10. marec 2018 je dan za katerega lahko rečem, da sem se znova rodil. Dolgo časa sem razmišljal ali bi to zgodbo sploh delil s svetom. Vendar sem se z namenom, da bi se iz te zgodbe vsi lahko kaj naučili, odločil, da jo zapišem …

Šlo je za turo na goro Mirnock (2110 m), ki leži v pogorju Nockberge (Krške Alpe), vzhodno od Milštatskega jezera. Gre za eno najbolj položnih in lahko dostopnih gora. Po izdatnem premisleku sva jo tega dne z Erazmom izbrala za cilj, zaradi slabega vremena in nevarnih lavinskih razmer v naših gorah.

Izhodišča za turo predstavlja vasica Spieler (1200 m.n.m.) nad Milštatskim jezerom. Pot sprva poteka po kolovozu do koče Neugarten hütte. Snega je bilo spodaj v gozdu komaj dovolj za vzpon na smučeh, kaj šele za smuko. Torej po pričakovanju povsem varne lavinske razmere. Nad kočo je bilo končno dovolj snega za smuko. Žal pa sva od tu dalje hodila v zelo gosti megli. Ko sva se vzpela nad gozdno mejo ni ostalo nobenih referenc za orientacijo več. Zato sva se zanašala na GPS in sledi predhodnikov. Megla je bila tako zelo gosta, da sva šla samo 20 m stran od križa na vrhu gore, pa ga nisva videla. S pomočjo GPS-a sva križ nazadnje le našla.

Po gozdu

Vzpon skozi meglo

Pihal pa je tudi zelo zoprn veter. Zato sem na hitro sprejel najslabšo in skorajda zadnjo odločitev v svojem življenju. Erazmu sem zaklical, da bom šel na drugo stran križa poiskat zavetje pred vetrom. Še preden sem do konca izgovoril te besede, mi je zmanjkalo tal pod nogami. Naslednji trenutek sem drsel navzdol po pobočju. Ves čas sem bil povsem pri sebi. Sekunde so se mi zdele kot minute. Zavedal sem se da drsim navzdol po zelo strmem zasneženem pobočju s smučmi na nogah. Na srečo sem imel peto odpeto. Tako so se mi smuči po sili sreče postavile vzporedno s pobočjem. Čeprav sem “odsmučal” v levo stran, me je na srečo obrnilo na desni bok, kjer sem imel v rokah t.i. whippet. To je posebna turno-smučarska palica z integriranim cepinom. Okel cepina sem imel prekrit z zaščitno plastiko. Zaradi sile zaviranja, pa je plastiko na srečo s cepina odtrgalo. Hkrati sem zaviral  tudi s tiščanjem druge palice močno v pobočje. Ustavil sem se sredi zelo strmega zasneženega pobočja. Bil sem nepoškodovan. Sprva se nisem upal niti zganiti, saj sem se zavedal, da če se samo premaknem, bom zgrmel še globlje v prepad. Zaradi goste megle pa nisem videl kakšen iztek je spodaj. Tako sem kakšno minuto slonel v pobočje čisto pri miru. Vmes pa sem klical na pomoč. Erazem mi je kasneje povedal, da me zaradi močnega vetra ni slišal.

Živ sem

Totalna megla

Preživel

Smuka

Poseben cepin

Neugraten hütte

Potem sem z roko skrajno previdno segel proti svoji levi nogi in odpel smučo. Smučo sem nato zapičil navpično v sneg in jo uporabil kot snežno sidro. Nato sem enako storil še z drugo smučo. Sedaj sem se prvič počutil varen in da bom preživel. Nato sem se počasi in  skrajno previdno lotil plezanja nazaj gor. Sneg je bil nepredelan. Pobočje pa strmo. Zato sem le s težavno v pobočje vbil zanesljive stopinje. V nahrbtniku sem sicer imel dereze. Vendar bi jih iz tega položaja težko dosegel. Med plezanjem me je vleklo navpično navzgor. Tam pa je bila na vrhu opast, ki jo jaz z razdalje in zaradi megle nisem mogel videti. Na srečo mi je Erazem zakričal naj grem v smeri proti desni, kjer je bila strmina pobočja nekoliko manjša in ni bilo opasti. Objem s prijateljem. Nato pa sva brez besed  odsmučala nazaj do avta. Bil sem tako v šoku, da sem komajda še lahko smučal.

Padec

GPS sled

Mirnock in Milštatsko jezero

Naj bo ta zgodba v opomin, da gora nikoli ni za podcenjevati. Še posebej v zelo zahtevnih vremenskih razmerah, kot je npr. skorajda nična vidljivost. V mojem primeru je šlo za meglo, tako gosto, da nisem videl niti do konca svojih smuči.