Slabo vreme me je dobesedno pregnalo z Gorenjske na Primorsko, na obalo. Že dlje sem si želel preteči vso Slovensko obalo, ki meri v dolžino 46.6 km. Povsod se zaradi strmih klifov ne da teči povsem ob obali. Zato je pot ob obali nekoliko krajša od uradne izmere.
V resnici je slovenska obala zelo dober primer t.i. fraktalnega reliefa. To pomeni da je dolžina slovenske obale zelo zelo odvisna od merila pri kateri jo opazujemo. Če npr. Slovensko obalo pogledamo z vesolja (glejte zgornjo sliko) in potegnemo ravno črto iz Ankarana do Sečovelj bomo ugotovili, da je dolga zgolj 16 km. Če se na pot iz Ankaran v Sečovlje odpravimo z avtom, po cesti, bomo prevozili okrog 25 km. Če pa pešačimo (tako kot sem jaz) in sledimo obali (vsem zalivom in vmesnim polotokom) kolikor je to možno, bomo naredili okrog 40 km. Če pa predpostavimo da se na pot odpravi drobna mravlja, ki mora zlezti na vrh in okrog vsakega kamna na obali, bo le ta na koncu namerila ca. 100 km. Torej zahvaljujoč fraktalom imamo slovenske obale (za človeško merilo) vsaj za en spodoben maraton.
Tokrat sem se na tek odpravil sam. Zato sem se odločil da začnem v Kopru (namesto na začetku v Ankaranu) in zato tečem še nazaj. Celo pot iz Gorenjske na obali je močno padal dež. Avto sem pustil pri nogometnem štadionu Bonifica.
V prvih kilometrih od Kopra proti Izoli je pihala mrzel jugo. Zato sem potreboval skorajda 10 km da sem se zares ogrel. Ves ta čas pot poteka tik ob morju ob obalni cesti. To pot sem že poznal, saj gre pravzaprav za traso nekdanje ozkotirne železnice – Parenzane, ki sem jo že prekolesaril dve leti nazaj. V Izoli sem se odcepil od Parenzane in sledil svojim načrtom da bom tokrat tekel čim bolj obali kolikor se da. Mimo starega mestnega jedra in marine v Izoli sem nadaljeval proti kopališču v Simonovem zalivu. Bilo je prijetno toplo. Tudi vetra ni bilo več. Vendar zaradi skromnih 11 stopinj, kolikor jih ima morje, se seveda nihče ni kopal.
Na koncu Simonovega zaliva se pot ob obali konča. Zato sem tu zavil navkreber proti hotelu Belvedere, 100 višincev višje. Pot se za tem zopet povsem položi in pelje nad Strunjanskimu flišnimi klifi, ki so z višino 80 m najvišji te vrste v Jadranu. Pot je tu lepo označena in pelje med vinogradi in sadovnjaki. Sledi tek po čudoviti potki nad Mesečevim zalivom, ki prav gotovo predstavlja najlepši in najbolj neokrnjen del slovenske obale. Poleti se sem zelo rad hodim kopat. Sam sebi obljubim da bom poleti ponovil ta tek in takrat prav gotovo kopanja v Mesečevem zalivu ne bom zamudil.
Sledil je spust v Strunjan in tek okoli Strunjanskih solin. Na koncu solin pridemo do hotelskega kompleksa. Tu poti ob obali spet zmanjka. Zato sem se po cesti povzpel nekoliko navzgor. Potem pa sem kmalu naletel na še eno prijetno potko, ki me je nad klifi pripeljala v Fieso. Od Fiese do Pirana vodi zelo lepo urejena sprehajalna pot. Na Piranski punti sem pretekel 21. kilometer. V eni izmed številnih restavracij sem si privoščil hiter čudežen napoj kokakole in že sem bil na poti v Portorož. Ta del obale zelo dobro poznam, saj sem tu lani službeno prebil kar nekaj časa.
Mimo Portoroških kazinojev in marine sem nadaljeval proti Sečovljam. Tu sem se spet priključil Parenzani. Od rta Seča Parenzana vseskozi pelje ob Sečovljskih solinah in ob Portoroškem letališču. Na mejnem prehodu Sečovlje je bilo slovenske obale (in s tem zanimivega dela poti) konec.
Sledil je le še povratek nazaj v Koper. Tokrat pa mi je fraktalna značilnost slovenske obale prišla prav. Kot rečeno, če se strogo držimo naše obale, jo imamo veliko, če pa zanemarimo številne globoke zalive in dolge polotoke, pa jo skorajda nič ni. Tako sem se odločil da nazaj grede “posekam” obalo kolikor je to možno. In res iz Kopra do Sečovelj sem pretekel 32 km. Iz Sečovelj nazaj v Koper pa zgolj 20 km.
No, vse to sem imel že v glavi, še preden sem se podal na pot. Zato sem pričakoval da bom nazaj grede v Kopru kot bi mignil. Pa žal temu ni bilo tako. Pa ne zaradi razdalje, ampak zaradi prometa. Cesta Sečovlje- Dragonja-Koper je bilo namreč zelo prometna. Tako sem se večino časa bolj ukvarjal s tem kam se skriti ob cesti da te ne povozi avto, kot pa s tem kako teči. To je bilo zagotovo najbolj zoprnih 20 km ceste, kar sem jih kdajkoli pretekel. Ni mi preostalo drugega, kot pa to da sem tekel čim bolj po bankinah in travnikih zraven ceste. Prvih 11 km se je cesta vseskozi počasi vzpenjala na dobrih 200 m visok “prelaz” Šmarje. Potem pa je na drugi strani sledil le še spust v Koper. Skupno se je nabralo 52.5 km s skupno vsega 460 m višinci.
Skratka zelo lepa pot, ki jo bom zagotovo še kdaj pretekel. Na ponovitvi bom zagotovo poiskal neprometno povezavo nazaj v Koper. K temu pa dodal še manjkajoči del obale Ankarana. S tem bom dobil res lep ultramaraton, ki bi ga rad delil z mojimi tekaškimi prijatelji.
- S kolesom po Parenzani: https://bojanambrozic.com/2014/05/05/parenzana-glinscica-crni-kal/
- Nastanek Strunjanskega klifa: https://bojanambrozic.com/2010/07/01/strunjanski-klif/
Lep tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
Bojan, za nazaj bi se lahko iz Sečovelj (oziroma na pol poti do Dragonje) povzpel na Krog, nato do Kort, mimo Malije, do Šareda in nato imaš več opcij še naprej do Kopra. Obstaja pa tudi par bolj trail različic.
A si namenoma izbral pot okrog Strunjanskih solin – sicer je tudi lepa povezava preko plaže (prijetna dva mostička) in vidim, da si se v Pacugu malo izgubil. 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala, naslednjič bom zagotovo izbral takšno neprometno varianto. Imate pa sokolje oči. Ja, v spominu sem imel da moram za Fieso nekam dol zavit. Pa sem en zaliv prekmalu zavil dol.
Všeč mi jeVšeč mi je
Bojan če je nizka voda se da tekat tudi pod klifi do strunjana,je precej za skakat po kamnih ,ma se da ! Seveda na lastno odgovornost(moznost padanja kamnob iz klifov).lp!
Všeč mi jeVšeč mi je