čez vrhove Škabrijel, Sveto goro in Sabotin. Namen teka je bil spomin na grozljive dogodke prve svetovne vojne, saj dobršen del trase teka dobesedno poteka po strelskih jarkih.
Na štartu se nas je zbralo kar 188 tekačev na 28 km dolgi progi ter še 76 tekačev na krajši, 12 km dolgim progi. Štart na obeh razdaljah je bil hkraten. Posledično smo tudi tisti na 28 km dolgi progi na začetku bolj pritiskali, kot bi bilo to pametno. Tekel sem v vodilni skupini z Markom Tratnikom in Anžetom Šenkom. Zraven pa je bilo še Italijan Roberto Gheduzzi.
Na prvem vzponu na Škabrijel sem se počutil odlično. Proga mi je zelo ustrezala. Tekli smo znotraj strelskih jarkov in številnih kavern. Zelo zanimivo. Škoda, ker nisem imel časa, da bi lahko užival. Proti vrhu vzpona je nekoliko naprej potegnil Tratnik. Večje prednosti pa si ni priboril. Šenk pa je zaostal za mano.
Žal pa je bil takoj za tem na vrsti spust. Spust je bil srednje zahteven – skozi gozd po skalnatem terenu. Pritiskal sem navzdol kolikor sem le upal, da je varno. To da si bom slej kot prej zvil gleženj sem že vnaprej vzel v zakup. Vendar je kmalu Šenk mimo mene pritekel s tako hitrostjo, da se mi je zdelo da stojim. Kmalu za tem so me ujeli še Italijan, Aleš Štor in pa Gregor Mlakar. To mi je pobralo vso motivacijo. Spraševal se: ” V čem je sploh smisel da tekmujem, če sem navzdol popoln invalid?”
Ker nisem upal navzdol hitro teči, sem se vsaj spočil. Zato sem na vzponu na Sveto goro spet pospešil svoj ritem teka. Italijana in Aleša sem takoj ujel nazaj. Potem je bil na vrsti del skozi kaverno. Opozorili so nas da je kaverna dolga 300 m in da se skozi ne da priti brez lučke. To je res. Sam sem imel lučko nerodno zakopano v nahrbtniku. Nameščanje lučke bi me stalo dragocenih sekund. Zato sem tvegal in se skozi kaverno podal brez. Pošlepal sem se na svetlobo lučk drugih tekmovalcev. Kaverna je dolga kar za kakšnih 5-10 min teka. Brez umetne svetlobe se notri res čisto nič ne vidi.
Na spustu s Svete gore se je ponovila zgodba s Škabrijela: ujamejo me Italijan, Aleš in Gregor. Skupaj nato brez poškodb zvozimo spust po kolesarski downhill progi v dolino, vse do reke Soče. Tu pa nas je pričakala druga zanimivost proge: čez Sočo so nas zapeljali s čolni. V času plovbe čez Sočo (približno minuta), smo se lahko malce spočili. Nato pa je bil na vrsti še Sabotin. Do začetka vzpona je bilo potrebno preteči kakšne tri kilometre ravnine. Tudi v tem segmentu sem močan. Zato sem se končno odlepil od omenjene trojice. Na vzponu na Sabotin pa sem še bolj napadel. Upal sem da z zelo hitrim ritmom ujamem Šenka in Tratnika.
Na vrhu Sabotina pa me pričaka presenečenje. Ljudje mi med ploskanjem sporočijo, da sem trenutno jaz vodilni tekmovalec. Vedel sem da to ni mogoče. Kasneje se je izkazalo, da sta se Tratnik in Šenk izgubila. Meni osebno se je proga ves čas zdela zelo dobro označena. Rekel bi celo, da so bile označbe postavljeno celo najbolj na gosto od vseh trailov, ki sem jim premagal letos. Na nekaterih križiščih, kjer so stali redarji, pa je nastalo nekaj zmede v smislu, kje poteka 12 km oz. 28 km dolga proga. Sklepam da sta ravno na takih mestih Tratnik in Šenk zašla. Tratnik je zgrešil celo toliko, da je moral s čolnom še enkrat čez Sočo. Mogoče ga vzamejo med Bobre. Pri njegovi vratolomni hitrosti spusta mu čisto verjamem, da ena zastavica premalo in on je že 100 m mimo.
Na spustu s Sabotina sem tvegal in tekel skorajda na polno. Čisto na koncu, ko smo prišli že na asfalt me je kljub temu, Tratnik ujel. Po asfaltnem klancu navzdol sva tekla hitreje kot 3 min/km. Na srečo je bilo tik pred ciljem spet nekaj vzpona. Tu je Tratnika izdal krč (razumljivo imel je par kilometrov več v nogah kot jaz), mene so pa noge še vedno zelo dobro nesle in me ponesle do zmage. Sicer nezaslužene, ampak nisem jaz kriv, da sta Tratnik in Šenk zašla s proge. Po moči oz. pripravljenosti bi si zaslužil tretje mesto.
- Rezultati: http://timing.si/slv/dirka/1385/skupni_rang
- Foto Valentina Čufer: https://www.dropbox.com/sh/4a2u6ouur2mg1t2/AABuxesEPOrv4jeqpKrEZ7GBa?dl=0
- Foto: https://photos.google.com/share/AF1QipM941L7OQiAnNKPhf_NwXr8rpo8b_Vju2vnPd6bMzUd0Qt5QgA5d-pYE-r8MX67Iw?key=NUlPX0NjQTVONVRNc2pLYUZLZ01oZGRrTEx1S2ln
Bojan Ambrožič 
Dobro si ga tega Tratnika 😀 Bober je bober
Všeč mi jeVšeč mi je