Ankogel (3252 m)

Ankogel je za Hoschalmspitze druga najvišja gora v pogorju Ankogelgruppe. Ankogel je v času sezone (od 25. junija do 25. septembra) eden lažje dostopnih tritisočakov, saj gondola pripelje kar do višine 2637 m. Jaz pa sem se v vsakem primeru odločil da se bom za trening povzpel iz doline (1270 m) na vrh Ankogla (3252 m), kar  znese kar 2000 m relativne (in še precej več absolutne) višinske razlike.

Izhodišče za turo predstavlja planina Seebachtal Alm, ki leži nekaj kilometrov naprej po dolini od turističnega naselja Mallnitz. Pri spodnji postaje gondole (Ankogelbahn) je veliko parkirišče, kjer sem parkiral. Turo sem začel s hojo po smučarski progi. Vendar me je razveselilo, da so me markacije poti zelo hitro povedle v gozd. Pot je res dobro in zelo na gosto označena. Prav za nalašč se izogiba smučarskim progam. Zato je nekoliko nelogična in daljša, kot če bi si zastavil kar direktno naravnost navzgor čez travnike smučarskih prog.

Vendar višje pot preide v čudovito stezico, ki vijuga med ruševjem in gorskim rastlinjem. Zato mi ni bilo žal nekoliko daljše poti. Pri zgornji postaji prve gondole (koča Hochalmblick, 1940 m) se pot nadaljuje naprej po kolovozu. Kolovoz vodi vse do hoče Hannoverhaus (2565 m). Vendar se čez čas od kolovoza odcepi stezica, s katero sem si nekoliko skrajšal pot. Tu se je tudi začela megla. Na srečo ni bila zelo gosta. Vendar razgledov žal ni bilo.

Od koče sem nadaljeval po kratki grebenski poti do zgornje postaje gondole (2637 m). Vendar je bolje nadaljevati po makadamski cesti do prve serpentine v levo. Tu na desni opazimo pot, ki pelje proti Ankoglu. Pot nekaj časa preči v desno in se nekoliko spušča. Šele za tem se pojavi novo razpotje, kjer se levo navkreber odcepi pot za na vrh Ankogla.

Pot se vzpenja po ledeniških morenah po desni strani ledenika Lassacher Kees. Tu je bila megla že kar gosta. Vendar je na srečo pot ves čas dobro označena. Za tem se pot nadaljuje navzgor čez ledenik. Ledenik ni strm. Prav tako pa je bilo na površini ledenika kašen centimeter svežega južnega snega, zaradi česar sem ledenik lahko prečil brez zimske opreme. Mi je pa zimska oprema prišla prav pri nadaljevanju vzpona, na predelih, kjer je bil sneg pomrznjen. Pot sicer ni tehnično zahtevna in večinoma poteka čez naložene skale.

Še največja težava je bila da zaradi megle nisem vedel kje točno na poti sem oz. kako daleč je še do vrha. Pri tem sem si pomagal z mobilno aplikacijo Oruxmaps, ki je zares odlična. Zaradi tega odslej v hribe nosim tudi zunanjo baterijo (powerbank) za mobitel. Druga stvar, ki je nepogrešljiva za hribe v Avstriji pa je brezplačni planinski zemljevid: http://www.austrianmap.at/.

Greben pripelje do Kleine Ankogla (3096 m), kjer je manjša planotasta uravnava. Zato je bilo zaradi megle kar težko najti, kje se pot nadaljuje na vršni greben. Pot proti vrhu gore postane bolj strma in mestoma tudi izpostavljena. Skoraj na vrhu gore stoji križ. Pravi vrh pa je nekaj 10 metrov naprej po grebenu. Na samem vrhu Ankogla se nisem zadržal dolgo, saj je bilo zelo mrzlo. Poleg tega pa je začel naletavati še sneg.

Do vršnega roba ledenika Lassacher Kees sem sestopil po isti poti. Potem pa sem se za zabavo na copatih posmučal do dna ledenika (pot ga sicer večinoma obide). Na ta način sem si zelo skrajšal sestop. Sledilo je še nekaj malega sestopa do prečne poti, ki vodi nazaj do koče Hannoverhaus.

V tem času se je vreme začelo izboljševati. Megla pa se je dvignila. Zato sem začel razmišljati da bi turo še nekoliko podaljšal. Na zemljevidu sem opazil, da v dolino pelje še ena pot: čez uravnavo Pleschischg. Ker so bile vse poti, po katerih sem doslej hodil odlično označene, sem sklepal, da bo tudi ta. Zato sem se podal po njej. Pot preči celotno južno pobočje Ankogla do jezerca na uravnavi Pleschischg. Tu sem zavil navzdol v dolino proti koči Schmußnerhutte. Druga pot pa pelje proti velikemu umetnemu jezeru Kolnbreinspeicher.

Pot v dolino je čudovita in brez tehničnih posebnosti. Tako lepo je tu, da sem kar vriskal. Hkrati pa se poz zelo strmo spušča, zaradi česar sem bil tudi hitro na dnu doline Seebachtal. Pot naprej po dolini, do koče Schmußnerhutte (1338 m), poteka po makadamski cesti. Tu pa sem zavil s ceste in nadaljeval po označeni gozdni naravoslovni učni poti. Pot poteka čez številne mostičke mimo številnih naravnih znamenitosti, ki so tudi zelo dobro označene. Mnogi turisti pridejo sem, samo da bi videli to pot. Žal pa je ta pot bistveno daljša, kot vzporedna makadamska cesta. Pot se zaključi pri jezeru Stappitizer See, od koder je do parkirišča pri gondoli manj kot 5 minut hoje.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Hi

Ankogel (3252 m) is the second highest mountain in the Ankogelgruppe in Hohe Tauern mountain range in Austria. I have climbed Ankogel from the village of Mallnitz in Seebachtal valley. It takes an impressive 2000 m of vertical ascent to reach the summit. However in the summer there is a cable car that brings you up to the elevation of 2637 m. This shortens the usual required ascent time from seven hours to only about three hours. Due to the snow / ice / glacier conditions on the mountain ice axes and crampons are usually necessary equipment.

Regards,

Bojan

4 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s