Kranjska zimska tekaška liga: Kališče in vzpon na Storžič

Začela se je že jubilejna, 10. Kranjska zimska tekaška liga. Sam tekmujem vse od tretje liga dalje (leta 2008). V prvih letih se je teklo samo na Kališče. Kasneje pa je liga dobila današnjo podobo, ko se izmenoma teče na: Kališče, Jošt, Krvavec, Mohor in okrog Brda. Vsak tek se v sezoni, ki bo trajala vse do 19. februarja prihodnje leto, trikrat ponovi. Še vedno pa je udeležba na tekmah brezplačna.

Vzpon na Kališče (Foto: Marjan Rekar)

Na štartu “pri metlah”

Konkurenca

Čakamo na štart

Mogoče je to tudi razlog, da je udeležba vsako leto boljša. Danes na Kališču pa se je zbrala rekordna udeležba kar 118 gorskih tekačev in tekačic. Zato se mi za konkurenco ni bilo bati. Začetek je bil počasnejši od pričakovanj. Zato sem še nekaj časa uspel držati priključek z najboljšimi. Potem pa me je začelo peči v nogah, kot posledica včerajšnjega treninga na Begunjščico. Višje sem se zopet zbral in držal enakomeren ritem. Najboljši so mi sicer pobegnili. Vendar tudi mene ni prehitel nihče več.

Zadnji metri

Cilj na Kališču

Storžič

Nad ravnino se je začel sneg. V prvi strmini se je sicer še dalo teči. Potem pa je podlaga postalo zelo drseča. Treba se je bilo boriti za vsak korak. Ko, sem potem kasneje pri povratku hodil tu dol, sem se čudil sploh kako smo lahko prej sploh tu tekli gor. Vendar vseeno sem uspel držati dober ritem. Čakala me je še zadnja bližnjica mimo lovske koče. Tekač pred mano je zavil narobe. Jaz pa sem kot pobesnel zajec, nadaljeval za njim. Tako sem namesto po hitri bližnjici, tekel daleč naokoli čez planino. Ne razumem kako se mi po tako številnih vzponih na Kališče še vedno lahko pripeti taka začetniška napaka. V cilju sem bil deveti s časom 38 min. Še sedaj ne vem koliko tekačev me je nevede prehitelo, ko sem jaz tekel naokoli. Tudi čas ni bil dober. Vendar tudi najboljši niso tekli hitro. Razmere danes enostavno niso dovoljevale hitrega vzpona.

Bašeljski vrh

Grintovci

Vršni del grebena

Prva prečka v levo

Na grebenu

Strm vzpon ob jeklenici

Dneva pa še ni bilo konec. Prijatelja sta se pravkar vrnila iz Storžiča in mi povedala da so na gori odlične snežne razmere. Celo tako dobre, da pri vzponu nista potrebovala cepina in derez. Zato sem se še jaz odločil, da nadaljujem na Storžič. Vem da sem ravno včeraj pisal o varnosti pri gorskem teku. Priznam, to zagotovo ni primer varnega gorskega teka. Vendar mora najprej vsak sam presoditi kakšen so njegove izkušnje ter psihofizične sposobnosti. Na enak način, kot naprimer ne moremo kritizirati solo plezalnih vzponov Pavleta Kozjeka v Čopovem stebru.

Padalec vzleta na Bašeljskem sedlu

Vezalke so mi tako zamrznile, da jih mogel več odvezat, dokler nisem sestopil v ddolino

Nad meglo – to je pomembno

Malo pod vrhom Storžiča

Snežna pravljica

Megleno morje

Strma, južna pobočja Storžiča

Grintovci

Snega je bilo precej manj, kot včeraj na Robleku. Do Bašeljskega sedla le okoli 10 cm. V zametih pa ponekod precej več. Ponekod pa je bil sneg spihan do kopne podlage. Tik na Bašeljskim sedlom sem prišel nad morje megle in snežna pravljica se je začela. Postalo je celo zelo toplo. Sprva je bil sneg zelo suh. Višje pa je sneg vse bolj južen. Vse do meje ruševja je vzpon potekal povsem enako, kot poleti, saj snega resnično ni veliko.

Na vrhu Storžiča

Križ (2132 m)

Megla je spodaj

Potem pa je sledila prečnica v levo. Zaradi snega, ki se je na tem mestu globoko prediral ter nove jeklenice, pri prečenju ni bilo težav. Takoj za tem sledi strm vzpon ob jeklenici. Če je bilo le nekaj metrov nazaj snega do kolen, ga je tu le en centimeter. Ob jeklenici sem se varno povzpel na zgornji del grebena. Potem pa je vzpon do vrha minil brez vseh posebnosti. Le nisem se moral naužiti prečudovitih razgledov.

Uživancija

Spodaj ne vedo kaj zamujajo

Na vrhu Storžiča je bilo tako toplo, da sem v razgledih užival skorajda pol ure. Potem pa sem previdno sestopil nazaj do Bašeljskega sedla. Ta čas mi je nasproti prišlo vsaj pol ducata planincev. In ne, nisem še šel takoj nazaj pod mrzli ovoj megle. Zato sem zgazil pot še na sosednji Bašeljski vrh. Tu je bilo še najtopleje. Žal pa je bilo že Koča na Kališču pod megleno mejo. Zato je zopet postalo hladno in turobno. Nazadnje pa je sledil še najbolj nevaren del ture: sestop po poledeneli poti nazaj v Mače. Kljub previdnosti, sem grdo padel najmanj petkrat. Če bi bilo pol tako ledeno na poti na Storžič, bi bilo brez zimske opreme seveda smrtno nevarno. Razmere pa se v gorah zelo hitro spreminjajo. In če je bilo še danes razmeroma enostavno mogoče priti na Storžič, ni nujno da bo to veljajo tudi jutri.