Oprema za na Elbrus

Elbrus je 5642 m visoka gora. V primerjavi s Himalajskimi orjaki, to sploh ni tako veliko. Vendar Elbrus za svojo višino velja za izredno mrzlo goro. Tako hladno kot je vrhu Elbrusa je v Himalaji povprečno šele na višini ca. 7000 m. Govorim o temperaturah okoli minus 30 °C. Kot zanimivost tako mrzlo je trenutno na Everestu! Seveda tako mrzlo v Slovenskih hribih ni skorajda nikoli. Zato sem pred odhodom proti Elbrusu moral nabaviti novo opremo za hud mraz in veter. V tem blogu jo bom predstavil in pokomentiral kako se mi je obnesla.

Dvojni višinski gojzarji:

Pred odpravo sem 8 let uporabljal gojzarje La Sportiva Nepal Extreme. Z njimi nikoli nisem bil preveč zadovoljen. Če gojzarjev nisem šprical z impregnacijskimi sredstvi so mi premočili, način zavezovanja je obupen in najslabše: bili so mrzli. Zeblo me je že v slovenskih gorah in v Centralnih Alpah. Zato sem moral pred odpravo nujno nabavit nove gojzarje. Odločil sem se za nakup dvojnih višinskih gojzarjev, ker so edini dovolj topli. Prva, a ne največja težava je bila ta do so dragi – ca. 700 €. Večji problem pa je bil v tem, da imam veliko nogo (št. 47). Zato v celi Sloveniji ni bilo mogoče dobiti gojzarjev moje številke. Gojazarjev nisem hotel naročiti iz tujine, ker sem jih pred nakupom želel pomerit. Na srečo sem na Bolhi videl oglas za rabljene gojzarje La Sportiva Spantik.  Baje so bili rabljeni samo enkrat – na odpravi na Denali (Aljaska). In res na njih ni bilo videti nobenih sledov rabe. Stale pa so me samo 350 €. Moram reči, da je bil to eden mojih boljših nakupov rabljene opreme. Gojzarje sem prvič nosil na turi na Ankogel. Gojzarji so že na pogled zelo veliki in okorni. Zato sem bil prepričan, da se z njimi ne da plezati. Na Ankoglu pa sem jih nosil prvič in sem to moral. Brez težav! Tudi ožulili me niso. Njihova edina težava je teža: 1600 g vsak. Ker pa sem prej celo zimo nosil turne pancarje, ki so bili še pol kilograma težji, so se mi  Spatniki sprva zdeli še lahki. Gojzarji so resnično zelo topli. Na Elbrusu me v njih nikoli ni zazeblo, kljub temu da nisem nosil gamaš.

Puhovke, flisi in ostala vrhnja oblačila

Dobra puhovka je za gojzarji druga stvar po pomembnosti. Doslej sem nosil puhovko domačega proizavajalca On-line. Ne gre za čisto pravo puhovko, saj ni polnjena s pravim puhom, ampak njegovim sintetičnim različkom imenovanim Primaloft. Ta material greje manj, kot naravni puh. Vendar ima veliko prednost, da se lahko zmoči. Namreč pravi puh se v stiku z vodo skosmiči in postane neuporaben. Zato prave puhovke ne sme dobiti niti dež, niti se je ne sme prati v pralnem stroju. Puhovke se lahko pere samo v čistilnicah, kar pa je nepriročno in stane (ca. 15 € na eno same pranje). Primaloft puhovko sem v naših gorah in v Centralnih Alpah uporabljal pri temperaturah do minus 20 °C. Seveda v kombinaciji s flisom in aktivno športno majico. Tudi na Elbrusu se je dobro obnesla, saj sem jo nosil na tekmi v kombinaciji z lahko vetrovko.

Za samo odpravo sem si nabavil puhovko Montane Deep Heat, ki je polnjena s 300 g gosjega puha.  Puhovka se mi je odlično obnesla. Za slovenske gore je neuporabna, ker je pretopla. Rabil sem jo samo enkrat, ko smo z alpinističnim odsekom osem ur pri miru stali na mrazu in trenirali zimsko tehniko. Takrat bi brez te puhovke zmrznil. Na Elbrusu sem jo nosil med počasno aklimatizacijo visoko na gori in pa na vrhu, kjer je pihalo. Takrat sem jo oblekel čez Primaloft puhovko in dejansko mi je bilo potem na vrhu gore celo prijetno toplo. Edino kar mi pri tej puhovki ni všeč, je to da je sive barve. Zaradi varnosti imam pozimi v hribih raje puhovke rdeče barve.

Rokavice

Pozimi v hribih vedno nosim tri pare rokavice. In sicer rokavice iz flisa ter debelejše rokavice, če me zazebe.  Običajno, če ravno ne plezam slapu, mi za naše hribe rokavice iz flisa zadostujejo v 90 % časa. Tretji par rokavic nosim za rezervo. Za Elbrus sem si nabavil rokavice Mammut Arctic Mitten, ki so polnjene z gosjim puhom. Celo zimo sem jih nosil s sabo v hribih, vendar pri nas ni bilo nikoli dovolj mraz, da bi mi prišle prav. Na odpravi na Elbrus sem jih nosil samo med tekmo, ko je nenadoma postal ekstremno hladno. Ker so tako velike sem z njimi zelo težko dobro držal pohodne palice. So pa zelo tople in me v njih ni zeblo. Edina kritika, ki jo imam, je ta da nove rokavice ne pridejo z elastiko s katero bi jih pripel na puhovko/flis. To sem moral potem sam dodatno našiti na rokavice. V nasprotnem primeru ves čas obstaja skrb, da rokavice izgubimo.

Vetrne hlače

V slovenskih hribih pozimi navadno nosim dva para hlač. Podhlače in čeznje zimske gorniške hlače. Za Elbrus sem čez oboje oblekel še vetrne hlače iz Gore-Tex materiala. Vetrne hlače imajo zadrgo po skorajda celi dolžini, kar mi je omogočilo, da sem jih oblekel/ slekel ne da bi moral sezuvati gojzarje in snemati dereze. Verjemite, pri velikem mrazu, si res ne želite tega početi.

Spalna vreča

Spalna vreča je pomembna. Vendar ni nujno, da je ekstremno topla, saj se spi v kočah, kjer je običajno ponoči okrog 0 °C. Sam že zadnja štiti leta uporabljam puhasto spalno vrečo Warmpeace Viking 900, ki ima naslednje karakteristike: T(Max): +9°C, T(Comfort): -7 °C T(Limit): -14 °C T(Extreme): -34 °C. Za odpravo na Elbrus je bila več kot dovolj topla. V njej, bolje na njej pa sem spal tudi že v Dolini smrti, ko je bilo 40 °C.

IMG_2965 – kopija_1680x1013
V spalni vreči Warmpeace Viking 900 na koči Diesel (4100 m)

Nahrbtnik

Nahrbtnik je ponavadi v hribih eden pomembnejših kosov opreme. Vendar za Elbrus ne moram tega reči. Pomembno je predvsem to, da je nahrbtnik udoben. Ni pa potrebno, da je ekstremno velik, saj Elbrus ni tehnično zahtevna gora in posledično ne bomo na goro tovorili veliko opreme. Na turi sem uporabljal deset let star Deuterjev nahrbtnik Futura 28. Marsikdo mi je že rekel, da je le ta že tako iztrošen, naj ga že enkrat vržem v smeti. Vendar me nanj veže cela pljeada spominov, ker sem z njim prepotoval že pol sveta.

Cepin in pohodne palice

Cepin za na Elbrus ni nujno potreben. Pohodne palice pa so nujne! Slišal sem že zgodbe, da je Elbrus zajel hud vihar in je spihal sneg  na Prečnici do trde ledeniške podlage. To pa je povzročilo, da so še izkušeni gorniki (s cepini) težko prišli tam čez. V času našega obiska je bil cepin nepotreben. Jaz ga sploh nisem tovoril na goro. Moja kolega, pa sta ga. A, jima je ves čas, kot mrtva teža visel na nahrbtniku.

Je pa potrebno poudariti, da je precej mest na gori, kjer zdrs vodi v gotovo smrt. Na takih območjih se brez cepina ni mogoče zaustaviti. Težava cepina pa je, da z njim počasneje napredujem kot s pohodnimi palicami. Edina rešitev je kompromis: pohodne palice z integriranim cepinom. Jaz sem si nabavil Black Diamond Whippet. Ob nakupu sem si mislil, da je to še en kos opreme več, ki mi bo prišel prav samo na Elbrusu in nikjer drugje. Kakšna zmota! Dejansko je to takoj postal moj obvezni del opreme pri vsaki tehnično malo bolj zahtevni turni smuki. Mesec dni kasneje pa mi je ta kos opreme celo rešil življenje. Skratka za Elbrus najbolj toplo priporočam nakup pohodnih palic z integriranim cepinom.

Dereze

Dereze ni nujno, da so plezalne. Prav tako ni pomembno ali so polavtomatske ali avtomatske. Pomembne je le to, da dobro grabijo led. Večino vzpona na Elbrus se hodi čez ledeniški led, ki je pretrd, da bi ga prebile navadne pohodne dereze. Sam sem na goro vzpel z avtomatskimi derezami Climbing Technology Lycan. Imam jih že dve sezoni in sem z njimi delno zadovoljen. Dereze dobro grabijo led in se dobro obnesejo pri plezanju slapov. Sistem proti nabiranju cokle (t.i. antiboot) pa ni najboljši. Dobro je tudi to, da je mogoče za dereze dobiti podaljšek s katerimi dereze lahko raztegnemo najmanj do velikosti gojzarja št. 50. To je postalo pomembno pozimi, ko sem nenadoma moral dereze spraviti na svoje ogromne turne pancarje, kasneje pa na prav tako ogromne gojazarje La Sportiva Spantik.

Tehnična oprema

Za Elbrus tehnična oprema načeloma ni potrebna. Pot je po tehnični zahtevnosti zelo primerljiva z zimskim vzponom iz Krme na Kredarico. Torej pot, ki sem jo že neštetokrat pozimi pretekel v športnih copatih. Vendar na Kredarici ni ledeniških razpok. Na Elbrusu pa so. Zato predvsem komercialne odprave na goro hodijo v urejenih ledeniških navezah. Vsi ostali gorniki pa nismo bili navezani. S tem sem prihrani predvsem na teži. Čelada, plezalni pas, vponke, ledni vijaki in vrv so tako ostali doma. Na tekmi na vrh Elbrusa pa so zahtevali, da nosimo plezalni pas in samovarovanji komplet, saj so nam na nekaterih predelih, kjer bi lahko padli v ledeniško razpoko pritrdili vrvne ograje. Normalni plezalni pas za športno plezanje bi bil za tekmo pretežak. Zato sem si nabavil plezalni pas Camp Alp Racing, ki tehta le 92 g. Poleg tega je tako majhen, da se zloži meni v dlan. Uporabljam ga že dve leti na ledeniških turah in pa na lažjih feratah. Prav tako sem z njim tudi že športno plezal, kar pa ni najbolj udobno. Pozimi ga imam na vsaki turi v hribih, saj če ne drugega nanj navežem svoje plezalne cepine. Zaradi svoje majhne teže, pa se ga oblečenega sploh ne čuti.

Zaščita za Sonce

Sončna in smučarska očala sodijo med nujno opremo zaradi povečane izpostavljenosti UV sevanju na veliki višini. Sončna očala sama po sebi niso draga. Jaz pa rabim sončna očala z dioptrijo, ki stanejo 500 €. Zato sem improviziral tako, da sem leče sončnih očal brez dioptrije prilepil na navadna očala z dioptrijo. Na Institutu “Jožef Stefan”, kjer delam, imamo UV-VIS fotospektrometer. To je posebna naprava, ki zelo natančno meri prepustnost materialov za UV sevanje različnih valovnih dolžin. In izkazalo se je, da je moj “izum” popolnoma varen, saj blokira več kot 99 % UV svetlobe. V praksi se je rešitev izkazala kot dobra, ne pa kot perfektna. Leče sončnih očal so bile premajhne. Zato je UV svetloba v moje oči deloma vstopala tudi od strani. Vseeno je zadeva delovala dovolj dobra, da nisem imel prav nobenih težav z očmi. Sicer pa se priporoča sončna očala s faktorjem zatemnitve 4. Tako temna očala, pa žal v Sloveniji nikjer niso uporabna, saj se na nižjih nadmorskih višinah premalo vidi skozi.

Prav tako je nujna dobra sončna krema z visokim zaščitnim faktorjem. Sam sem imel Nivea sončno kremo s faktorjem zaščite 50, ki se je izkazala za preslabo. Kolega sta imela na srečo posebno kremo za višino, ki se je dobi samo v lekarni. Dodatno sem se pred soncem zaščitil še s kapo s shieldom.

Oprema za navigacijo

Uporabljal sem uro Garmin Fenix 5X Sapphire, o čemer sem podrobneje že pisal.

Če seštejem vrednost vse opreme, ki sem jo imel na odpravi na Elbrus pridem do številke, ki je enaka vrednosti rabljenega avtomobila srednjega cenovnega razreda.

4 comments

  • Lepo napisano vendar malo pesnisko. Kdor malce vec hodi v hribe ve, da je v tamarju -20 stalnica pozimi, jezersko takisto, karavanke na avstrijski strani.., visje se cez dan sicer otopli ampak v S stenah v kombiniranih smereh ornk zmrzujes. Danes, ko puhovko spravis v velikost malo vecje pomarance stalnica tudi v nasih hribih. Nenazadnje nas veliko se zmeraj prespi pod steno, v gozdu pod steno, v avtomobilu na izhodiscu ture… tudi v zimskem casu, oz se posebej v zimskem casu, da si zaradi krajsih dni prisparas dragocene ure in seveda energijo. Velja vse do centralnih alp. Smucarska ocala tudi meni ne sedejo zaradi zamrzovanja, boljsa so namenska visinska.

    Všeč mi je

  • Sploh pa si si naredil veliko uslugo v temi o ferati v bohinju s svojo nadutostjo, ko si napisal>

    Prav nič me več ne čudi, da so izgubilo vojno v Iraku, če niso sposobni splezati niti ene same ferate čisto povprečne težavnosti.

    Smesen komentar. Sploh ves kaksni so standardi za vstop v elitno enoto? 9:30min za 500m plavanja, 100 pushupov v 2min, 100 dvigovanj trupa v 2min, 25 pullupov v min. Minimalni. Cooperjev test (2400m) v bojni opremi (skornji, celada, oprtnik, ruzak) v 9min 30s.. Standardi se od enot do enot malce razlikujejo ampak naceloma so podobni>
    8km tek s 25kg ruzakom, vojasko opravo, skornji avtomatskim orozjem in celado ter oprtnikov najboljsi v enoti opravijo v 40min!
    20km marš z ruzakom s 30-40% telesne teze (30-40kg), avtomatskim orozjem, celado, skornji.. v 2h30min
    100km marš z isto opremo v manj kot 24h,
    250km marš je treba z isto opremo narediti v manj kot 72h.

    S tem, da imaš en dan 20km marš, drugi dan te po 4h zbudijo in imaš 2min za malo potrebo, 7min za veliko in 10min skupaj, da se pripravis na 250km marš. Vmes nosiš simuliranega ranjenca in si trije porazdelijo po 90kg opreme na enega…

    Ampak ne, ti si najboljsi.

    Všeč mi je

    • Bojan naj te ljudje, ki svetu ‘pomagajo’ le s svojimi kritikami, ne prizadanejo.

      Zmeraj znova me preseneti, kako veliko ljudi pozna tvoje zapise. Negativnega komenarja nisem slišal še nikoli. Ljudje so navdušeni nad poglobljenostjo in angažiranostjo. In širino zanimanj! Pozna te kolega geolog, prijateljica planinka in polovica alpinističnih znancev. Ljudje te radi berejo.

      Poskusi ignorirat neproduktivne zapise iz pod rok anonimnih depresivnežev. Koga briga. Branje tvojih blogov je zabavno, tvoj karakter izrazit in všečen. Za zjutraj ob kavi. Tega pač nočem izgubit!

      lp
      Domen

      Všeč mi je

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.