Hochalmspitze (3360 m)

Hochalmspitze je najvišja gora pogorju Ankogelgruppe v gorovju Visokih Tur. Doslej sem se na goro odpravil že dvakrat. Vedno pa me je zaustavila prevelika količina novozapadlega snega. Gora s svojo višino že krepko presega višino 3000 m, zaradi česar tu tudi poleti pogosto sneži. O tem dodatno priča obstoj dveh ledenikov – večjega Hochalmkeesa na severni strani in Tripkeesa na južni strani gore. Prav prek teh dveh ledenikov pa vodita oba običajna pristopa na vrh.

GPS sled ture: https://www.dropbox.com/s/cz00fjovuc48vot/Sled_HOCHALM%20CEL163208.gpx?dl=0

Turo sem začel pri jezu na koncu doline Goßgraben. Po planinski poti sem se nato vzpel do koče Giesnerhutte. Hodil sem sam. Vendar mi niti za trenutek ni bilo dolg čas, saj so me ob poti ves čas spremljali prečudoviti zeleni odtenki macesnov.

Od koče sem nadaljeval po poti Rudolstaedter weg. Poti je sprva zelo lepo uhojena. Višje pa se začne izgubljati med ledeniškimi balvani. Vendar je ves čas izjemno dobro markirana, zaradi česar z orientacijo ni prav nobenih težav.

Na višini približno 2900 m se teren uravna in pot nas pripelje do spodnjega roba ledenika Tripkees. Sprva je ledenik položen. Vendar na koncu postane precej strm. Zato tu čez brez zimske opreme ne bo šlo. Sam sem tovoril s seboj dva plezalna cepina, plezalni pas, vrv, avtomatske dereze in pa (prav ste slišali) copate za gorski tek.

Sam visokih letnih gojzarjev ne uporabljam, iz razloga ker so nizki gojzarji in copati za gorski tek nadomestili že skorajda vse funkcije letnih gojzarjev. Copati za gorski tek imajo boljši oprijem od gojzarjev, so lažji, bolj stabilni, nepremočljivi in so navsezadnje veliko bolj udobni.  Zato visoki letni gojzarji počasi postajajo zastarela tehnologija in jih v praksi uporablja vse manj ljudi. Ena redkih prednosti letnih gojzarjev pred copati, je ta da nanje lahko namestimo dereze, kar pride prav predvsem na tistih letnih turah, kjer je treba vmes prečiti tudi manjši ledenik ali snežišče.

Zato sem že pred časom prišel na idejo, da bi na copate za gorski tek namestil svoje avtomatske dereze. Za test sem uporabil svoje copate Adidas Kanadia 7 in pa avtomatske dereze Climibing Technology Lycan. Na moje presenečenje, sem dereze na copate namestil brez vseh težav. Po pol ure hoje z njimi okoli hiše, sem bil prepričan da se mi tudi na pravi turi v hribih ne bodo snele. Zato sem isti sistem uporabil za prečenje ledenika Tripkees.

Sistem derez s copatami je na ledeniku deloval odlično in zanesljivo. Z velikim užitkom in predvsem brez težav sem premagal strmi del ledenika (med tem ko so se pohodniki v pravih gojzarjih in brez derez na smrt mučili priti tu čez). Priznati pa je treba tudi na nekaj pomanjkljivosti. Copate Adidas Kanadia niso nepremočljive, zaradi česar me je začelo zebsti. Poleg tega copati ne dajejo upore v gležnju. Zato bi bilo z njimi zelo težko hoditi daljše prečke. To sem spoznal že pred leti, ko sem na letne gozarje nameščal dereze. S copati (si predstavljam) bi bilo to še bolj zoprno. Zato bodo zimski gojzarji (in pa turni pancerji)  vedno ostali najbolj primerna obutev za namestitev derez.

Nad ledenikom sem snel dereze in nadaljeval po ferati do škrbine pod skalnim stolpom Stenerne Mandln (3125 m). Ferata je strma, a zelo dobro zavarovana. Za škrbino se pot nadaljuje po grebenu. Jeklenic ni več. Zato je na nekaj mestih treba malce poplezati čez naložene skale. Ves čas pa je na desni lep razgled na ledenik Hochalmkees. Iz škrbine je do vrha gore le dobrih 200 višincev. Vendar naj vas to ne zavede. Do vrha je precej dlje kot izgleda. Čez čas se greben razširi in hoja postane spet lahka. Proti koncu pa se greben spet zoži, pot pa postane bolj izpostavljena. Na poti je bilo tudi še nekaj malega snega, kot ostanek sneženja izpred parih dni.

Na vrhu gore je bilo zelo mraz. Zato se nisem dolgo zadržal in sem nadaljeval spust po ferati čez greben Detmodlergrat. Ferata je ves čas v okviru težavnosti C. Na nekaterih mestih je potrebno tudi nekaj moči v rokah. Ferata poteka po južni strani grebena, nad ledeniškimi razpokami ledenika Tripkees. Pot je ves čas zelo izpostavljena. Na najbolj izpostavljenem delu (pri spustu v manjšo škrbino) pa pot sploh ni zavarovana. Pot še nekaj časa preči v levo nad ledenikom. Potem pa se ob jeklenici čez gladke plošče spusti skoraj do roba ledenika. Od tu naprej je pot ves čas lahka. Paziti moramo le na to da se nam pod nogami ne preobrne kakšen večji kamen. Pot se nato strmo spušča do škrbine Winkerscharte (2856 m). S škrbine pa se pot zložneje spušča pod ledenikom nazaj proti koči Giessner hutte. Nazaj do avta, v Goßgrabnu, sem sestopil po poti pristopa.

Bodite premišljeno nepremišljeni,

Bojan Ambrožič

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Hochalmspitze (3360 m) is the highest mountain in the Ankogelgruppe part of High Taurn mountain range in Austrian part of the Alps. I have climbed Hochalmspitze from Goßgraben valley via Rudolstädter route. This route traverses Tripekees glacier and southeast ridge of Hochalmspitze. I have decended back to the valley via Detmodlergrat ridge. Both routes are combination of via ferata and basic rock climbing. Due to the glacier traverse snow and ice gear is also required.

Regards,

Bojan

5 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s