Tek po Kraškem robu

Dobre ideje kam iti na na daljši tek se ne porodijo vsak dan. Takrat ko pa se, jih je treba zgrabiti! Z Ninotom sva dobila idejo da bi tekla po Kraškem robu. To je prek 50 km dolga pokrajina, kjer se apnenčasta pokrajina Krasa prevesi v flišno pokrajino Istre. V nasprotju s splošnim občutkom, Kraški rob ni samo en klif, ampak gre za zaporedje več kot petdesetih strmih sten, ki se vlečejo prek Italije in Slovenije še naprej na Hrvaško.

Začela sva pri cerkvici sv. Kvirika nad obmejno vasjo Sočerga. Nadaljeval sva proti jugovzhodu po grebenu Velikega Badina, kjer je Kraški rob najlepši. Že kmalu pot pelje mimo Bunkerja – jame z večimi stranskimi in stropnimi vhodi, ki močno spominja na manjšo različico Pokljuške luknje. Ne daleč za Bunkerjem leži 5 m dolg in 3 m visok naravni most.

Potem pa se pot spusti do spodmolov Velikega Badina. Zaradi velikosti in impresivnosti jih imenujejo tudi “Ušesa Istre”. S stropov spodmolov rastejo tudi večji in manjši kapniki. To so za plezalce odlične razmere. Ampak je zaradi gnezdenja ptic zadrževanje v splošnem tu prepovedano. Vsekakor so spodmoli zares vredni ogleda in predstavljajo eno večjih slovenskih naravnih znamenitosti.

Spodmoli Velikega Badina

Od spodmolov sva se vrnila nazaj na planinsko pot proti Lačni. Pot je lepo shojena in označena. Res pa je tudi da sedaj pozimi ni veliko rastja in je orientacija precej enostavna. Po približno 15 minutah teka sva skrenila s poti na čudovite gorske travnike hriba imenovanega Stražnica.  In res sva tu naletela na obmejno bodečo žico med Slovenijo in Hrvaško.

S Stražnice sva se spustila nazaj na markirano pot in nadaljevala proti Slavniku. Pot je prečila hrib Veliki Gradež. Potem pa se je spustila v vas Zazid. Tu sva prečkala železniško progo in pred nama se je postavil nov zid Kraškega robu. Zgrešila sva markirano pot. Vendar nama je vseeno uspelo najti lep prehod prek pobočja na  vrh Kraškega robu pri hribu Jampršniku. Od tod se je odpiral lep pogled nazaj prek slemen in dolin, ki sva jih že pretekla.

Nadaljevala sva po grebenu Kraškega robu  na hrib Hojnik (802 m). Vmes sva naletela na številne jame udornice, ki se dobesedno zajedajo v Kraški rob. Vreme je bilo lepo in zelo prijetno za tek. Tudi burja se je med tem že polegla. S tod se je odpiral vabljiv razgled na Žbevnico.  Videti je bilo čudovito pot prek gorskih slemen, ki je kar vabila k obisku. Vendar sva bila midva namenjena na Slavnik.

Z vasi Podgorje sva se na Slavnik vzpela po direktni poti. Ponavadi zelo uživam v teku na takih poteh. Tokrat pa sem bil rahlo poškodovan in sem moral močno stiskati zobe. Na vršnem pobočju Slavnika je bilo še nekaj snega. Planinski dom pa je bil na srečo tudi odprt. Tu sem od prijazne oskrbnice dobil analgetik, da sem lahko lažje nadaljeval s potjo.

Od tu se je kar samo od sebe ponujalo čudovito nadaljevanje poti: in sicer  po Slovenski planinski poti do Socerba in Tinjana. Potem pa prek Rožarja in Ivačevca ter po Evropski pešpoti poti E6 nazaj na izhodišče v Sočergo. Vendar sva raje vrnila nazaj po isti poti. Ker sva teren sedaj že poznala, sva našla celo nekaj bližnjic, ki so postale daljšnjice.

Video in montaža: Nino Fijačko

Na koncu ture sva bila enotna, da gre za tako lepe poti, da je zares čudno, da tu še ni nobene vzdržljivostnega teka.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s