Pretekel sem že kar lepo število cestnih in gorskih (ultra)maratonov. Tokrat pa sem opravil svojo prvo daljšo, skorajda maratonsko dolgo, turo na smučeh. S turo sem začel v Podnu (Bodentalu).

Začetek ture

Proti Svačici

Poden

Sedlo Svačica

Svačica

Najprej sem se vzpel na sedlo Svačica. Špura je bila tu narejena. Vendar mi je vseeno precej zdrsavalo. Srenačev pa nisem imel. Zato sem bil zelo počasen. S sedla Svačica sem se rahlo spustil na slovensko stran v Orlice in nadaljeval proti Stolu. Špura je bila tu boljša in hitrejša. Zato sem bil na vrhu Stola, kot bi mignil. Še hitreje sem se pobral z vrha Stola zaradi močnega vetra. Smuka navzdol je bila vse prej kot prijetna, saj zaradi goste megle nisem videl dlje kot do konca smuči. Zato sem strogo sledil špuri po kateri sem se vzpel na goro. Kljub temu sem bil relativno hitro pod sedlom Svačico.  Še pol ure in bi bil pri avtu. Vendar mi je bilo kar malo žal vremena, da bi tako hitro sklenil dan. Zato sem sklenil podaljšati turo v en velik krog, podobno kot to že leta počnem poleti.

Proti Stolu

Glorija

Na vrhu Stola

Vrtača

Spust s Stola, preden se je navlekla gosta megla

Zamislil sem si, da bi odmsučal v Završnico, se potem vzpel nazaj na Zelenico in se nato prek Ljubelja vrnil nazaj v Bodental. Poti iz Starega Ljubelja do Bodentala nisem poznal. Niti nisem vedel če sploh obstaja. “V najslabšem primeru še vedno lahko štopam”, sem si mislil. Najprej sem se skozi grapo Zagon spustil do Tinčkove koče v Završnici. Tu dol sem  nazadnje hodil 10 let nazaj. Zato se nisem več spominjal kje poteka optimalna varianta sestopa. Posledično se je moj smuk skozi gozd kaj hitro končal v grapi iz katere sem se kar težko prebil nazaj v lažji teren. Na srečo sem čez čas naletel na označeno progo turno-smučarske tekme, ki je potekalo tod ravno danes. Preostanek spusta sem sledil omenjeni špuri do Tinčkove koče.

Na Zelenici

Koča na Starem Ljubelju

Na Starem Ljubelju

Pršič na cesti iz Starega Ljubelja

Presrečen, da mi je uspelo

Tu sem spet nadel pse in se prek Koče pri izviru Završnici vzpel do Doma na Zelenici, kjer sem si privoščil zasluženo kokakolo. Takoj za tem pa sem kar se da hitro, brez nepotrebnega vijuganja (vozil sem smuk) spustil na Ljubelj. Mudilo se mi je, saj je bilo do cilja še daleč, dan pa je že šel proti koncu. Razmišljal sem že da bi si turo skrajšal tako, da bi se kar peš odpravil skozi Predor Ljubelj. Vendar nisem vedel, če je to sploh dovoljeno in sem se raje vzpel na Stari Ljubelj. Na Starem Ljubelju sem mislil, da sem že skorajda na cilju. Pa mi je oskrbnik tamkajšnje koče povedal, da imam do cilja še 20 km in naj se podvizam. In sem se. Spet sem vozil smuk po cesti, dokler nisem prišel do asfalta.

Na Stolu

11 ur sem moral garat, da sem prišel do te table

Od tu bi po cesti imel do avta še okroglih 13 km asfalta. Če bi bil kot običajno, obut v udobne tekaške superge, bi to pomenilo približno uro in pol teka. Tokrat pa sem bil obut v skrajno neudobne turne pancarje, ki za po vrh tehtajo 2.4 kg (tekaške superge tehtajo 0.25 kg). Zato sem na vsak način hotel najti bližnjico, ki bi mi vsaj malo skrajšala pot. In sem jo našel! In sicer mimo samotnih kmetij v hribih nad Loiblsko dolino. Vendar ker sem moral vmes tudi gazit in iskat pot, je  teh 10.5 km poti nedvomno trajalo precej dlje, kot bi trajalo 13 km asfaltne ceste.

Na koncu se je nabralo 32 km z 2700 višinci, za kar sem potreboval 11 ur. Poleti bi za isto turo potreboval dobre 4 ure. Vendar je potrebno razumeti, da so so zimske razmere čisto nekaj drugega, kot poletni gorski tek.

Tura

Višinski profil