Mont Blanc po normalni Italijanski smeri

Že v štartu sva z Juretom imela plan, da greva po tekmi na Monte Roso še na Mont Blanc. Nikakor pa ni bilo pa v planu, da bova šla gor že takoj naslednji dan. Na Mont Blancu sem sicer že bil lani po normalni Francoski smeri čez Gouter. Trenutno pa je zaprt predor pod Mont Blancom in gondola na Aguile du Midi ne vozi, ker se je pokvarila. Zato sva za vzpon izbrala normalno Italijansko smer iz Courmayeurja.

Iz Alagne do Courmayeurja sva se vozila tri ure. V planu je bilo, da po tekmi najmanj en dan spiva v Courmayeurja, da se spočijeva od te nore tekme. Vendar sta bila želja po vzponu na goro močnejša od najine utrujenosti. Zato sva se takoj zapeljala do izhodišča pred zapornico na koncu doline Val Veny. Vzela sva si kakšno uro, da sva spakirala nahrbtnike. Nato pa sva šele ob četrti uri popoldne odrinila proti koči Gonella.

Normalna Italijanska smer na Mont Blanc oz. Monte Bianco je v več pogledih bistveno težja, kot obe normalni Francoski smeri: Gouter in Trije vrhovi. Na poti čez Gouter vlak pripelje do koče Nid d`Aigile na višini 2372 m, na poti Treh vrhov pa gondola na Aguile du Midi na višini 3777 m. Na normalni Italijanski smeri pa vlaka oz. gondole sploh ni in je zato treba vso dolgo pot iz doline na vrh gore opraviti peš. Izhodišče, pa leži na nadmorski višini 1700 m, kar pomeni, da je potrebno do vrha Mont Blanca premagati, kar 3100 višinskih metrov. Na poti pa leži samo ena koča – Rifugio Gonella, ki leži na višini le 3071 m. Zato je na dan vzpon na Mont Blanc potrebno premagati ogromno višinsko razliko. Večina zato v koči Gonella prespi dve noči, da se navadi na višino. Vzpon in sestop z goro pa potem traja ca. 15 ur.

Od izhodišča pot prve dva kilometra poteka po cesti do koče Rifugio Combal (1969 m) na vznožju ledenika Miage. Nato pot naslednjih 6 km poteka čez ta ledenik. Ledenik Miage je z dolžino prek 10 km najdaljši ledenik v Italiji in eden najdaljših v celotnih Alpah. Gre za kamninski ledenik, kar pomeni, da se led večinoma skriva pod slojem ledeniškega drobirja.  Ledeniških razpok je ogromno. Le te pa s pridobivanjem višine postajajo vse večje in globlje. Zato previdnost ni odveč. Letos je ostalo še precej snega. Zato je praktično cel ledenik še skrit pod snegom. Južen sneg nama je onemogočil hitro napredovanje. Pot čez ledenik se res “vleče kot jara kača” in se zdi, da jo ne bo nikoli konec. Naju pa je zelo priganjal čas, saj sva hotela biti pri koči Gonella čim prej, ker se vzpon proti vrhu Mont Blanca običajno začne že ob polnoči.

Pot gre še malo naprej od tam, kjer se ledenik Miage združi z ledenikom Ghiaccio del Dôme. Potem pa preči desno čez ledenik (pozor ogromne ledeniške razpoke) in se začne vzpenjati po strmem skalnatem pobočju proti desni v smeri koče Gonella. Skala je tu zelo drobljiva in krušljiva. Pot pa je zelo izpostavljena. Zato je ves čas potrebna izdatna previdnost. Sam se kar upogibal pod težo nahrbtnika, naloženega za dva dni hoje. Zato mi je bila ta pot še posebej zahtevna. Na najbolj izpostavljenih delih so nameščene debele fiksne vrvi in lestve. Oboje pa je v zelo slabem stanju in nujno potrebno obnove. Razgled s poti pa je dobesedno nor na razbit ledenik pod nami.

Utrujenost od tekme prejšnjega dne se mi je začela zelo poznati in le z zadnjimi močni sem se privlekel do koče Gonella. Od izhodišča do koče sva potrebovala 3 ure in 45 minut. Slišala pa sva da večina potrebuje za to pot okoli 7 ur. Pot sicer premaga zgolj 1400 višinskih metrov, vendar je dolga kar 11.5 km!  Ob najinem prihodu na kočo je bila ura že 20.00. Namera večine gornikov v koči pa je bila da proti vrhu odidejo ob polnoči. Torej že čez 4 ure! Midva si tako zgodnjega odhoda zaradi izčrpanosti nisva mogla privoščita. Zato sva sklenila da odrineva nekoliko kasneje – ob tretji uri zjutraj.

V koči sva dobila večerjo s tremi hodi (testenine, krompir s svinjskim mesom in puding za sladico). Nato sva se zgrudila vsak v svojo posteljo in zaspala. Najbrž so zelo robantili ob polnoči, ko se se odpravljali na goro. Vendar jaz nisem ničesar slišal. Budilka naju je zbudila ob 2:00. Hitro pojeva zajtrk in pripraviva opremo za na goro. Ideja je bila, da greva light and fast. Vendar, ker je bil napovedan veter 80 km/h uro sva vseeno morala tovoriti precej opreme. Kot po planu začneva hoditi točno ob 3:00.

Od koče se pot najprej spustu na ledenik Dôme. Tu sva se navezala v ledeniško navezo in nadaljevala proti vrhu ledenika. Na poti je ves čas ogromno ledeniških razpok. Nekatere so globoke po več 10 m. Najbolj strašljivo pa je, da se vseh razpok ne da obiti in da je čez nekatere potrebno skočiti, čez druge pa se gre prek ledeniških mostov. Še dobro, da je bila noč, da nisem videl dna.

Po dveh urah urah doseževa sedlo Piton des Italianes (4003 m). Od tu dalje nevarnosti padca v ledeniško razpoke ni več, saj pot ves čas sledi mejnemu grebenu med Francijo in Italijo. Greben je na začetku skalnat in je potrebno malce poplezati (nezahtevno). Nato pa je do vrha Mont Blanca samo sneg oz. led. Mestoma pa je kar zelo izpostavljeno na obe strani. Do sem nama je šlo res odlično in zdelo se je da bova že čez dve uri stala na vrhu gore.

Nato pa je začel pihati zelo močan veter. Večina navez je zato obrnila, saj jih je bilo strah, da jih bo veter odpihnil z grebena. Midva pa sva nase navlekla vsa oblačila, ki sva jih imela in nadaljevala. Izkušnje in dobra oprema z Elbrusa sta mi tukaj še posebej koristila. Pot nato pelje čez vrh gore Dôme du Goûter (4,304 m), kjer se združi z normalno Francosko smerjo. Zato sem pot od tu dalje dobro poznal.

Rekord proge po Italijanski smeri ima Italijanski gorski tekač Marco De Gasperi

Sledi spust na sedlo Col du Dôme in kratek vzpon do bivaka Vallot (4362 m). V bivaku narediva edini postanek na celotni turi, da se za 15 minut skrijeva pred močnim vetrom. Sicer pa se sploh nisva ustavljala, saj bi naju v nasprotnem primeru preveč zeblo. Od bivaka dalje do vrha Mont Blanca pot sledi grebenu Boses. Greben ni nevaren, niti izpostavljen. Se pa zelo vleče, sploh ker se zelo pozna efekt višine. Naju pa je še naprej najbolj izčrpaval zelo močan veter. Občutek mraza je bil zaradi vetra, ki je pihal s hitrostjo 80 km/h pod -20 °C.  Nekaj minut pred deveto uro zjutraj, po slabih 6 urah nepretrganega vzpenjanja doseževa vrh gore. Po najinih informacijah sva bila ta dan edina, ki sva vrh uspela doseči vrh po Italijanski smeri. Tudi pristopnikov z drugih smeri ni bilo prav veliko. Že samo to, da mi je GPS z izhodišča do vrha Mont Blanca nameril 20.5 km poti pove za kako zelo dolgo pot gre.

Video Jureta Šuligoja

Nekaj metrov pod vrhom gore poiščeva zavetje pred vetrom, da lahko vsaj malce zadihava. Nato sledi dolg sestop v dolino. Na srečo navzdol lahko skorajda tečeva. Še vedno naju biča veter, ki se ne umiri vse do sedla Piton des Italianes. Nato na ledeniku Dôme hitro postane peklensko vroče. Zato pohitiva do koče Gonella, kamor prispeva po treh urah sestopanja.  Nato sledi še siten spust s koče na ledenika Miage in sestop v dolino. Na koncu se je nabralo 39.6 km poti, od katerih sva 28 km prehodila drugi dan ture. Šlo je še za eno nepozabno turo, ki jo priporočam vsem z dovolj poguma in kondicije.

STROŠKI:

  • Bencin za 1500 km: 90 €
  • Cestnine v obe smeri: 120 €
  • Polpenzion v koči Gonella: 58 €
  • Nočitev v kampu: 10 €

Vodniček o Mont Blancu v slovenščini: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-1EZRUFWC/dbb0c64c-ba49-4ca9-843e-c6c07c07e906/PDF

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.