Jesen v Sloveniji pogosto zaznamuje slabo, včasih celo kar nekoliko turobno, vreme. Letos pa se je zelo ugodno izšlo s prazniki v času krompirjevih počitnic. Zato sem se brez pretiranega razmišljanja odločil da odpotujem nekam, kjer me ne bo zeblo in bo toplo. Odločil sem se za obisk otoka Tenerife v arhipelagu Kanarskih otokov. Na potovanju se mi je pridružil še moj tekaški kolega Žiga.
Filmček s potovanja
Kanarski otoki politično sicer spadajo v Evropo (Španijo), a so geografsko pravzaprav del Afrike. Otočje namreč leži v Atlantiku, zgolj 200 km zahodno od Sahare. Zahvaljujoč nekoliko hladnejšemu oceanskemu toku, Kanarski otoki niso zgolj puščava, ampak premorejo tropsko podnebje. Slovenija velja za državo, kjer se podnebje zelo hitro spreminja v odvisnosti od lokacije. Pri nas (pa recimo da iz Ljubljane) pridemo v zgolj 100 kilometrih iz mediteranskega podnebja v gorsko podnebje. No, kot sem spoznal kasneje na potovanju, se na Tenerifu podnebje menjuje še celo precej hitreje!
Sam otok Tenerife je po površini desetkrat manjši od Slovenije. Ko rečeno, premore pa neprimerno bolj raznoliko klimo. Denimo na nekaterih predelih otoka najdemo pravo puščavo, kjer celo leto skorajda ni padavin. Ravno iz tega razloga tudi tu leži eden večjih Evropskih astronomskih observatorijev. Večji del otoka ima tropsko podnebje, kjer raste gosta džungla. V kulturizirani krajini pa prevladujejo palme, kjer na plantažah rastejo odlične sladke banane. Za vinsko trto pa je očitno tu prevlažno. Osrednji del otoka pa zavzema mogočni vulkan El Teide, ki velja za tretji največji vulkan na svetu. Vulkan se dviga 3719 m nad morsko gladino. Zato je pogosto njegov vrh prekrit s snegom. Večji del vulkana (še dodatnih 3800 m) pa leži pod morsko gladino. Zato bi bil El Teide, če bi izsušili morje, le en kilometer nižji od Everesta.
In ravno Teide je bil glavni razlog zakaj me je povleklo na Tenerife. Skorajda nikjer drugje na svetu se ni mogoče povzpeti v enem zamahu (iz morske gladine) kar 3719 m visoko. S točno tem razlogom sem pretekla dva meseca hodil v visokogorje in delal ture z veliko višinsko razlike. V sklopu priprav sem obiskal celo nekaj tritisočakov v sosednji Avstriji. Vendar prav z nobeno turo se nisem uspel približati višinski razliki, ki me bo čakala na Kanarcih.
Poceni letalska karta na Tenerife je pomenila da sva imela do Tenerifa kar tri lete (prek letališč v Benetkah, Rimu in Barceloni). Tenerife ima sicer dve letališči: glavno letališče Tenerife South in še eno manjše letališče Tenerife North. Midva sva po 18 urah potovanja varno pristala na letališču Tenerife North. Zakaj poudarjam da varno. Zato, ker se je ravno na tem letališču, pred 39 leti, zgodila najhujša letalska nesreča vseh časov. Takrat sta se v gosti megli pri vzletanju zaletela dva Boeinga 747. Mrtvih je bilo kar 583 ljudi. Varnost v letalskem prometu je od takrat močno napredovala. Zato menim da ni več razlogov za skrb. Mene ni strah letenja. Letos sem letel že 25-krat in moram reči da res uživam v letenju.
Pač pa je pri letalstvu utemeljen razlog za eno drugo skrb – in sicer za izgubo prtljage. In točno to se nama je pripetilo. Sam sem bil deloma pripravljen na ta scenarij in sem že kot ročno prtljago tovoril svoj manjši planinski nahrbtnik, v katerem sem imel vso svojo standardno opremo za preživetje v hribih (baterijsko svetilko, vetrovko, vetrne hlače, rokavice, piščalko, …). Na nogah pa sem imel obute cestne tekaške copate. Žal Žiga ni imel nič od tega. Njegova ročna prtljaga je bila le manjša šolska torba brez uporabne vsebine. In kot se je kasneje izkazala, je to postal najin glavni tekaški nahrbtnik. Izguba prtljage me je zelo ujezila, ker sem imel v glavni prtljagi vso ostalo opremo za vzpon na Teide. Med drugim tudi cepin in dereze, ker je le nekaj dni pred najinim odhodom na gori padel sneg. Pogrešal sem tudi svoj udoben tekaški nahrbtnik s camelbakom. S planinskim nahrbtnikom je namreč skorajda nemogoče teči.
Vendar so naju na letališču pomirili, da so med tem prtljago že našli in da nama jo bodo dostavili v najin hotel že naslednji dan. To je bilo za naju sprejemljivo, saj sva vzpon na El Teide planirala za tretji dan potovanja. Vzpon na El Teide je namreč nujno treba planirati več mesecev naprej, saj je za vzpon na vrh potrebna dovolilnica. Le to se dobi brezplačno na internetu. Vendar jih je le omejeno število. Zato če že greste, rezervirajte vsaj nekaj mesecev naprej. Midva sva se še dodatno znašla. Načeloma je mogoče dobiti dovolilnici le za en dan in še to samo za dve uri! Dovolilnica je vezana ali na potni list ali pa na osebno izkaznico. Midva pa sva za en dan vnesla številko osebne izkaznice, za drug dan pa številko potnega lista. Na ta način sva si zagotovila dva dneva, ko nama bo dovoljen vzpon na vrh. To je bil moj varnostni faktor zaradi potencialno slabega vremena na gori.
Po birokratskih postopkih prijave izgubljene prtljage, sva si izposodila še avto, kar nama bo omogočilo neomejeno mobilnost potovanja po otoku. Cena najema avtomobila (VW Polo) za šest dni je znašala le 80 €, in to vred z vsemi zavarovanji.
Skratka s potovanjem sva naslednji dan nadaljevala, v upanju da nama do večera v hotel, dostavijo prtljago, saj brez nje ne bova mogla iti na vrh El Teida. Najin cilj se je bilo povzpeti iz obale morja na vrh gore. Potem pa sestopiti 1700 višinskih metrov na drugo stran gore do kamor pride cesta.
Zato sva se prvi pravi dan potovanja odpeljala po cesti na vulkan, kjer bova pustila avto. Nazaj do najinega hotela na obali, v mestu Puerto de la Cruz, pa se bova zapeljala z avtobusom. Seveda je na vulkanu mogoče videti ogromno stvari in nisva zapravila dneva samo z vožnjo, ampak sva si mimogrede ogledala številne znamenitosti.
Prva znamenitost so izjemno strme uličice na obrobju mesta Puerto de la Cruz. Potem pa vijugasta cesta hitro zapelje po pobočjih doline Orotava, od koder so odpira čudovit pogled na vulkan Teide. Najprej sva se zapeljala do do astronomskega observatorija, ki leži na višini 2390 m. Ogled observatorija pa je možen le ob predhodni rezervaciji. Precej večji observatorij kot tu, leži na sosednjem otoku La Palma. Tam stoji tudi trenutno tudi največji optični teleskop na svetu (10.4 m Gran Canaria Telescope).
Po cesti sva se potem zapeljala nazaj proti vulkanu in kalderi Canada. Kaldera Canada je ogromna: meri kar 16 x 9 km. Kaldera je nastala, ko se je ob ogromnem vulkanskem izbruhu, pred 200.000 leti, izpraznilo magmatsko ognjišče. Izteklo je toliko lave da je nastala velika praznina v notranjosti vulkana. Zato se je ogromno območje vulkana pogreznilo kar za 500 m. Ob novi seriji vulkanskih izbruhov, pred 160.000 leti, je na dnu kaldere zrasel vulkan Teide. Teide je sicer zadnjič močneje bruhal leta 1909. O tej seriji izbruhal pričajo številna lavina polja.
Velika znamenitost kaldere je tudi skalna formacija Roque Cinchado. Gre za ostanke vulkanskih dajkov, t.j. lave, ki se je vtisnila med mehkejši vulkanski pepel. Vulkanski pepel je erozija že odnesla. Nekoliko trša lava pa je ostala v obliki čudovitih skalnih skulptur.
Nad temi skulpturami pa leži vrh Guajara (2718 m). Žiga žal ni imel primerne obutve za vzpon. Zato je raje počakal pri turistično-informacijskem centru v kalderi. Sam pa sem odtekel teh 500 višincev do vrha. Z Guajare se je odprl čudovit razgled na celotno kaldero. Sam vulkan pa je bil žal zavit v meglo. Nazaj v kaldero sem sestopil zelo hitro, saj se nama je že mudilo na avtobus. Vendar sva imela srečo, da sva še pred prihodom avtobusa, dobila avtoštop. Tako hitro kot tu, avtoštopa nisem dobil še nikjer.
Vendar naju je v hotelu pričakalo razočaranje. Prtljage nama še vedno niso dostavili! Še več, sedaj niso niti več ne vedeli, kje prtljaga je. Zato ni bilo nobenega zagotovila, da bova prtljago sploh dobila do konca potovanja. V tem trenutku je tako željen vzpon iz morja na vrh Teide, visel na nitki.
Vendar meni to ni vzelo volje. Na potovanjih gre velikokrat kaj narobe. Če koga to moti, naj raje ostane doma! Po mojem mnenju pravi čar potovanjem, da ravno to da se v kriznih situacijah človek znajde. In jaz sem izgubo prtljage razumel točno kot to. Motivacije mi ni vzelo niti to, da je šlo za nedeljo zvečer, ko so vse trgovine zaprte. Tudi receptor v hotelu nama je povedal, da odprtih trgovin ob tem času ni. Še za hrano ne! Še toliko manj z opremo za hribe oz. za gorski tek. Vendar ne. Tudi to me ne bo ustavilo.
Googlanje mi je razkrilo da je ob tej uri odprt Lidl, kakšne dva kilometra hoje proč. Da, hoje! Sedaj nisva bila samo brez prtljage, bila sva tudi brez avta, ki je bil pakiran, nekje daleč visoko na vulkanu. No pa sva šla peš v Lidl po opremo. V Lidlu in Hoferju večkrat kupujem tekaško opremo, saj se zelo poceni da dobiti dobro opremo. Na znamke pri tekaških pajkicah in švic majicah nič ne dam. O tem da je tekaški nahrbtnik iz Hoferja za 10 € boljši od Salomovega za 160 €, pa sem tudi že pisal. Torej, ja, vedel sem da bom tam dobil opremo. Vendar morava nabavit tudi tekaške copate za Žiga. Tudi tekaške copate imajo občasno v Lidlih. Vendar ali bodo taki copati sploh zdržali dolgo in zahtevno pot na vulkan, ki naju čaka jutri? Bodo sploh imeli ustrezne številke? Skratka, čeprav se sliši popolnoma noro, Lidl je bil v tem trenutku najino edino upanje.
Ja, Lidl je bil na najino srečo res odprt. In res so imeli tekaško opremo. Tekaške majice, nogavice, kapa, trak, rokavice, tekaške pajkice, so kar sami od sebe leteli v nakupovalni voziček. Sam sem našel celo puhovko za 25 €, ki me bo morala greti v hudem mrazu in vetru nad 3000 metri. Žiga pa je našel tekaške copate za 30 €. Ja, za 30 €! Sicer so skorajda brez profila na podplatih. Ampak copati pa so. Odgovor na vprašanje kako kakovostni so, pa bova dobila že čez nekaj ur, kot začneva s svojim podvigom. V Lidlu sva pustila okrog 130 € samo za tekaško opremo. Nato sva se izmučena vrnila nazaj v hotel.
Sedaj naju čaka le nekaj ur spanca. Potem pa se končno začne najina avantura. Izhodišče za pot predstavlja plaža Playa del Socorro. S hotela sva se do tja zapeljala s taksijem. S hojo sva začela ob šesti uri, ko je bila še trda tema. Ob prvih korakih so me od vznemirjenja spreletavali mravljinci. To je sedaj to. Sicer pa sem se počutil izvrstno. Moj pogled je bil usmerjen le na Žigove roza Lidl tekaške copate. Takrat mu tega nisem hotel tega povedati, ampak bil sem prepričan, da z njimi ne bo prišel niti na pol poti.
Presenetilo me je, za kako izredno strmo pot gre. Strmina poti ne popušča celo traso. Pot je uradna. Vendar ni označena. Zato je nujno imeti GPS sled. Pot je dolga kar 26 km in do vrha vulkana El Teide (3719 m) premaga 4100 višincev. V resnici na poti kakšnih hudih spustov niti ni.
Pot se od plaže vzpenja po strmi cesti. Nato za kratek čas poteka po avtocesti. Nato pa se začne vzpenjati mimo plantaž banan do vasi Tigaiga. Za vasjo pot nekaj časa spet poteka po cesti. V vasi Icod ed Alto pa zavije na širok gorski greben, ki se ga nato drži še nadaljnjih 11 kilometrov. Za vasjo, po dobri uri hoje, se nama prvič prikaže Teide, kot goro nekje zelo daleč v daljavi. Pot je ves čas zelo strma. Tako da se teči ne da. Poleg tega oba nosiva zelo težke nahrbtnike, saj vmes ni nobenih koč. Prav tako na celi poti nisva naletela niti na en sam izvir vode. Torej je potrebno vso vodo in hrano nositi s seboj. In to ogromno vode, saj je bilo v dolini že ponoči zelo vroče (25 °C) in vlažno.
V naslednji uri sva hodila po poti skozi gosto džunglo. Vmes je samo eno razgledišče. Sicer pa razen zahvaljujoč GPS-u, niti nisva imela občutka kje sva. Šele na višini 1700 m gosto in nepregledno džunglo zamenja borov gozd, skozi katerega se občasno pokaže najin cilj. Višje se gozd redči. In po treh urah hoje sva dosegla višino 2000 m, kjer nastopi gozdna meja. Do sem se pot res vleče. Od tu dalje pa so naju spremljali sami prekrasni razgledi. Oba pa sva se še počutila odlično. Tudi Lidl copati so bili še v enem kosu in dobil sem občutek da se je Žiga nanje povsem navadil.
Za tem pot pripelje do roba že omenjene kaldere Canada in se tudi spusti na njeno ravno dno. Zame je bil to najlepši del poti. Dobil sem občutek, kot da bi hodil po Marsu. Od veselja so noge kar same tekle. Do sem sva premagala že več kot 2000 višincev in sva bila še vedno šele na polovici poti. Vreme pa sva imela naravnost čudovito, jasno. Na drugi strani kaldere, se je začel vzpon do gore Montana Blanca (2750 m), ki s te strani nekoliko zakriva Teide. Nenadoma pa sva prišla tudi do višine, ko je močno začel pihati veter. Žiga je z uro nameril 20 °C. Vendar sem jaz zaradi vetra imel občutek, kot da je samo 5 °C. Poleg tega me je začelo skrbeti: če je že tu tako mrzlo in vetrovno, kako mrzlo bo šele 2000 m višje na vrhu gore.
In res je potem celo nadaljnjo pot močno pihal veter. Sam pa sem se skrival za vse bolj debelimi sloji oblačil. Začel pa sem čutiti tudi rahlo utrujenost. To je bil boj z viharjem in goro. Občasno je tako pihalo, da sem se lahko ulegel na veter. Pod vrhom Montane Blance ob poti ležijo nekaj metrov velike okrogle skale – vulkanske bombe, ki jih je iz svojega žrela izstrelil ognjenik. Vrh gore je pravzaprav manjša planoto, za katero se začne zadnjič 1000 višincev vzpona na vrh vulkana Teide. Pot vodi cik-cak čez lavina polja. Pot je zelo udobna in mehka. Strmina se končno vnese pri koči Refugio de Altavista (3270 m). Koča je odprta in deluje na samopostrežen način. Na avtomatu sem si (za 4 €) privoščil zasluženo kokakolo.
Pot se čez lavine tokove nadaljuje do zgornje postaje gondole na višini 3555 m. Do sem sva midva hodila sedem ur. Od tu dalje je treba imeti že omenjene dovolilnice. Vendar zaradi močnega vetra gondola ni vozila. Posledično tudi ni bilo čuvajev (rangerjev), ki bi preverjali dovolilnice. Za naju je bilo to super, saj sva bila tu že ob 13. uri – dve uri preden je začela veljati najina dovolilnica.
Od zgornje postaje žičnice do vrha je bilo le še 20 min vzpona. Vreme je bilo še vedno brez oblačka. Veter pa je pihal tako močno, da je bilo občasno že nevarno, da bi naju odneslo. Na srečo gre za vulkan in ni mogoče nikamor omahniti. Na vrhu vulkana so sicer nameščene jeklenice. Sedaj vem zakaj. Ne zaradi izpostavljenosti terena, ampak zaradi vetra. Na vrhu Teide tako zelo močno piha, ker je to najvišja gora v Atlantiku in posledično prestreže zelo močne Atlantske vetrove. Vrh gore je še vedno vulkansko aktiven in prisoten je vonj po žveplu. Iz fumarol je videti tudi nekaj malega dima. Bilo je tako mraz da sva fumarole uporabljala za gretje premraženih prstov. Na ta način sva lahko na vrhu zdržala skorajda 45 minut. Za tem pa je sledilo le še 1400 višincev spusta do najinega avtomobila. Zaradi ugodnih melišč sva celo pot lahko tekla in spust opravila v manj kot dveh urah. Tako da sva za turo na koncu porabila 10 ur. Nabralo pa se je še 35 km poti in pa 4100 višincev vzpona. Lidl copati pa so bili tudi na koncu dneva še v enem kosu.
Vendar naslednji dan ni bilo časa za počitek, saj sva vendarle na dopustu. Zapeljala sva se na skrajni vzhodni del otoka, kjer leži regionalni park Anaga. Gre za geološko najstarejši del otoka. Sestavljajo pa ga številne zelo ozke gore, ki jih prekriva gosta džungla. Zelo ozka cesta pelje po ozkem gorskem slemenu. Zaradi džungelske vlage je tu ves čas megla. Meni vlaga zelo ustreza. Zato sem zelo užival.
V Anagi je nešteto možnosti za tek. Midva sva izbrala pot imenovana PR-TF 8. Njene GPS sledi nisva imela. Vendar je pot na srečo ves čas označena. In še pomembneje – pot je krožna. Pot se začne v vasi vasi Las Casad de la Cumbre in se skozi džunglo spusti 800 višincev do čudovite vasi Tagnana, ki nekoliko spominja na sloviti Machu Picchu. Potem pa pot zavije v levo in poteka po strmih kilifih. S tod se odpre pogled na skalni čeri Roques de Anga. Pot poteka gori doli in se nazadnje spusti na plažo Playa de Tamadiste. Gre za čudovito črno plažo. Žal so bili valovi previsoki za kopanje. Vseeno sem se šel vsaj na hitro zmočit v morje. Vendar me bi to početje kaj kmalu drago stalo, saj me je val vrgel ob skale. Za kopanje bodo še drugje priložnosti.
Na koncu naju je čakalo še 850 višincev vzpona nazaj do izhodišča. Prvo polovico poti je bilo zelo naporno, saj pot poteka skozi puščavo. Vode pa nisva več imela. Nekako na nadmorski višini 400 m pa puščava zelo hitro preide nazaj v džunglo. Res, neverjetno, vedno me preseneča, kako neverjetno hitro se tu spreminja pokrajina. Kako je to možno da je samo pet minut teka nižje neznosno vroče, deset minut teka višje pa je megla in vlaga ter že skorajda mraz. Kljub temu da nisva imela vode, naju je že sama vlaga v džungli dovolj odžejala, da sva zdržala tek do avta. Na koncu seje nabralo 20 km poti in 1200 višincev, za kar sva potrebovala 4 ure teka. Sedaj sva si pa že res zaslužila oddih. Po slikoviti gorski cesti sva se zapeljala do peščene plaže Playa de las Terasitas. Tu sva potem preživela skorajda dve ure časa.
Sedaj sva imela le še en cel dan časa za raziskovanje otoka. Tako da naju je povleklo še na skrajni zahodni del otoka, kjer še nisva bila. Ob tem moram povedati da so prometne povezave na otoku odlične. Okoli celega otoka poteka (brezplačna) tripasovna avtocesta, po kateri si na katerem koli delu otoka v eni dobri uri. Počasneje gre po številnih bolj zavitih gorskih cestah, v notranjosti otoka.
In točno ena taka pelje do slikovite vasice Masca. Tudi ta vasica spominja na Machu Picchu. Gre za del tropskega raja. Do sem je cesta tako ozka in zavita, da ni dostopna z avtobusi. Iz Masce sva nadaljevala do 500 m visokih klifov Acantilados de Los Gigantes. V bližini klifov je bila plaža, kjer sva si privoščila edino pravo kopanje na celem potovanju. In to za eno samo uro, saj je bila treba že kmalu iti naprej.
Za zadnje popoldne sva se odločila da tečeva še na krater Pico Viejo, ki je z višino 3135 m drugi najvišji vulkan na otoku. V resnici pa gre le za parazitski (stranski) vulkan od vulkana Teida. Ima pa Pico Viejo precej večji krater, kot Teide in je zato sam po sebi vreden ogleda. Med vožnjo iz plaže Los Gigantes nazaj proti vulkanu, sva zopet spremljala in se čudila nagli menjavi klimatskih pasov. Od morja do višine približno 600 m gre za čisto puščavo s kaktusi, ki potem za kakšnih 400 višincev preide v značilno mediteransko pokrajino. Od višine 1000 m do 2000 m pa raste borov gozd. Nad to višino pa razen redkega grmičevja in mahu, ne raste skorajda nič več. Pri morju je bila temperatura 25 °C, eno uro kasneje na višini 2000 m pa 15 °C. Zaradi nagle višinske razlike me je kar rahlo bolela glava.
Izhodišče za najino turo na Pico Viejo predstavlja razgledišče ob cesti TF-38 na višini 2090 m. Žal pa se pot sprva spusti za sto višincev čez ostra lavina polja, preden se začne vzpenjati nazaj na vulkan. Sicer ne vem od koda nama moči, glede na to da sva bila v polnem pogonu že peti dan zapored, vendar v klanec nama je letalo odlično. Verjetno tudi zato, ker sva končno dobila prtljago in sva lahko uporabljala opremo s katero je lažje teči. Pot na Pico Viejo je lepa in mehka ter ne preveč strma. Tako da sva tekla ves čas. Razgledi pa so bili bolj takšni za bogove, kot za ljudi. Po eni uri in 15 min in premaganih 1000 višincih sva dosegla rob kraterja. Po obliki in velikosti zelo spominja na Barringerjev meteoritski krater v Arizoni. Sedaj vem zakaj so toliko časa znanstveniki živeli v popolni zmoti.
Z vrha gore se je odpiral neverjeten pogled na El Teide in gigantsko kaldero pod njim. Oba sva se še vedno počutila odlično. Zato naju je bližina Teida premamila in sva se odločila da greva še enkrat na vrh. Iz Pico Viejo je izgledal, da je vrh Teida zelo blizu. Vendar je bila to samo optična varka. Od tu do vrha je bilo še celih 700 višincev. Poleg tega se je name spravilo breme velike višine. Ko sva dosegla zgornjo postajo gondole, je bila ura že pet popoldne. Tako da spet nihče ni preverjal dovolilnic. Gondola je tokrat vozila. Veter pa je bil še močnejši kot zadnjič. Na vrhu naju je veter premetaval, kot pijanca. Da o mrazu sploh ne govorim. Zato sva hitro zavila nazaj navzdol. Zadnjo uro sestopa sva tekla po čisti temi. Ob osmih zvečer sva se izmučena privlekla nazaj do avta. Na tej turi sva vknjižila 16 km teka in pa 2000 višincev. Tako da sva na celotnem potovanju, v zgolj štirih dneh pretekel 80 km in premagala 8000 višincev vzponov ter 7500 višincev spustov.
Skratka šlo je za prečudovito potovanje, kjer sem doživel veliko neverjetnih reči. Narava na Tenerifu je prečudovita. Podnebje mi tudi ustreza. Zato se na Kanarske otoke zagotovo še vrnem.
- GPS sled: Plaža Playa del Socorro (0 m) – vrh El Teide (3719 m): https://www.dropbox.com/s/6ajit0fofdmkw4z/Move_2016_10_31_05_59_45_Hiking.gpx?dl=0
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
_ _ _ _ _
In English:
I have travelled to the Canary island of Tenerife to do some trail running and escape from misearable winter weather conditions in central Europe. At the Tenerife I did run from the sea level to the top of El Teide voulcano (3718 m). Moreover I did another 20 km trail run in Anaga jungle. And at the fourth day I have ascended El Teide voulcano for the second time via voulcano Pico Viejo (3135 m). Tenerife offers an amazing collection of trails. Also the climate is tropical and therfore perfect for running. Morover the are no annoying mosqutios which are common for tropical climates. I have realy enjoyed my stay in Tenerife. It is a realy a piece of a paradise.
Regards,
Bojan
Bojan Ambrožič 
29. 11. – 3. 12. 2016 (glej film)
Se s takšno brzino torej prehiti tudi koledar? Časovni stroj, madonca…
Čestitke, seveda! Meta
Všeč mi jeVšeč mi je
Ja vem, to sem se zmotil. Vendar je to težko popravit in sem pustil tako kot je.
lp
Všeč mi jeVšeč mi je