Encian Krk trail 2013

V letošnjem letu precej več časa posvečam tudi vzdržljivostnemu treningu. Hkrati pa na noben način ne zanemarjam treninga moči v klanec in hitrosti na ravnini. Zato sem se odločil da se prvič v življenju preizkusim v gorskem ultramaratonu. Skupaj z Marjanom Zupančičem in Mitjem Volčanškom smo se to soboto odpravil na Encian Krk Ultratrail. Gre za 50 km dolg ultramaraton z 2000 m vzponov in spustov. Ne glede na to da sem potreboval regeneracijo po gorskemu polmaratonu v Polhograjcih in sem vedel da me že v soboto čaka ultramaraton, sem treniral popolnoma normalno, kot da ultramaratona ne bom tekel, saj nočem zaradi treninga daljših razdalj izgubiti na moči in hitrosti.

270420133093hgfhgfhgfhFoto: Marjan Zupančič

Po skorajda štiriurni vožnji smo prispeli v Baško na štart. Noge so bile od vožnje kar nekoliko zabite. Ne glede na vse, smo bili na štartu, še pred organizatorji. Tu smo se srečali tudi še s Tonijem Venclje, ki ga najbolje poznamo po njegovih nastopi na 251 km dolgem transaharskem teku Maraton des Sables, na katerem je že večkrat zelo uspešno nastopil. Ženske barve Slovenije pa je na ultramaratonu zastopala Katja Kegl, ki je v zadnjem času kar po vrsti nanizala nekaj dobrih rezultatih na gorskih ultramaratonih. Sam pa sem bil v tej ultramaratonski druščini popoln novinec.

270420133087ffSlovenska odprava na Encian Krk trailu

Štart teka je bil na plaži idiličnega zaliva Baške. Kljub temu da je bil tek dolg in da smo se dogovorili da gremo vsaj prvi 30 km kar se da počasi, je bil štart silovit. Takoj je potegnil nek Hrvat, Marjan Zupančič pa se ni mogel kaj da ne bi za njim. Meni se je kljub vsemu, vseeno zdelo da tečemo počasi. Začetek proge je potekal po peščeni plaži, kjer nam je pri vsakem koraku zakopalo, kot na spolzkem snegu. Ne glede na tehniko teka ni šlo nikamor. Takrat pa si nikakor nisem mislil da je to še najlažji del proge.

Zaliv Baška z razpotegnjeno goro Ugan, po kateri smo tekli v zadnjem delu tekme (Foto: http://croatia.hr)

Tempo teka je bil sedaj že tako navit da smo pozabili gledati oznake na progi in smo skrenili s poti. Pri tem smo zgubili kakšnih 5 minut časa, kar če pogledam nazaj ni veliko. Takrat pa se nam je zdelo vsem ogromno. Zato je v nas kar zavrelo in s pospešenim tempom smo Marjan, jaz in Mitja spet lovili vodstvo. To pa nikakor ni bilo lahko, saj je bilo na ozki progi zelo težko prehitevati. Kmalu za tem je proga zavila v kanjon Vrženica. Gre za kakšne 2 km dolgo sotesko, ki se vije pod hribom Lubinin.  Kanjon na kakšnih treh mestih prekinjajo manjši skalnati skoki, kjer bilo potrebno kar malo poplezati. Res gre za lep kra j- prav škoda da sem moral tu teči precej hitro, ker sem lovil priključek do najboljših. To mi je tudi precej dobro uspevalo.

270420133090 (1)ghfhfg

Na izteku soteske sem ujel Marjan in Venclja, ki sta me celo nekoliko počakala. Sledil je  spust do znanih zalivov Mala in Vela Luka, ki pa na srečo ni bil tehnično zahteven. Sam sem v spustih slab, Marjan in Toni pa me nista hotela prehiteti. Izkušena mačka sta prekleto dobro vedela kako daleč – daleč je 50 km. Pri tem sta nas dohitela Hrvat in pa Italijan. Sledil je vzpon po melišču hrib Drviška (471 m). Vzponi so moje najmočnejše orožje in spet sem brez napora nam trem iz nič priboril tri minute prednosti pred Hrvatom in Italijanom.

270420133094hfghfghfgh

Potem pa se je začel neprijeten del trase. Tekli smo navzdol po zelo zoprnih škrapljah. Poti pa tu zaradi krasa skorajda ni bilo. Ker na škraplje ne moreš normalno stopiti je noga v čevlju precej plesala. Posledično sem bil že po manj kot uri dirke ožuljen po obeh podplatih. Zato sem še težje sledil v spustu. Vendar tu je bilo med škrapljami še nekaj trave, zaradi česar se je nekako še dalo preživeti. Vencelj je na spustu močno potegnil in prvi pridrvel do prve okrepčevalnice na 14 km. Ta pa ni bila založena, kot smo vajeni iz domačih dirk. Bila je le voda, ki si si jo moral celo sam natočiti.

270420133095hfghgfhfV cilju !

Na srečo je bil na tekmi obvezen nahrbtnik s camelbakom ali bidoni. Sam sem imel  camelbak, katerega je izredno zamudno spraviti iz nahrbtnika in potem vanj natočiti vodo. Zato camelbaka nisem polnil, ampak sem celotno traso pretekel z dobrim litrom tekočine, ki sem jo natočil že pred začetkom. Poleg vode je bila v nahrbtniku obvezna tudi prva pomoč in mobitel. S to odločitvijo organizatorja se popolnoma strinjam, saj smo tekli po tehnično izredno zahtevnem terenu – po čist divjini, daleč od ustaljenih poti in cest. Pravzaprav je bilo za varnost zelo slabo poskrbljeno in sam ne vem kaj bi naredil, če bi si zvil gleženj, saj ne bi znal reševalcem povedati kje sem. Ves čas sem tekel sam (za na srečo kar gostimi) označbami proge in upal da pridem na cilj. Lahko pa bi tekel tudi po Luni, pa tega ne bi vedel.

krkOtok Krk s (približno) vrisano traso teka

Za okrepčevalnico je sledilo veliko olajšanje – makadamska cesta. Po prebijanju čez škraplje se mi je zdelo da sem zagledal avtocesto. Po makadamu je letelo s tempom krepko pod 4 min/km. Tempo je močno navil Hrvat. Marjan mu je slepo sledil in kasneje zato plačal davek. Sam pa sem raje tekel kakšno sekundo na kilometer počasneje. V petih kilometrih sta ušla le za dobrih 100 m. Potem pa sta zaradi zavajajočih oznak zalutala in vsa prednost je šla v nič, saj sva ju z Vencljem ujela. Po drugi strani pa 100 m prednosti na tako dolgi tekmi res ni nič.

Kako zgleda Krk ultratrail skozi oči Inota Klemenčiča

Že sem začel spet uživati na progi, ko smo spet zavili v “gozd” zelo ostrih našpičenih škrapelj. Po takem terenu, pa čeprav je bila ravnina, enostavno nisem mogel teči. Pri belem dnevu so me mučile more kako si bom zvil gleženj. Izgubil sem priključek z glavnino. Na srečo pa je Vencelj šel  na WC in to je bilo dovolj da sem ga lahko prijel in sledil do naslednjega makadama. Na makadamu sem bil spet v premoči in Vencelj je zaostal, uspel pa sem celo ujeti tiste, ki so mi pobegnili. Potem pa sem si na tehnično nezahtevnem delu proge zvil gleženj. Odstopiti itak nisem mogel, saj sem bil sredi ničesar in sem tekel naprej kot da se ni zgodilo nič.

Proga

Sedaj smo prišli v gozdnati del proge. Sence nismo potrebovali, saj so bili zaradi hladnega in oblačnega vremena pogoji za tek skorajda idealni. Tisto kar smo potrebovali je bila pot in tu so bili edini kilometri, kjer sem lahko normalno tekel, dokler si še drugič nisem zvil gleženj. Za nekaj časa sem spet popustil in spustil Hrvata, Venclja in ostale naprej. Potem pa je prišel vzpon, kjer so moje noge šle kar same od sebe. Za osvežitev sem za nalašč stopil v nekaj blatnih luž.

270420133091ghhjghj

Za tem dohitim Marjana, ki se sključen in skremžen drži za trebuh. Želim teči za njim, pa mi pravi da naj grem naprej, saj namerava odstopiti, ker mu gre na bruhanje. Naslednje kilometre tečem s Hrvatom, Marjana pa res ni več nikjer. Po slabih treh urah teka pridemo na glavno cesto in hkrati na polovico tekme. Počutim se odlično, tudi žulje in zvit gleženj sem nekako uspel zanemariti. Na okrepčevalnici na 27 km spet ne vedo kako se streže in mi poberejo dve minute časa – pa še žejen sem ostal. Sledi kar 6 km dolg vzpon na 568 m visok hrib Obzova. V prvih kilometrih vzpona gre proga po cesti in po kolovozu.  Tak vzpon mi zelo paše, zato hitro zmanjšujem zaostanek za najboljšimi. Uspem prehiteti tako Italijana, kot tudi Hrvata. Pol minute pred mano je le še Toni Vencelj, ki se je očitno odločil za samostojni napad. Pa bi tudi njega ujel, če se ne bi začela nova kalvarija. Uganili ste za kakšna kalvarija: “Škraplje.”

270420133097hghfghfSkorajda novi copati so po tekmi zaradi škrapelj taki kot bi jih imel že pol leta

No, pa mi je do vrha Obzove lepo šlo in na vrh pridem skupaj s Hrvatom in Italijanom. Na drugi strani, pa je sledil spust – spet po škrapljah. Nisem imel možnosti da bi tekmecem po tehnično tako zahtevnem terenu lahko sledil. Zato sem nadaljeval v svojem tempu in počasi zaostajal. Pravzaprav sem začel zaostajati kar prehitro. Če bi takrat vedel da me do cilja čakajo samo še škraplje in nobene poti, bi me verjetno infarkt. Imel pa sem zvit gleženj, močno ožuljena stopala, zaradi katerih nisem mogel normalno stopati. Samo čakal sem kdaj se bom poškodoval ali razbil na teh ostrih škrapljah.  V resnici sem jo še dobro odnesel, saj skorajda ni bilo tekmovalca, ki se ne bi urezal na ostrih apnenčastih skalah.

Kanjon Vrženica (Foto: http://blog.dnevnik.hr/mcind/2008/09/1625374842/kanjon-vrzenica.html)

Sedaj sem pred sabo zagledal zaliv Baške. V mislih sem še videl kako bom v pol ure v cilju. Kakšna napaka – šele tu se je začelo zares. Namreč na jugozahodni strani zaliva se vleče kakšnih 5 kilometrov dolga gora Ugan. Mi pa nismo zavili dol v zaliv, ampak smo tekli po grebenu do konca gore – ves čas po ostrih sitno štrlečih škrapljah! Zaradi teh pošasti od kamnov sem trpel z vsakim korakom in ker sem moral zaradi njih ves čas gledati pod noge – tudi ni bilo časa da bi mislil na kaj drugega. Postal sem počasen – zato me kmalu ujame nek Italijan, nato še neka Italijanska gorsko-tekaška ultrašampionka Federica Boifava. Ne trudim se več da bi jima sledil, želim priti le živ čez škraplje.

vrz05dc9 vrz04patyf6ff

Vrženica

Po kakšni uri in pol tekanja po grebenu se je proga končno spustila do obale. Tu mi je nasproti prišel Marjan Zupančič, ki je odstopil na polovici proge. V zadnjih štirih kilometrih se je proga končno rešila škrapelj in postala udobna, mehka. Zakaj šele sedaj po skorajda 50 km v nogah? Z Marjanovo pomočjo sem v cilj prispel kot peti absolutno s časom 5 h 7 min. Zmaga pa je zanesljivo šla v roke Toniju Venclju. Med ženskami je bila Katja Kegl druga. Obema čestitke!

Škraping – tek čez škraplje oz. škrape, kot jim pravijo Hrvati

Skratka zelo zanimiva in poučna je bila ta moja prva ultratekaška preizkušnja. Predvsem sedaj vem da lahko brez težav tečem na dolge proge. Želim pa si da me bodo v prihodnjih nočeh nočne more o škrapljah čim manj preganjale. Marjanu in Mitji pa hvala za prevoz in organizacijo.

Zaliv Mala Luka: (Foto: Antonio Šiber)

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

8 comments

  • Dobro vem kaj so škrape ker sem bil marca na Škrapingu na otoku Pašmanu.Tam je zmagal moj prijatelj Silvo Rožman sicer skupaj z enim Hrvatom in je bilo zelo naporno čeprav je bilo suho in vremenski ugodno.Lep opis tekme in želim ti čim prejšnje okrevanje.Lep pozdrav.

    Všeč mi je

    • Šele sedaj si lahko predstavljam kako zahteva mora biti tista tekma. Drugače mi pa ni nič, saj zaradi terena nisem mogel teči hitro in se nisem skuril. Precej bolj sem se skuril na teku v Polhograjcih. Zvit gleženj in pa žulji pa se bodo pozdravili do srede, ko bom nastopil na Teku na Roblek.

      lp,

      bojan

      Všeč mi je

  • Tako kot zgornji fante sem tudi jaz in tudi moj obraz škraplje dobro izkusila na Pašmanskem ultra trekingu, tako da grem drugo leto nazaj 😉

    Tukaj pa pišem zato ker mi je HR Treking liga res pri srcu, odkar pa tam srečaš kakšnega brata in sestro slovenca več, pa ne manjka komentarjev v stilu (brez zamere Bojan 😉 ):
    – “Ta pa ni bila založena, kot smo vajeni iz domačih dirk. Bila je le voda, ki si si jo moral celo sam natočiti.”
    – “Na okrepčevalnici na 27 km spet ne vedo kako se streže in mi poberejo dve minute časa – pa še žejen sem ostal. ”

    Ne vem kako ampak jaz sem že iz štarta pričakovala točno to, kar sem tam dobila. Super družbo in nepozabno dogodivščino! Nikoli nisem pričakovala veliko okrepčevalnic in nevemkakšno pomoč na le teh od prostovoljcev. Vsi so res fajn in prijazni! Mogoče malo sramežljivi 😉
    Žal pri organizaciji tovrstnih dogodkov vedno manjka prostovoljcev, financira pa jih nihče drug kot sami sebe. To počnejo iz ljubezni do teka in tekačev in ne zaradi denarja. In za to sem jim neizmerno hvaležna. Za to, da si vzamejo čas in so tam za nas. In za to sem jim zelo hvaležna. Od njih pa ne pričakujem nič drugega kot nasmeh in kak deci vode 🙂

    Sicer pa prvo pomoč vedno nosim v “svojih rokah”, preostanek pa v nahrbtniku(sestavila sem si jo sama, saj po izkušnjah ugotoviš kaj je zares potrebno).
    Še vedno sem začetnik v treking ligi in vzdržljivostnih tekih, ampak nikoli nisem niti pomislila da bi se odpravila na treking brez dobrega zajtrka(beri kosilo :P), kompasa, zemljevida, vsaj 2,5l vode in hrane, ki jo potrebujem skozi dan, astro folije, dobre čelke, osebnih in zdravstvenih dokumentov, fokusa in vednosti, da samo jaz sama in nihče drug odgovorna za svojo rit.

    Za vse nove “tekmovalce”, ki pa se želijo priključiti hrvaški treking ligi pa mogoče eno krajše predavanje na temo trekinga 😉 : https://vimeo.com/30236615

    Drugače pa super, da je vedno več zainteresiranih za tovrstne teke! Upam le, da z večjim interesom ne bo padla skromnost, prijaznost in empatija tekačev, ki sem jo imela priložnost videti do sedaj 😉

    En lep tekaški pozdrav Bojan in upam, da se kmalu vidimo še na kakšnem trekingu! 😉

    Všeč mi je

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s