Odkar sem pred dvema letoma obiskal Ameriko, sem vedel da se moram tja še najmanj enkrat vrniti. Amerika je enostavno tako velika da samo v enem potovanju ni mogoče videti vsega. Drugi razlog pa je bil ta da je potovati po Ameriki razmeroma poceni. Še ceneje je če se tja odpravi cela družba, saj se na ta način stroški porazdelijo.
Tudi tokrat smo se na potovanje odpravili štirje. Peter in Terezija sta že stalna člana mojih odprav. Dodatno pa se je odpravi pridružil še Jani, ki se je kot poklicni voznik tovornjaka, že vnaprej javil da bo vozil vse dolge kilometre neskončnih Ameriških cest.
Filmček s potovanja
Na potovanje smo se odpravili v času glavne turistične sezone, ko so dnevni najdaljši. Letalske karte pa prav tako podivjajo v nebo. Vseeno smo našli ugodno povezavo iz Münchna prek Philadelphije v Las Vegas (letalske družbe American Airlines). Poceni letalska karta je pomenila edino le to, da je potovanje v Ameriko, namesto slabega dneva, trajalo dobrih 30 ur. Na srečo je bil 10-urni let v Philadelphijo na pol prazen. V repu letala sem naletel na celo vrsto praznih sedežev, kjer sem lahko v udobju prespal dobršen del leta. Sama trasa poleta ves čas poteka prek (velikega, praznega) Atlantika. Vendar so let zaradi stavke kontrolorjev v Franciji prestavili za 1000 km proti severu, zaradi česar smo lahko uživali v razgledih na vulkane in ledenike na Islandiji. Seveda, tudi na Islandijo bo nujno treba še it! Takoj po izstopu iz letala, nas je v Las Vegasu presenetila huda vročina (ca 40 °C). V resnici je kasneje večina odprave potekala po puščavah, kjer so se temperature le redko spustile pod 35 °C. Zjutraj, ob našem obisku, je bil Vegas prazen. Vegas oživi šele ponoči. Prespali smo v poceni hotelu. Potem smo naslednja dva tedna in pol izključno šotorili v kampih.
Kampi so v ZDA so odlično urejeni in poceni. Nihče ne komplicira koliko oseb ali šotorov boste postavili na parcelo: cena je vedno enaka in znaša med 10 in 25 $. Poleg tega so vsi prostori za kampiranje opremljeni s klopcami in stoli ter s kovinskim kuriščem, kar zelo prav pride pri kuhanju. Prostori za kampiranje so za naše (bolje rečeno Hrvaške) razmere ogromni, mogoče celo preveliki. Zato je teh prostorov manj kot bi si želeli in kampi zelo hitro postanejo polni. Zato je večina kampov znotraj narodnih parkov polno zasedenih in rezerviranih že po nekaj mesecev naprej. Mi vnaprej nismo rezervirali niti enega kampa, ker smo želeli biti svobodni pri odločanju kdaj bomo kaj šli pogledat in koliko časa bomo kje ostali. Pri iskanju kampov nam je zelo pomagala mobilna aplikacija WikiCamps, ki premore zemljevid z lokacijami in informacijami vseh kampov v ZDA. Načeloma je bilo tako da smo vsak naslednji dan spali v kampu z lepšim razgledom. Kateri je bil najlepši se je bilo nemogoče odločiti.
Še isti dan smo se zapeljali v nacionalni park Zion, ki je od Vegasa oddaljen slabe tri ure vožnje. Glavna znamenitost parka je kanjon Zion, ki ga je v rdečkast peščenjak izdolbla reka Virgin. Najlepši razgled na kanjon dobimo iz poti Angles Landing, ki se dvigne na ozek skalni pomol, 500 višincev nad kanjonom. Pot je sama po sebi neke vrste ferata, kar je za Ameriko, kjer ferat praktično ne poznajo, prava redkost. Na sami poti se je bilo potrebno navaditi na peščenjak. Peščenjak je v osnovi sprijeta mivka. In tako tudi večina poti poteka udobno po mehki mivki. Vendar se ta mivka ves čas drobi od skal. Zato je nevarnost za zdrs velika.
Popoldne smo se odpravili v več kot 10 km dolg zatrep Ziona – sotesko The Narrows. V soteski ni nobene poti. Ves čas se hodi oz. brodi po vodi, ponekod skorajda do vratu. Zaradi izjemne vročine (prek 40 °C), je taka hoja zelo prijala. Pa ne samo nam, ampak tudi tisočim drugim. Le kdo bi si mislil da Američani tako zelo rad hodijo po vodi. Z lahkoto jih lahko povabimo k nam, v kakšno našo sotesko. Sama soteska ni nič kaj posebaj spektakularnega. Res pa je da mi nismo šli čisto do konca. Smo se raje šli kopat v tolmune pod sotesko.
Noč smo preživeli visoko (predvsem pa udobno na hladnem) na 2000 m visokem prelazu nad Zionom. Zelo zgodaj zjutraj, pa smo se odpravili plezat, da bi prehiteli vročino. To nam ni uspelo. Takoj ko je posvetilo sonce, je postalo nevzdržno vroče. Naš namen je bilo splezati goro Chekerborder Mesa (v prevodu Mizasta gora Šahovnica). Gre za čudovito goro, kjer se menjuje barvito zaporedje okamnelih peščenih sipin. Z Izjemo razpok, ki je izdolbla voda, je stena povsem gladka in drugih oprimkov v steni praktično ni. Tako smo raje odnehali po prvem raztežaju in se na vrh gore (po zaslužen razgled) odpravili peš.
Potovanje smo nadaljevali v Bryce Canyon, ki je od Ziona oddaljen okoli tri ure vožnje. Na naše olajšanje je bil Bryce precej bolj prazen. Dobili smo čudovit prostor za kampiranje, od koder je bilo le 50 m peš do roba kanjona. Na ta način smo bili vsako jutro deležni čudovitega sončnega vzhoda.
Bryce canyon v resnici niti ni kanjon. Gre za zelo slikovito pokrajino, ki jo sestavlja na tisoče in tisoče ozkih skalnih stolpov, ki ne ležijo v kanjonu, ampak v nekakšnih velikih okroglih amfiteatrih. Seveda pa je med mrežo skalnih stolpov mogoče najti več 100 km dolg labirint večjih in manjših kanjonov. Mi smo si Bryce ogledali iz krožne poti imenovane Peekaboo Loop Trail. Gre za 10 km dolgo pot, ki poteka gor in dol skozi kanjone, mimo skalnih stolpov in skozi naravna okna.
Pot sama po sebi niti ni posebno dolga in ne premaga neke ekstremne višinske razlike. Vendar le redko kdo od (Evropejcev) ve kaj pomeni, če v enačbo poti dodamo temperaturo 40 °C +. Pot je res izjemno lepa in jo nikakor ni za zgrešiti. Zagotovo ena lepših, ki sem jih kdaj prehodil. Če komu ne gre peš, se da za to pot tudi najeti konje. V vsakem primeru pa je potrebno na poti imeti vsaj eno galono vode. Voda tu resnično pomeni razliko med biti živ ali mrtev. Ob vsem tem je zanimivo slišati da zaradi razmeroma visoke nadmorske višine (2000 m) tu pozimi pade tudi po nekaj metrov snega.
Edina zamera Brycu gre, da tu nikakor ni mogoče plezati, ker je skala enostavno preveč krušljiva. Gre za zaporedje apnencev, muljevcev in meljevcev, ki so tako drobljivi, da sami stolpi (loklano imenovanih hoodoos) nastajajo in se podirajo za geološke razmere izjemno hitro.
Po treh dneh v Brycu smo nadaljevali 500 km proti jugu do Severnega robu (North Rima) Grand Canyona. Vmes smo se ustavili še v zveznem parku Coral Pink Sand Dunes, kjer si je mogoče ogledati peščene sipine. Večina ko pomisli na puščavo, najprej pomisli prav na peščene sipine. Vendar so le te prava redkost. Samo 10 % puščav premore sipine. Ostale puščave so kamnite.
Severni rob Grand Canyona leži točno nasproti Južnemu robu, kjer sem že bil. Če s zračno črto povežemo oba robova dobimo največjo širino Grand Canyona, ki znaša kar neverjetnih 28.8 km. Grand Canyon je sicer dolg 443 km in 1.6 km globok. Nič na tem svetu se ne more primerjati s temi razsežnostmi. Edina izjema je Dolina Mariner na Marsu, ki je dolga 4000 km in do 7 km globoka.
Največ ljudi si Grand Canyon ogleda z roba. Vendar je to premalo da bi dobili občutek o razsežnostih. Dobra “potuha” je da si kanjon ogledamo iz letala ali helikopterja, kar niti ni tako drago (ca. 500 $). Še najbolje pa je da se prek celotnega kanjona, navzdol v dolino, do reke Colorado, odpravimo peš. Dve leti nazaj smo šli dol do Colorada iz South rima po poti Bel Angels Trail. Ta 32 km dolga pot se mi je zdela najtežji del takratnega potovanja.
Tokrat smo stali na North rimu, ki leži na višini 2400 m, 300 m višje kot South rim. Poleg tega je bilo že na pogled videti peš precej dlje, kot z druge strani. Po kratkem sprehodu po razglediščih na robu kanjona smo se odpravili v dolino po poti North Kaibab Trail. Daleč v dolino. Tako daleč, da je bolje, da nismo razmišljali o tem. Ker je North rim na višini 2400 m, je bilo na začetku poti še prijetno hladno. Vendar s spuščanjem v dolino, smo z vsakim korakom stopali v hujši vročinski pekel. Na srečo je na treh mestih ob poti mogoče dobiti pitno vodo. Večina hodi to pot dva dni dol in dva dni gor. Kmalu smo ugotovili zakaj.
Pot najprej poteka po stranskem kanjonu stranskega kanjona. Nato pa se spusti v 10 km dolg stranski kanjon Grand Canyona imenovan Bright Angel. Konca poti kar ni in ni videti. Dol smo hodili 4.25 ure. Na dnu kanjona smo se ohladili v reki Colorado. Nato pa smo sredi dneva, v najhujši vročini, nadaljevali nazaj gor. Na srečo ves čas ob poti teče potok. Štopal sem 20 minut na uri in potem smo se vsi na znak vrgli v vodo. Le na način je bilo mogoče preživeti vročino. Če bi koga zadela sončarica ali kaka druga z vročino pogojena bolezen, bi ga zelo težko rešili. Nazaj gor smo hodili dobrih 6 ur. Pot North Kaibab Trail meri 23 km od North rima do reke Colorado. Z vsemi zgubljanji in ogledi roba kanjona smo tako prehodili v skorajda 50 km. Vendar sedaj lahko rečemo da smo eni redkih, ki vemo kako velik je Veliki kanjon!
Z Grand Canyonom pa še nismo čisto opravili. Moram sicer dodati da je Grand Canyon lepši iz South Rima, kot iz North rima. Ampak nič zato. Naslednji dan smo si ogledali najlepši del Velikega kanjona: in sicer meander imenovanem Horseshoe bend (po naše dobesedno podkvasti ovinek). Ovinek je najlepši videti z razgledišča do kamor je slaba 2 km peš. Horseshue bend leži v bližini mesta Page, kjer ležita znamenita Antelope Canyon in The Wave. Žal ju tudi tokrat nismo uspeli videti, ker so bila zasedena vsa prosta mesta.
Tako smo nadaljevali naprej proti narodnemu parku Arches. Vmes smo prenočili v Monument valleyu, kjer sem tudi že bil. Vendar je bilo tokrat park videti povsem drugače, lepši, ker je deževalo in je bila puščava zato povsem ozelenela. Kdo bi si mislil da lahko poleti v puščavi dežuje. Ne, tega si ne morejo misliti niti domačini, ki pravijo da tu ob tem času nikoli ne dežuje. Na ta način sem vsaj ugotovil da moj šotor NI vodotesen.
Deževalo je še cel naslednji dan v Archesu. Vendar ker gre za puščavo, je bilo zato samo toliko bolj prijetno hladno in bolj vlažno, kar meni ugaja. V središču Archesa, se nam je nasmehnila sreča oz. sem uspel pregovorit rangerko, da nam je dodelila prostor za kampiranje. Torej se vztrajnost splača oz. to da nas niso preslepile tri zaporedne table da je kamp povsem poln. V resnici bi težko iznašli lepši prostor za kampiranje. Kulisa Archesa je preprosto prekrasna. Kar iz kamp prostora smo se lahko odpravili plezat v skale oz. peščenjak.
Kogar je strah da je v Archesu mogoče videti en sam lok, se moti. V resnici so jih našteli več kot 2000. Takih večjih je nekaj 100. Tako je v Archesu največja gostota lokov in naravnih mostov na svetu. Do tega je prišlo zaradi edinstvene geološke zgradbe: peščenjak, je razdeljen s s prelomi, ki vsi potekajo vzporedno in v isti smeri. Peščenjak hitro prepeva (kar smo ugotovili že v Zionu). Na ta način so nastali po več 100 m dolgi ozki skalnati zidovi peščenjaka. Le ti pogosto ne preperevajo od zgoraj navzdol ampak obratno. Zato nastajajo loki. Od 2000 obstoječih lokov, smo jih mi videli okrog 30.
Prvi dan smo si loke ogledali na poti v bližini kampa (Tapestery arch, Broken Arch, Sand Dune arch in Skyline arch). Naslednji dan pa smo se odpravili na 12 km dolgo pot Devil Garden Trail. Kar je hudičevo, je ponavadi lepo. Kar za pri nas velja najmanj za sotesko Pekel pri Borovnici. In res gre za hudičevo lepo pot. Še bolje je to da poti sploh ni, ker se večinoma hodi po peščenjaku z zelo malo ostanki poti. Zato da se ne zgubimo skrbijo možici in pa informativne table. Na tej poti izstopajo: Tunnel Arch, ki izgleda kot predor skozi steno. Potem je tu Landscape Arch, ki je dolg 100 m in se bo vsak čas podrl. Zelo zanimiv je tudi Double O Arch: dva loka drug nad drugim. Vse loke, ki so na zemljevidu poti, si je vredno ogledati. To nam vzame dobre pol dneva.
Najlepši skalni lok, logotip parka, je Delicate Arch. Do tja vodi 2 km dolga pot navzgor po puščavi. Poti spet ni. Vendar je bilo tako veliko obiskovalcev, da smo kar sledili reki ljudi. Če tudi še potem nimate dovolj gledanja lokov, jih dodatnih 5 takoj najdete ob cesti v območju parka imenovanem The Windows. Vmes pa naletimo na skalno formacijo Balanced rock – skalo, ki deluje da se bo vsak čas zvalila dol iz skalnega stolpa na katerem stoji.
Sredi potovanja je Terezija po naključju naletela na reklamo za Goblin Valley State Park. Ideja se nam je zdela odlična in smo hitro naštudirali kako priti do tja. Od Archesa do Goblinov je dve ure vožnje proti severozahodu. Park je privaten. V ceno vstopnine pa je že vključeno kampiranje. Glavna znamenitost parka so hoodoosi (po naši dedci oz. babe) – skale na ozki skalni podlagi. Nekateri po obliki spominjajo na gobe. Zato se zdi kot da bi bili v deželi Smrkcev ali pa na nekem oddaljenem planetu. Teh skal je na tisoče in med njimi vodijo panoramske poti. Noč je bila zelo lepa in seveda povsem brez svetlobnega onesnaženja. Rimska cesta se je zdela da bo padla na glavo. V kampu sem naletel na skupino astronomov, ki so imeli 20 cm Sky Watcherjev Light Bridge, teleskop Dobsonovega tipa. Njihova prijaznost ali pa raje naveličanost sta mi dovoljevala, da sem z njihovim teleskopom lahko sam opazoval polovico noči. Opazoval sem predvsem planete: Mars, ki je v opoziciji, Saturn s prstani ter Jupiter. Poskušal sem najti tudi nekaj meglic in galaksij, za katere sem vedel kje so na pamet na nebu. Zjutraj sem bil sesut zaradi nočnega opazovanja, ampak nam se je že mudilo naprej, saj nas je čakala 600 km dolga vožnja na jug v Arizono.
Zvečer smo prispeli v park Petrified Forest. Posebnost tega parka je fosilni les, ki predstavlja prevladujočo kamnino območja. Tudi premog je lahko neke vrste fosilni les. Vendar premog nastane globoko pod zemljo s procesom karbonizacije v odsotnosti kisika. Fosilni les v Petrified Forestu (po naše Okamnelem gozdu) je nastal ko so reke drevesa odplaknile in prekrile s peskom, ki je vseboval velike količine vulkanskega pepela. Vulkanski pepel je vseboval velike količine kremenice in pa železovih oksidov. Podtalnica je kremenico raztapljala in jo nosila skozi prazne prostore dreves, ki jih je obdala. Nastal je fosilni les iz kremena, ki je zelo trd mineral. Kasneje je erozija vso preostalo mehko kamnino (peščenjak) okoli dreves odplaknila. Zato se danes zdi kot da so drevesa podrla na tla včeraj, čeprav so stara kar 225 milijonov let. To je čas triasa, ko so se začeli razvijati prvi dinozavri, katere so na tem območju prav tako našli. Rdečo barvo fosilnemu lesu dajejo primesi železa.
Skozi park poteka tudi najbolj slavna avtocesta na svetu: Route 66. Gre za 3945 km dolgo cesto, ki poteka od Sante Monice v Kaliforniji do Čikaga ob Velikih jezerih. Danes so jo v veliki večini nadomestile moderne avtoceste.
Prenočevanje v parku pa je bila tudi posebna zgodba. To je bil edini park, kjer ni bilo na voljo nobenega kampa. Možno je prenočevati (zastonj) edino le v divjini, pod pogojem da kampiramo najmanj eno miljo od najbližje ceste in da zaprosimo za posebno dovoljenje. In smo šli. Dejansko smo spet kampirali na zelo lepi lokaciji. Fosilni les pa nam je prišel prav kot “gradbeni” material, da smo obtežili šotor. Namreč ponoči je iznenada prišla nevihta z močnim vetrom. Kljub obtežbi lesa, sva s cimrom (Janijem) šotor morala držati še od znotraj da se ni podrl. To je bil že četrti dan zapored ko smo imeli v puščavi dež.
Naslednji dan pa sem prišel končno še jaz na svoj astronomski račun. Pri mestu Flagstaff smo si ogledali Barringerjev meteorski krater. Gre za najlepše ohranjen meteoritski krater na Zemlji. Nastal je pred 50000 leti zaradi asteroida s premerom 50 m, ki se je zaletel v Arizonsko puščavo s hitrostjo 46000 km/h. Večina asteroida je izparelo v trenutku trka, ki je povzročil eksplozijo enako 10 megatonske atomske bombe. Del asteroida, pa je v obliki večjih in manjših skal padlo nazaj na Zemljo, ki jih danes poznamo kot meteoriti Canyon Diablo (po kanjonu v bližini kraterja). Krater ima premer 1200 m in je 170 m globok. V bližini roba kraterja je postavljen muzej za obiske. Peš se lahko sprehodimo po delu roba kraterja. Žal pa ne pustijo iti peš okoli in okoli kraterja, še toliko manj dol v sredino. Zanimivo je to da je to tudi prvi krater na Zemlji za katerega so dokazali da je asteroidnega izvora. In to šele v 70. letih prejšnjega stoletja potem, ko so primerjali kamnine in ugotovili da so v Barringerjevem kraterju enake kamnine, kot v kraterjih, ki so jih naredile podzemne eksplozije atomskih bomb. Prej so mislil da je to neke vrste vulkan.
Popoldne smo obiskali še mesto Lowellov observatorij v Flagstaffu, kjer je leta 1930 Clyde Tombaugh odkril pritlikavi planet Pluton. Z istim observatoriju je tudi Percivel Lowell risal slovite “kanale” na Marsu (danes vemo da jih ni).
Potovanje smo nadaljevali proti zahodu. Reko Colorado smo prečili pri Hooverjevem jezu. Ogledali smo si elektrarno in pa turbine (17 jih je), ki proizvajajo 2000 MW moči (za tri Krške Nuklearke). Klub temu da je Las Vegas oddaljen od elektrarne samo 50 km, dobi od Hooverjevega jezu le majhen del elektrike.
Skozi Vegas smo nadaljevali proti Dolini smrti. Tudi v dolini smrti sem že bil in sem vedel kako je vroče. Ne nisem! Takrat je bilo razmeroma hladno (do okoli 43 °C). Tokrat pa smo namerili kar 49.5 °C in to ob petih popoldne. V Dolini smrti, natančneje v Furance Creeku so namerili tudi uradno najvišjo temperaturo na Zemlji 56.7 °C (seveda v senci). Dve leti nazaj smo točno na tem mestu prenočevali na prostem in zaradi vročine seveda nismo nič spali. Zato smo tokrat iskanje kampa prestavili v Lone Pine. Namesto vročine, so nam tokrat spanec kratili komarji. Spet smo si šli pogledat sipine Mesquite sand dunes. Dve leti nazaj je bilo tako hladno da smo po pesku lahko hodili bosi. Tokrat pa me je zaradi teka na sipino in nazaj skorajda pobralo. Zavedlo me je to da je bilo na sipinah le 45 °C, kar se mi je zdelo hladno potem ko sem preživel temperaturo 50 °C iz kraja Bad water (sicer s 86 m pod morjem najnižjo točko Severne Amerike).
Zadnjih pet dni potovanja je bilo rezerviranih za narodni park Yosemite. Prvi dan smo imeli smolo z iskanjem kampa in si zato nismo uspeli prav veliko ogledati. Potem pa smo se zgodaj zjutraj odpravili v Camp 4 – edini kamp v dolini, ki ga ni mogoče rezervirati vnaprej. Prosto mesto dobi tisti, ki se zjutraj prvi postavi v vrsto. To vedo tudi drugi. Tako so se nekateri v vrsto postavili že ob štirih zjutraj. Mesto v kampu smo naposled tudi mi dobili in lahko smo začeli uživati.
V gorah Yosemitov je trenutno še veliko snega. To na nek način blaži siceršnjo hudo Kalifornijsko sušo. Slapovi so zato precej vodnati in večji kot po navadi. Prvi dan smo opravili treking na vrh El Capitana. V nasprotju s Half Domom, je vrh kopast in se je z vrha do stene treba spustiti za kakšnih 150 višincev. Naslednji dan pa sva si s Petrom izpolnila otroške sanje in se lotila stene El Capitana. Stena El Capitana velja za eno najtežjih na svetu in predstavlja srce “big wall climbinga”. Od ceste v dolini do vznožja znamenite smeri je samo 15 minut hoje. V Nosu je bilo videti kar nekaj navez. Spodaj z doline, pa jih je ekipa nadzorovala s teleskopi. Smer Footstoll Right, ki sva se jo midva plezala, pa leži kakšnih 15 minut hoje naprej od Nosa, desno navzgor ob steni. Smer je ponujala lepo plezanje. Vendar se je bilo potrebno navaditi na čisto drugačni stil plezanja v granitu. Najbolj pomembno pa je to, da skala ne bi mogla biti boljša. Kar primeš tu drži, kot pribito. Varovanje pa je v glavnem možno samo na metulje in mogoče kdaj še na kakšno gurtno. Potrebno pa je imeti metulje vseh dimenzij, saj se razpoke širijo in ožijo. Z vrha smeri sva imela “big wall” pogled na smer Nos in nasproti na Cathedrall rock.
Popoldne in zvečer pa smo še športno plezali v plezališču v neposredni bližini Campa 4. Smeri niso navrtane. Tudi sidrišč ni. Zato se je povsod potrebno tako ali drugačne znajti z metulji. Pleza se po razpokah. Pri tem načinu plezanja sploh ne plezaš, ampak bolj gvozdiš plezalke in roke v razpoke.
Zadnji dan smo naredili še 20 km dolg treking mimo slapov Wernall in Nevada do znanega razgledišča Glacier point. Vmes pa seveda ni šlo brez hlajenja (kopanja) v potokih. S tem smo zaključili potovanje po Ameriki. Sledilo je le še tri dni dolga pot domov, ki smo jo začinili z nekaj zabave v Vegasu.
Celotna odprava je minila brez vsakršnih zapletov, poškodb oz. bolezni. To gre zasluga predvsem zaradi izjemno dobremu vzdušja v taboru. Dragi kolegi, zelo me je veselilo da smo potovali skupaj. Upam da bomo skupaj čim prej še kam šli!
Še nekaj statistike / zanimivosti s poti:
- Preleteli z letalom: 24500 km oz. polovico poti okrog sveta
- Prevozili z avtom: 4517 km
- Porabili 290 litrov goriva (85 in 87 oktanskega bencina)
- Povprečna hitrost vožnje z avtom: 67 km/h
- Vozili se z avtom: 65 ur 11 minut oz. povprečno 6 h 25 min na dan
- Prehodili in pretekli: 200 km poti
- Preživeli 28 ur na letalih
- Spali v 11 različnih kampih
- Bili 8 oz. 7 časovnih pasov od doma
- Obiskali 6 narodnih parkov
- Porabili 5 bombic kuhalnega plina
- Obiskali 4 zvezne države
- Posnel 2 ure videa in 4500 slik
- Povprečna cena goriva v ZDA: 0.52 € / l
- Najnižja točka potovanja: -86 m (Bad water, Death valley), Najvišja točka: 3031 m visok prelaz Tioga pass v Yosemitih
Stroški potovanja:
- Povratna letalska karta München-Philadelphija-Las Vegas z rizikom odpovedi: 580€
- Go Opti prevoz do letališča v Münchnu: 70 € / osebo
- Izposoja avtomobila skupaj s zavarovanjem za 19 dni: 670 € na avto = 170 € / osebo
- Gorivo za 4500 km: 130 $ za vse skupaj = 30 € / osebo
- Vsi stroški hrane in prenočevanja v kampih za 19 dni: ca. 250 $/osebo =ca. 200€/osebo
- Coris zdravstveno zavarovanje: 35 €
- ESTA viza za v ZDA: 15 €
- Letna vstopnina v vse Ameriške narodne parke: 80 $ / avto = 18 € / osebo
- Vstopnina v privatne parke: Monument valley (35 $ / avto), Goblin valley (35 $ / avto), Meteor Crater (18 $ / osebo), Hooverjev jez (15 $) = 45 € / osebo
- Hotelsko prenočevanje v središču Las Vegasa (2 x): 45 $ + 80 $ = 30 € / osebo
- Skupaj vsi stroški potovanja: ca. 1400 € (+/- 100 €) / osebo
Foto credit: Bojan Ambrožič, Peter Oblak
PS: Pisanje tega bloga je zahtevalo nič manj kot 20 ur časa. Na srečo zaradi jet laga tako ali tako nisem mogel spati in sem lahko neprekinjeno pisal celo noč. Čestitke vsem, ki ste se prebili do konca bloga.
Lep pozdrav,
Bojan Ambrožič
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
English
Hello English speaking friends!
For the last three weeks I have been on a road trip across Middle Western part of the United States. This was my second journey to the US in the last three years. The main goal of this trip was to visit as many national and state parks as possible. After two very long flights we have started our journey in the city of Las Vegas.
At Vegas we did not wasted our money and time for long and quickly proceeded to the Zion national park. There we headed to Zion canyon, paddle through The Narrows Gorge and hiked The Angels landing trail. We spend some time also for rock climbing of the sandstone cliffs. After that we continued our journey to the Bryce canyon national park. Panorama of Bryce was outstanding. The hoodoos were amazingly beautiful and colorful, especially at the sun rise.
Than we drove 500 km south to the North rim of the Grand Canyon. However just hiking around the rim of the canyon was not enough for us. So we decided to hike down to the bottom of the canyon to the Colorado River and back in one day. It was 50 km long hike (both ways) at scorching hot 45 °C (110° F) temperatures. The next day we visited beautiful Horseshoe bend part of the Grand Canyon and drove through the Monument valley. Due to the recent rainfall the desert was incredibly green and amazingly beautiful.
Perhaps the most beautiful mountainous desert landscape could be observed at the Arches National Park. There 2000 arches and natural bridges span the desert landscape. I strongly recommend hiking 12 km (8 mile) Devils garden loop trail. Hiking 1 mile to the Arches symbol – The Delicate Arch – is also a necessity.
After Arches we headed to the Goblin Valley State Park. At this site thousands of hoodoos, locally named “Goblins”, could be observed. Some of the Goblins are more like mushroom shaped. Than we headed way, way south in Arizona to The Petrified Forest National Park. In this park the only naturally occurring rock presents petrified (225 million years old) petrified (fossilized) wood.
I have very special interest in astronomy, especially in meteorites. For that reason we visited famous Barringer meteor crater, located just 50 km outside the city of Flagstaff, in the Arizona desert. At Flagstaff we have also visited Lowell observatory, in famed by the discovery of the dwarf planet Pluto.
In our last week we drove to the Death Valley. We were not only amazed by the beauty of the desert (especially Mesquite san dunes), but of the incredibly hot temperatures. It was more than 50 °C (120°F) that day. Without water or more important air-conditioning in the car you are quickly dead man there.
Last four days we spent at Camp 4 in Yosemite Valley. We did realized our childhood dream to rock climb a route in El Capitan. We did also some sports climbing of the granite walls. And the landscape was amazing. Due to the snow melt waterfalls are very big and loud. All of the waterfalls have pools, where we could cool down from the heat.
I can say this were really amazing three weeks! Hopefully this post was useful for you. If you have any questions regarding the journey, I will be happy to answer/ help you.
Regards,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
Hvala za tako slikovit opis !!! Backo
Všeč mi jeVšeč mi je
Lep izlet in zelo lepo napisano!
Všeč mi jeVšeč mi je
Bojan eno vprašanje. V soboto se tudi jaz odpravljam v te konce. S punco misliva ravno tako kampirat (hvala za namig wikicamps app zgleda odlično) . Sem pa malce v dilemi kakšno spalko vzet s sabo. Kakšne so kaj temperature ponoči v puščavskih predelih in Yosemitih. Tako čez prst kakšno spalko priporočaš (temp. razpon)
hvala lp M
Všeč mi jeVšeč mi je
Večinoma je vroče. Vendar ker so nadmorske višine precejšnje – zna biti tudi hladno. Mi smo v Yosemitih kampirali na dveh koncih. Zgoraj na planoti je bilo ponoči manj kot 5 stopinj, med tem ko je bilo spodaj v Yosemiti valleyu ponoči okrog 10 stopinj. Večinoma pa je ponoči v puščavah okrog 20 stopinj. V Dolini smrti pa se ne spusti pod 40 stopinj. Skratka Ameriak je velika in tudi temperaturni razponi so veliki.
Všeč mi jeVšeč mi je
Odlicno potovanje, post sem bral kos za kosom cel mesec na mobitelu. Tudi sam bi rad enkrat v življenju obiskal te kraje.
Všeč mi jeVšeč mi je