V hribe redno hodim zadnjih 15 let, s presledki pa že več kot 20 let. To je toliko da si upam trditi, da sodim že med relativno izkušene hribolazce. V tem času je bolj kot karkoli drugega, napredovala elektronika vseh vrst. Mednjo sodijo tudi GPS (bolj natančno GNSS) sprejemniki in pametni telefoni. O delovanju GPS navigacije sem že pisal. Nisem pa še pisal o njeni uporabi za navigacijo v hribih.

Najprej moram reči, da sem kar zasvojen s zemljevidi. Ko mi je dolgčas sedim in študiram zemljevide. Prav tako so mi zemljevidi lep spominek iz krajev, ki sem jih obiskal. Doma jih ima več kot 50. Vendar kot kaže se doba papirnatih zemljevidov nezadržno končuje. Papirnati zemljevidi so bili vsaj zadnjih 100 let osnovni pripomoček za navigacijo v hribih. Vendar imajo papirnati zemljevidi v primerjavi z digitalnimi številne slabosti.

Prva slabost papirnatih zemljevidov je, da zavzamejo veliko prostora v nahrbtniku. Žepi gorskih tekačev so ponavadi do kraja napolnjeni z energijskimi ploščicami. Digitalni zemljevidi so na drugi strani vezani na zaslon GPS sprejemnika/pametnega telefona, ki je običajno manjših dimenzij od klasičnega zemljevida. Pri papirnatih zemljevidih me najbolj moti, da so zelo nepriročni: treba jih je odpirati in nato zlagati v origami. Pri tem pa običajno ponagaja še veter, ki zemljevid spremeni v jadro.  Pri gorskem teku, včasih tudi pri gorništvu, ni časa za vso to kolobocijo. Ponavadi GPS sprejemnik, v zadnjem času pametni telefon, nosim v večjem hlačnem žepu, da lahko nanj hitro pogledam kadarkoli to potrebujem.

Naslednja velika prednost digitalnih zemljevidov pred papirnatimi je ta, da ti takoj pokažejo, kje na zemljevidu smo. Drži, s kompasom se tudi na papirnatem zemljevidu da določiti lokacijo stojišča. Ampak je to neprimerno bolj zamudno in nenatančno, kot je to mogoče z GPS navigacijo v le nekaj trenutkih. Vsi GPS sprejemniki/ aplikacije na pametnih telefonih omogočajo risanje sledi. Ta sledi ni samo zanimiva za ogled na domačem računalniku, ampak je tudi zelo uporabna v primeru da zaidemo / se izgubimo v megli, saj se lahko po sledi vrnemo nazaj na pravo pot. Pred samo turo pa si lahko na pametni telefon lahko shranimo obstoječo sled in potem ji na turi sledimo. Sam uporabljam aplikacijo/spletno stran GPSies, ki vsebuje na milijone GPS sledi iz celega sveta. V zadnjem času vse bolj uporabna postaja tudi Strava.

Primer sledi vrisane v Google Earth

Sled si lahko predhodno shranimo na pametni telefon in ji potem na turi sledimo.

Papirnati zemljevidi so tudi fizično omejeni na območje, ki ga pokrivajo. Na primer Julijce pokrivata zemljevida Julijske Alpe: Vzhodni del in Zahodni del. Če se na primer podamo v gore nekje v okolici Vršiča, kjer se oba zemljevida končata, bomo po vsej verjetnosti potrebovali oba zemljevida. Prav tako je velika prednost digitalnih zemljevidov, da jim lahko spreminjamo merilo. Če se npr. gibamo po označenih poteh na nezahtevnem terenu bo najbolj primerno merilo 1:50.000, če pa zaidemo na brezpotje lahko v trenutku preklopimo na merilo 1:10.000. Seveda bi lahko v nahrbtniku nosili papirnate inačice vseh teh zemljevidov. Vendar, jih je prvič težko dobiti in drugič kdo pa hribe nosi celo polico zemljevidov.  Tako papirnati, kot tudi digitalni zemljevidi so plačljivi. Vendar so digitalni vseeno bistveno cenejši in verjetno jim bo cena še padala. Digitalni zemljevidi se tudi hitreje in večkrat posodabljajo kot papirnati.

Skratka papirnati zemljevidi imajo v primerjavi z digitalnimi veliko slabosti. Pa vendar imajo tudi GPS sprejemniki / pametni telefoni na katere nalagamo digitalne zemljevide svoje slabe strani, ki jih je nujno treba poznati in razumeti!

Prva slaba stran navigacije na pametnih telefonih je ta, da požre veliko baterije. Zato vedno s seboj v hribe nosim rezervno baterijo (t.i. power bank). Trenutno imam kar tri power banke s kapacitetami 5000 mAh, 10000 mAh in 20000 mAh. Daljša je tura, za večji power bank se odločim. Slaba stran power bankov je njihova velika teža. Ampak trenutno brez njih ne gre.

Praktična uporaba power banka med silvestrovanjem na Kredarici

Drugo slabost GPS navigacije, je ta da ta zaenkrat zelo slabo deluje v strmem terenu, globokih grapah ali zelo gostem gozdu (npr. džungli). V to kategorijo na žalost sodijo vse plezalne smeri, ferate ipd. Zato si z GPS-om ne moremo kaj dosti pomagati pri iskanju poteka plezalne smeri. Skica smeri / opis ture je trenutno še vedno najboljša možnost. Večno skrb predstavlja tudi velika nerobustnost pametnih telefonov. Vsi telefoni niso vodoporni. Prav tako imajo zelo omejeno temperaturno območje. Poleti se telefoni na vročini pregrevajo, pozimi pa jim zaslon zmrzne, ko se temperatura spusti pod ledišče. Hkrati pa pri nižji temperaturi baterija zdrži še manj časa. Zato GPS navigacijo razumite kot dobrodošli dopolnilo klasični navigaciji in ne njen neposredni nadomestek. Hoja v gore samo z GPS sledjo, je nevarna kot hoja slepe kure čez cesto.

Kaj torej uporabljam za navigacijo v hribih? Moj prvi GPS sprejemniku je bil Garmin eTrex 30. Imam ga še danes, čeprav je tehnično že povsem zastarel. Obdržal sem ga samo za to, ker je zelo robusten in ker deluje na klasične AA baterije, ki z enim polnjenjem brez težav zdržijo 24 h. Na sprejemniku imam naloženo karto Adria Topo, ki je v primerjavi s kartami, ki jih imam na pametnem telefonu izjemno slaba.

Trenutno za orientacijo v hribih skorajda izključno uporabljam aplikacijo MyTrails naloženo na pametni telefon Huawei P8. Ta telefon je strojno precej podhranjen. Zato ga bom moral v kratkem zamenjati s čim bolj zmogljivim. Aplikacija MyTrails je odlična. Aplikacija stane samo 2 € in za ta denar si je potem mogoče prenesti zemljevide s celotnega sveta. Prav tako je možno prenesti satelitske slike, kar je uporabno za navigacijo po brezpotjih, na odprtem terenu in kjer so zemljevidi preslabi. Aplikacija tudi kaže v katero smer smo obrnjeni. Velika slabost aplikacije pa je da ne omogoča iskanja ciljev (to je predvsem povezano s tem da je večina zemljevidov rastrskih in ne vektorskih). Prav tako ne omogoča glasovne navigacije, kar bi bilo predvsem uporabno pri (ultra)trailih, kjer je silno nepraktično, da ne rečem utrudljivo, ves čas pogledovati, kam je treba zaviti na naslednjem razpotju. Aplikaciji MyTrails je sorodna tudi aplikacija Orux maps. Slovenske planinske zemljevide lahko kupite v aplikaciji Locus map. Po mojem mnenju so predragi, saj vsak zemljevid stane 2 €. V MyTrails dobite za isti denar vse karte iz celotnega sveta. Važno pri aplikacijah je samo to, da v hribih uporabljate tisto, ki jo znate uporabljati.

Isto območje s štirimi prikazano s različnimi zemljevidi v aplikaciji MyTrails

Ne toliko za navigacijo, bolj iz radovednosti, uporabljam aplikacijo PeakFinder AR, ki prikazuje imena vrhov v okolici. Nepogrešljiva “hribovska” aplikacija je tudi Google Earth, ki prikazuje gore v 3-D. Google Earth uporabljam ne samo v hribih, ampak tudi pri načrtovanju potovanj. In skorajda da ni bloga, kjer ne bi uporabil te aplikacije na takšen ali drugačen način. V Google Earth so skorajda vse meni poznane gore pravilno narisane. Le na mestu Triglava, je namesto vrha gore narisana velika vrtača. Sem že pisal Googlu o tej napaki. Pa še vedno niso popravili.

In še kratek pogled v prihodnost. GNSS navigacija bo v kratkem postala veliko bolj natančna. Ameriškemu sistemu GPS in Ruskemu GLONAS-u se je pridružil Evropski navigacijski sistem Galileo. Najnovejši pametni telefoni (iPhone X in Samsung S8) ga že podpirajo. Galileo je za razliko od Ameriškega in Ruskega sistema, ki sta vojaška, povsem civilen sistem in ga zato ne bo mogoče izklopiti v primeru konfliktov med državami. Trenutno je v orbiti 15 od načrtovanih 30 satelitov.

Res da je težko predvideti v katero smer bo šel razvoj.  Nobenega dvoma pa ni, da bom že čez 5 let pisal kako primitivno navigacijo sem uporabljal leta 2017.

Bojan Ambrožič

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _