Prečenje celotne Montaževe skupine oz. skupine Poliških Špikov je bila še ena ideja, ki je dolgo zorela v meni. Gre za turo, kjer se cel dan hodi po feratah (ferate Via Amalia- Leva in Ceria Merlone). Na turo sem se odpravil z Ninom. Razen tega da sva imela zemljevid, sva bila na turo razmeroma slabo orientacijsko pripravljena. Zato sva v trdi temi – že takoj na začetku zgrešila pot.

Jutro

Morje megle

Pogled proti Višu

Začetek poti predstavlja makadamska cesta, ki se odcepi s sredine zadnjega parkirišča na planini Zajzera (Saisera). Po nekaj sto metrih hoje skozi gozd pridemo do širokega prodišča. Tu je treba biti pozoren na odcep na desni, ki pelje v gozd proti bivaku Stuparcih. Od tu naprej so poti dobro označene. Pot se najprej strmo vzpenja skozi gozd. Potem pa se dvigne nad gozdno mejo in se vzpenja ob široki hudourniški grapi. Midva sva šele tu prvič videla kje sva, saj se je šele tu začelo daniti. Dnevi so postali že res kratki in potrebno se bo vse bolj potruditi, da bomo (sploh med tednom) imeli kaj od dneva.

Lepo speljana pot

Po skobah

Via Amalia

Začetek ferate Via Amalie

Pot se vzpne tik nad skalni pomol, na katerem stoji bivak Stuparcih. Tu je za večjim balvanom skrito razpotje za pot, ki vodi proti ferati Via Amalia. Pot postane slabša in je ponekod že prav slabo vidna. Drobna stezica nas pelje čez melišče proti vznožju severne stene Montaža. Potem pa pod steno nekoliko preči desno do vstopa v ferato Via Amalia.

Findeneggov ozebnik

Tik pod vrhom Montaža

Skozi Findeneggov ozebnik

Ferata je zelo dobro nadelana. Prav tako so vsa varovala v odličnem stanju. Po težavnosti pa je približno tako zahtevna kot Kopiščarjeva pot na Prisojnik. Tudi izgleda podobno, saj se nekajkrat navpično vzpne. Vmes pa poteka skozi skalni preduh, ki tudi do neke mere spominja na preduh na Kopiščarjevo poti. Za tem težavnost poti popusti, pot pa se uravna na travnatem pobočju. Tu sva midva imela prvič zares lep razgled, saj sva se končno dvignila nad morje megle. Za tem se ferata še nekaj časa vzpenja. Potem pa začne prečiti po skalnih policah, proti desni, do bivaka Suringar.

Na vrhu Monataža

Kozorog

Luštno za tek

Pipanova lestev

Za bivakom sva nadaljevala skozi Findeneggov ozebnik proti vrhu Montaža. Findeneggov ozebnik je neke vrste markirano brezpotje, s plezanjem okrog I. stopnje. Nad ozebnik pot zavije na greben in hitro pripelje na vrh Montaža. Na severni strani Montaža je bilo nekaj malega pomrznjenega snega, ki je predstavljal pravo ledeno past za zdrs.

Lestev na poti Leva

FErata Via leva

Z Montaža sva se spustila po znameniti Pipanovi lestvi do ferate via Leva. Ta pot ves čas poteka po čudovitih skalnih policah. Prav po teh policah je celotna skupina Špikov nad Policami tudi dobila ime. Žal je bilo vreme deloma oblačno in megleno. Zato pravih razgledov nisva imela. Sva pa zato kar nekaj poti pretekla. Počasneje pa je šlo na bolj izpostavljenih delih poti.

Ferata Ceria Merlone

Čudovite police po katerih je Montaž (Špik nad Policami) dobil ime

S Špika Hude Police sva se po mulatjeri spustila na pot Ceria Merlone proti Špiku nad Nosom. Pot je tu še lepša in še bolj tekaška. Zato sva zelo hitro napredovala.  Kasneje pot postane spet bolj strma in zaide v skalovje. Ferata ni nikjer posebaj zahtevna, niti izpostavljena. Zato zelo spominja na tipične zelo zahtevne zavarovane poti v naših gorah. Le zaradi megle nisva imela nobenega občutka je sva. Sva le hodila in tekla. In enkrat sva se znašla pri bivaku na vrhu Špika nad Nosom. Zaradi hudega mraza sva hitro nadaljeval pot proti Špiku nad Špranjo. Na tem delu poti najdemo najlepše police. Pot Ceria Merlone Špik nad Špranjo obvozi. Vseeno sva se nanj vzpela brez posebnih težav z nekaj malega vijuganja po skrotju.

Bivak na Špiku nad Nosom

Feratanje

Špik Hude police

Sledil je spust v Škrbino prednje Špranje, kjer se pot Ceria Merlone zaključi. To je eden lepših delov poti, saj je škrbina zelo lepo oblike – kot nekakšen velik amfiteater. Prvotna sva imela plan da bi nadaljevala po poti Anita Goitan še na Viš. Ampak se nama tokrat nekako ni izšlo. Zato sva se skozi ozebnik spustila proti bivaku Mazzini. Pot skozi ozebnik je zelo grda in podrta. Potrebno je paziti na vsak korak. Pod ozebnikom pot postane spet lepa in sva lahko brez težav odtekla v dolino. Vmes pot poteka mimo še nekaj lepih slapov. Žal je to tudi edina voda na poti. Drugje vode, niti koč ni. Zato, sploh poleti, ne bo šlo na to turo brez res izdatne količine tekočine v nahrbtniku.

Svojo pot sva zaključila na Zajzeri po 10 urah, premaganih 2600 višincih in 26 kilometrih poti.

Škrbina Prednje špranje

Podrta grapa pod Škrbino PRednje Špranje

Spodaj na prodiščih pri panini Zajzeri

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

GPS sled

Statistika poti

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Hi

Jof di Montasio (Špik nad Policami in Slovene) is with an a elevation of 2753 m the second highest mountain in the Julian Alps. I have traversed the entire mountain via feratas: Via Amalia, Via Leva and Ceria Merlone. All feratas are of moderate difficulty. They all folow beautiful mountain ledges along the length of the entire mountain. The total length of all paths is 26 km with an elevation gain of 2600 meters. Yes, you can measure the length of the path. But you can`t mesaure how beautiful it was. Therefore, please try it.

Regards,

Bojan