Paklenica – smeri Tinin in Akademski

Paklenica je najbolj znano plezališče na Hrvaškem. Sedaj mi je jasno zakaj. Razlog je v za plezanje odlični skali (zelo kompaktnemu apnencu). Stene v Paklenici so polne zelo dobrih oprimkov, predvsem lusk in škrapelj. V Slovenskih stenah tudi najdemo vse to. Vendar s to razliko, da je pri nas povsod skala zelo krušljiva. Tu pa je skala zanesljiva kot beton. Oprimki niso samo zanesljivi, ampak so tudi ostri kot britev. Da preprečil nastanek neljubih ureznin sem plezal s feratarskimi rokavicami.

Prvi dan smo splezali smer Tinin (4b+). Gre za lahko večraztežajno smer, ki poteka v SZ steni vrha Kuk od Skradelin. Še nikoli prej nisem plezal po tako zanesljivi in razčlenjeni skali. Med plezanjem se mi je kar vriskalo. Smer je v celoti navrtana. Zaradi nezahtevnosti je bil odlična za ogrevanje. Z vrha smeri se nam je odprl fantastičen razgled na kanjon Velike Paklenice in na Jadransko morje. Takoj za tem smo splezali še nekaj enoraztežajnih smeri.

Za konec dneva sva se s Petrom odpravila še v smer Akademski (5a) zahodni steni Anića Kuka. Vendar sva obrnila že na vrhu prvega raztežaja, saj naju je že priganjala noč. Dnevi so trenutno res kratki. Poleg tega se je neki nemški navezi zataknila vrv in sva jim jo rešila. Namesto vzpona po smeri, sva se na Anića Kuk odpravila po ferati. Ferata je  težavnosti približno B/C.

Od vrha ferate do Anića Kuka pa je še kakšne pol ure hoje po škrapljah. Če je Paklenica odlična za plezat, ni niti najmanj dobra za hojo, še manj za tek, saj je potrebno paziti na prav vsak korak. Ker so povsod samo skale in skorajda ni prsti, tudi prave poti skorajda nikjer ni. Potrebno se je držati markacij, ki nas vodijo gor in dol čez polja škrapelj. Sestop na drugo stran gore je bil na srečo nekoliko bolj udoben.

Naslednji dan zgodaj zjutraj sva s Petrom še drugič napadla smer Akademski. Raztežaje sva plezala izmenično. Prvi raztežaj nama je bil poznan že od prejšnjega dne. Takoj na vstopu smeri je en težek gib. Sicer pa smer dokaj enostavno preči poševno proti desni. V drugem raztežaju smer zavije v levo (3). Tretji raztežaj je spet težji (4b). Detajl smeri predstavlja strm kamin. V četrtem raztežaju se smer spet pomika proti levi. Proti vrhu raztežaja postaja vse bolj strmo in napeto (4b). Skala pa je (tako kot povsod) odlična. Sidrišče raztežaja je postavljeno na “balkončku” vrh kamina. Peti raztežaj je spet zgolj tretje težnostne stopnje. Najtežje mesto v celotni smeri (5a) se pojavi v zadnjem, šestem, raztežaju. Ker sem trenutno precej iz plezalne forme, sem se moral kar precej potruditi, da sem se prebil čez ta detajl (navpičen kamin). Z vrha kamina do vrha smeri sledi le še nekaj 10 m čistega plezalnega užitka.

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s