Slovensko obalo sem skorajda v celoti pretekel že lani. Takrat sem se na pot odpravil sam in sem moral računati na to, da se bom moral vrniti še nazaj na izhodišče. Zato sem tekel “le” od Kopra do Sečovelj. Danes pa sem pretekel celotno slovensko obalo vred s zamejskim zaledjem v okviru neformalnega Teka od Trsta do Sečovelj.
S tekom smo začeli že ob pol petih zjutraj v Žavljah pri Trstu, da bi se čim bolj izognili poletni vročini. Na drugi strani pa je zgodnja jutranja ura pomenila, da sem moral vstati iz postelje že ob enih zjutraj. Posledično sem to noč spal zgolj dve uri. Vendar mi izkušnje govorijo, da je dve ure spance veliko bolje, kot čisto nič spanca. Zato sem vedel da mi vsaj na začetku neprespanost ne bi smela delati težav.
Najprej je bilo na vrsti 10 km teka skozi Milje in Lazaret do slovenske meje. Imeli smo zares veliko srečo, da je na Primorskem ponoči padlo celo nekaj kapel dežja. Tako se do devete ure zjutraj ni bistveno segrelo. Tempo je bil v prvih kilometrih kar dober (okrog 5:00/km). Potem pa mi je kmalu postalo jasno, da bom težko s takim tempom pretekel celotno progo. Mislil sem da bo potrebno od Ankarana do Kopra teči po cesti. Vendar mi je kolega pokazal zanimivo pot okoli Ankaranske vojašnice.
V Kopru sem potem več kot pol ure čakal na vse ostale. Zato sem se odločil da pot nadaljujem sam. Najprej sem užival v teku ob obalni cesti Koper-Izola, ki je od letos spomladi zaprta za ves motorni promet. Vročina je vseskozi naraščala. Zato sem zelo pazil da sem ogromno pil. Ko je bilo najbolj vroče skorajda nisem odmaknil ustnika camelbacka. Skupno sem spil več kot 4 litre tekočine.
Hladil pa sem se tudi tako, da sem na plažah hodil pod tuš ali se na hitro okopal v morju. Morje ima trenutno kar 27 stopinj, zaradi česar sploh ne ponuja prave ohladitve. Sledil je najlepši del ture: tek do Belega križa nad Strunjanskim klifom. Gre za edini neokrnjen del slovenske obale. Zato se nisem mogel kaj, da se ne bi privoščil kopanja. Spustil sem se pod klif in skorajda eno uro užival v kopanju. Ko pa sem že skorajda hotel oditi, sem naletel še na Francija Teraža in njegovo ženo, ki tu dopustujeta. Še en dokaz kako zelo majhna je Slovenija.
S kopanjem sem se zamudil toliko časa, da so mi kolegi vmes pobegnili že skorajda do Pirana. Sedaj sem jaz tisti ki lovi. Osveženemu od kopanja, so mi noge letele kar same od sebe. Kilometri brez sence okrog Strunjanskih solin pa so se mi vseeno vlekli. Nato je sledil klanec s Strunjana in tek po idilični gozdni potki nad Pacugom. Sledil je spust v Fieso in tek pod klifom do Pirana. Vmes pa sem spet skočil zmočit v vodo, saj sem že skorajda gorel.
V Piranu sem obšel Piransko punto in s tem stopil v Piranski zaliv. Turistov in kopalcev je bilo tu ogromno. Še več jih je bilo v sosednjem Portorožu. Vse Portoroške plaže so bile nabito polne. S Portoroža do konca je bilo še 10 km precej dolgočasne poti skozi marino in mimo Sečoveljskih solin. Kljub številnim kilometrom v nogah sem bil hitrejši od kolone avtomobilov, ki se je po polžje premikala proti mejnemu prehodu.
- GPS sled (Ni moj, ampak od Petre. Sam sem naredil nekaj kilometrov več): https://www.dropbox.com/s/7qyy5mu8oczkj2h/2_tek_Trst_Secovlje.gpx?dl=0
Na koncu se je nabrala razdalja 57 km. Hvala za organizacijo te lepe prireditve in se vidimo naslednjič,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
4 comments