Großer Hafner je najvišja gora vzhodno od umetnega jezera Kölnbreinspeicher v pogorju Ankogelgruppe. Na gori sem bil že lani jeseni. Vendar takrat nisem imel prav veliko od ture, saj sta me celo pot spremljala megla in sneg. Zato sem upal, da se bom ob naslednjem obisku lahko kaj bolj nagledal razgledov.
In res se je tokrat naredil čudovit dan. Tudi tokrat sva turo začela pri jezu. Mislim da je tu nekoliko dlje, kot iz izhodišča za prvima dvema tuneloma ob cesti. Vendar je pot tu lepša. Prvo uro se hodi rahlo navzdol. Za tem pa se pot vzpne do planine Krumpekar, kjer teče idilična rečica. Ko sva bila tu, se je končno povsem zdanilo in lahko sva začela uživati v razgledih.
S pridobivanjem višine so se začeli prikazovati vse lepši razgledi. Naprej na mogočno goro Hochalmspitze in njen še vedno velik ledenik Hochalmkees. Kasneje pa še na Ankogel, Säuleck in Grossglockner.
Pot se za tem strmo vzpne do škrbine pod vrhom Gamsleitenkopf. To je pravzaprav južni greben Grosser Hafnerja. Zato bi pričakovali da se pot proti vrhu preprosto nadaljuje naprej navzgor po grebenu. Vendar se ne. Pot naredi dolg desni ovinek mimo koče Kattowitzer Hütte. Tako pot najprej preči strma travnata pobočja. Nato pa se teren nekoliko bolj položi. Zato sva midva na tem mestu nadaljevala po brezpotju kar naravnost navzgor, in si s tem močno skrajšala pot. Nazaj na označeno pot sva se priključila šele malo preden se pot vnovič vzpne na isti že omenjen greben.
Pot po grebenu je ves čas lahka in v dobri uri pripelje na uravnan vrh gore. Na edinem mestu, kjer se greben nekoliko zoži je v pomoč nameščenih nekaj vrvi. Drugače pa je to zagotovo eden najlažje dostopnih tritisočakov. Hkrati pa je še najbližji tritisočak Sloveniji.
Tudi ob najinem prihodu na vrh gore je bilo nebo še vedno skorajda brez oblačka. Šele sedaj vidim kakšna škoda je bila da sem lani v tako slabem vremenu sploh hodil na to goro, kajti v gosti megli je vsaka gora skorajda enaka. Vrh gore obkrožajo tudi trije manjši ledeniki – Wastlkarkees, Rotguldenkees in Lansichkees. Gre za ostanke nekoč obsežne poledenitve. Tam, kjer so bili nekoč ledeniki so nastala položna pobočja. Vmes, kjer ni bilo ledenikov pa so nastali ostri grebeni in vrhovi, kot je npr. tudi vrh Hafnerja.
Sestop pa sva si namenila še dodatno skrajšati. Po označeni poti sva nadaljevala le do kote 2786 m. Nato pa sva šla na severno stran grebena in nadaljevala sestop po brezpotju čez ledeniške morene. Ledeniške morene sestavljajo ogromni, več tonski bloki gnajsa. Kljub temu da izgleda, da jih niti Peter Klepec ne bi mogel premakniti, se občasno majejo. Zato obstaja nevarnost da se kak prevrne in uklešči roko, nogo.
Čez te ledeniške bloke (balvane) sva gori-doli previdno sestopala več kot eno uro. Zato nazadnje nisva bila skorajda nič hitrejša, kot če bi šla po normalni poti mimo Kattowitzer hutte. Sam pa sem počasi začel čutiti tudi prve znake utrujenosti, saj sem zaradi zgodnje ure odhoda ponoči spal le dobri dve uri. Tako mi je na poti nazaj grede najbolj prijala osvežitev v potoku Krumpenbach, ki izvira iz ledenika. Voda je bila seveda mrzla. Vendar me zaradi vročine to ni motilo. Po osvežitvi pa sem se počutil kot prerojen.
Še šesti teden zapored se mi je uspelo povzpeti na vrh gore višje od 3000 metrov.
Bojan Ambrožič 
2 comments