Strunjanski klif

Morje…. mooorje, mooooorje! Ja, to je zagotovo – ne, tega ni moč zanikati – nekaj mora biti magičnega v tej besedi da se ob izgovoru le te v vsakem izmed nas prebudijo neka posebna pozitivna čustva. Vsako leto se milijoni selijo na jug ter potujejo cele dneve da bi se vsaj za kratek čas osvežili v njem.

Za mojo hribovsko dušo pa so bila v zadnjih letih edina “morja” prijetna, hladna visokogorska ledeniška jezera. Na pravo morje sem gledal le zviška, z gorskih vršacov. Potem pa se mi je ponudila priložnost. Kolegica me je povabila da grem z njo na morje v Strunjan. Poleg vsega ostalega, je šlo z mano zraven tudi geološko kladivo.

Strunjanski klif nad Mesečevim zalivom

Beli križ na vrhu klifov

Strunjanski klif je z višino do 80 metrov najvišji flišni klif ob celotni Jadranski obali. S svojimi prepadnimi stenami omejuje edini neokrnjen del slovenske obale. Večji del te obale predstavlja Mesečev zaliv, ki kopalcem zaradi odmaknjenosti, ponuja mir in pa veličasten pogled na klife. Tudi morje je tu najbolj čisto, saj tu rastejo nekatere redke vrste alg ter pa do meter velike školjke – leščurji. Nekatere vrste tipičnega mediteranskega rastlinstva pa imajo tu svoja najbolj severna rastišča. Celotno območje je zavarovano kot Naravni rezervat Strunjan.

Fosilna sled polža

Kamnine, ki gradijo klife so nastale v srednjem eocenu (pred 40 milijoni let) s serijo podmorskih plazov ali turbiditov. Drugače povedano – reke, ki so se izlivale v takratno morje Tetido so s seboj nosile ogromne količine sedimenta. Ta se je odlagal na robu celinske police (šelfa). Vsake toliko časa pa se je ta gmota sedimenta zrušila v obliki podmorskih plazov. Debelozrnata frakcija sedimenta se je usedla na dno morja, finozrnata pa na vrh. V procesu diageneze se je debelozrnata frakcija litificirala v plast peščenjaka, finozranta pa v plast laporovca. Teh turbiditov pa je bilo tekom geološke zgodovine veliko. Nalagali so se drug na vrh drugega. Zato dobimo novo kamnino (ki sploh ni prava kamnina, ampak menjavanje (t.i. Baumovih) sekvenc peščenjaka in laporovca), ki ji pravimo s skupnim imenom fliš.

Fliš- menjavanje plasti peščenjaka in laporovca. Peščenjak v obliki žagastega vzorca štrli ven iz stene, ker je odpornejši na abrazijo od mehkejšega laporovca.

Scolica sp.

Sama geomorfološka oblika klifa pa je nastal zaradi izpodjedovanja morja – abrazije. Vsako leto morje napreduje za 2-4 centimetre. Ob tej hitrosti so geologi izračunali bo najvišji možen klif (z višino 116 m) nastal čez približno 2000 let nad rtičem Ronek.

Številni prepleteni ihnofosili na spodnjih plasteh peščenjaka v flišu

Zaradi turbiditnega nastanka fliša je tu veliko nahajališče fosilov. In sicer gre za fosilne sledove ali ihnofosile. Živali, ki so lezle po takratnem morskem dnu so v mehko morsko dno vtisnile številne sledove. Ker je bilo to območje podvrženo hitri sedimentaciji jih je hitro prekrila nova mlajša plast sedimenta, ki se je kasneje litificirala v trdo kamnino – peščenjak. Za večino ihnofosilov niti ne vemo kateri organizmi so bili njihovi povzročitelji (ihnofosili skupaj z njihovimi povzročitelji so izjemna redkost). Zakaj so torej sploh pomembni? Ihnofosili so pomembni za paleontologijo, ker se s pomočjo njih da ugotoviti okoliščine takratnega okolja (npr. globino takratnega morja ali pa kakšna kamnina je takrat prevladovala). K ihnofosilom med drugim sodijo tudi koproliti – fosilni iztrebki, ki nam povedo s čim se je žival prehranjevala ter pa znamenite dinozavrove stopinje (pri nas so jih našli pri Godoviču).

Thalassionides sp.

Ihnofosilov ni mogoče zgrešiti (le prepoznati jih je malce težje), saj ležijo povsod po plaži v obliki bolj ali manj zavitih cevi in črt. Vendar tako odloženi nimajo pravega paleontološkega pomena, ker je skorajda nemogoče ugotoviti iz katere plasti so odpadli. Zato sem moral lezti po precej zoperno krušljivih klifih (čelada ne bi bila odveč, a kdo pa gre s čelado na plažo?). Uspelo mi je najti številne vrste ihnofosilov, predvsem oblike hipichnia za hatero je značilno da leži na spodnji strani opazovane plasti (peščenjaka). Nisem imel prav dobrega občutka, ko je nad mano visela nekaj ton težka plošča kamnine, ki je bila tik pred tem da se zruši.

Zanimivo preperel kos peščenjaka sekajo bele žile kalcita

Kamnine so ponekod tudi tektonsko poškodovane. Zelo lepo vidne so tektonske drse, ki nastanejo ko dva bloka kamnin drsita drug ob drugim in se razita. V bližini Simonovega zaliva se v klifih zelo lepo vidi tudi gube in prelome.

Glockeria sp. (radialno simetrična sled hranjenja (fodinichnia))

Med zanimivejšimi najdbe sodi Thalassionides sp., ki predstavlja fosilno sled raka. Poleg tega fosila pa sem našel le Chondrites sp., spiralno cev Spiroraphae sp. in številne sledove polža. Žal pa mi ni uspelo najti mogoče najzanimivejše sledi – Paleodictyon sp., ki je popolnoma pravilno heksagonalna mreža cevi, ki jo je ustvaril anelid (črv) v morskem dnu, zato da je skoznje tekla vodo iz katere je žival pobirala plen. Heksagonalni vzorec se v naravi pojavlja večkrat – npr. pri čebelah. V tem primeru je organizem živel v veiliki globini na kateri običajno primanjkuje hrane in je zato taka razporeditev cevi najbolj varčna.

Chondrites sp. (nevretenčarska sled značilna za anoksična okolja)

Darilo s pentljico Torej toliko da ko boste naslednjič stikali po plaži vedeli kaj so te čudne tvorbe v kamnini. Smeško z odprtimi usti

Školjke vrste Lithophaga lithophaga “vrtajo” v trdo kamnino z blago raztopino klorovodikove kisline in posledice so številne luknje v kamnini (primerek je recentne starosti)