V Ljubljani nismo nikoli lačni. Če za večerjo ne ostane drugega se “najemo” megle. Te tu nikoli ne zmanjka. In ker sem se le te krepko prenastil sem se odločil da grem v hribe izgubit odvečno energijo in uživat še v kaki drugi hrani. V hribih živi najboljša hrana za dušo …

Torej kam?! Na Kranjski češarek – Storžič, ki zaradi svojega nazobčanega grebena pravilno nosi svoje slikovito ime. Na Storžič se v zimskih razmerah še nisem nikoli vzpel. Zato sem bil sprva zelo neodločen s katere strani naj se ga lotim, ker je možnosti kar precej.  Peto žrelo – grapa na severni strani Storžiča velja kot klasični turno smučarski pristop. Vendar ta konec preslabo poznam, da bi upal napasti. Prav na nasprotni, južni, strani gore leži velika grapa nad Povljami. Po njej sem poleti že velikokrat tekel in jo zato dobro poznam. Nisem pa se odločil za ta pristop, ker je najriskantnejši za snežne plazove. Na koncu sem se tako odločil za varainto po grebenu z Bašeljskega sedla.

V Mačah se je ravno dobro zdanilo, pa sva z bratom komajda našla prazen parkirni prostor na enem izmed zaledenelih parkirišč. Zimska oprema velja tudi za avtomobile! Brez zimskih gum bi se mi zgodilo podobno kot nekaterim, ki so na ledu skurili svoje letne pnevmatike.

Utrinek ob poti na Kališče 

Do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer se tudi običajno da parkirati se trenutno pride le s terenskimi vozili. Obema, sploh pa bratu, se zdi nedeljski izlet na Kališče popolnoma odveč. Jaz sem si dolgočasnost popestril z gorskim tekom. Res nisem videl smisla da bi moral brata ves čas čakati. On pa bi se ob tem še močno naprezal in samo vprašanje časa bi bilo kdaj bi ga pobralo. Zato sem sklenil da je bolje da ga počakam ob čaju na toplem v koči na Kališču. Takoj napadem Kališko strmino. Želim si izogniti napaki iz tekme prejšnjega tedna, ko sem zgrešil bljižnico in zato izgubil ogromno časa. Zato stopim na gaz, ki si mi zdi da vodi po tisti bljižnici. Najprej se vzpenja položno, potem pa povsem dirketno zareže v strmino. “To bo nekaj zame,” sem sprva optimističen. Grizem, napenjam mišice, očala se mi rosijo. Hitro hodim, ker je strmina prevelika za tek. Na sipkem snegu pa vse težje držim ravnotežje. Kmalu ne gre več nikamor. Spet sem se odločil napak in obral direktno bljižnico za nazaj navzdol. Gotovo sem danes med stotinami ljudmi na Kališču edini toliko nespmaten, da sem šel tu navzgor namesto navzdol. Le nekaj minut hoje do Kališča spet stopim na markirano pot; izmučen. Opazim brata, ki mi pomaha ter me začudeno vpraša: “Ali ne bi moral ti biti že na Kališču?” … …. In zopet je Želva prehitela Zajca.

Pri koči se zdarživa le toliko da zamenjava prepotena oblačila. Gosta megla pa pepreči pogled na Storžič, ki  je še tako daleč in visoko nad nama. Presenečenje dneva pa je bilo to da ob vsej množici ljudi na Kališču še nihče ni bil (zgazil) proti Bašeljskemu sedlu. Za naporno delo se sam javim, ker brata že nekaj začetnih korakov spravi v mrtvaka. Meni pa bo napor samo koristil, podobno kot dolg počasen tek. Vseeno se običajnih sprehajalnih 15 minut do sedla sprevrže v pol ure dolgo gaženje. Debelina snežne odeje se z višino občutno povečuje. To mi pove “mera” na hlačah. Še zdaleč pa ga ni  toliko, kot ga je bilo lani, ko sem prav tukaj gazil do pasu.

Prav na sedlu je megla najgostejša. Do Storžiča je samo še nekaj metrov, pa ga kljub temu ne vidiva. Rdeč smerokaz pokaže v kateri smeri naj ga iščeva. Vseeno se odločiva za (napol slepi) vzpon, ker skleneva da se bova vrnila nazaj po gazi če bova naletela na kake hujše tehnične težave. Vendar sem prav presenčen da se mi nekako uspe držati klasične letne poti. Marakcija tu in tam to samo potrdi. Iskanje optimalne smeri mi je bilo hkrati zabavno, kot tudi odgovorno, ker sem  vedel da nama naveze sledijo in jih nisem hotel speljati v napačno smer.  Poznavanje pobočja, ki sem ga že neštetokrat pretekel in prehodil mi je bilo na koncu glavni “pripomoček” .

Sipek sneg je bil višje (na višini okrog 1700 m) prekrit s centimeter debelo kložo, ki se je splazila ob najmanjši obremenitvi.  Na srečo tu še ni bilo tako strmo da bi bilo nevarno, a vseeno preidno!

Sneg se je za tem hitro izboljšal v pršič. Še vedno se drživa prave smeri. Bilo je le še eno vpršanje časa. Kdaj bova predrla megleni pokrov. Kje je Sonce? Glej tam gor, pa lep halo okrog njega. Prisodim nama le še 5 minut vzpona da bova nad “megleno” mejo.  Dosegla sva jo po 15 minutah. Joj, kakšno vreme! Popolna modrina neba, deviška snežna belina, ki se je ni še nihče dotaknil ter pa Grintovci onstran 1900 metrov globokega “morja”.  Pristaviva fotoaprat za nekaj lepih posnetkov. Prepozno! Megla se je še vzdignila. Začne se nova tekma. Kdo bo hitrejši: midva ali megla? Za nekaj trenutkov se zdi da bo megla zmagal. Potem pa se je dokončno ustavila. Pred nama se končno pojavi vršna kupola Storžiča.

Tu pride tudi najtežji del. Večinoma sva se držala grebena (seveda kar se da varno daleč od opasti), ampak na tem mestu pa se je pojavila sklanata stena po kateri s pohodnima cepinoma nisva mogla čez. Obvoz sva speljala levo naokoli po strmem žlebu nazaj na greben. Takoj zatem sledi tudi (na pogled) malce neroden spust direktno po ozkem in zelo izpostavljenem grebenu.

Najtežji del (med sestopom) je tam kjer se vzpenjata dva gornika zgoraj levo

Sledi velik raven plato ter še zadnja strmina na sam vrh. Spet nisva šla po grebenu ampak obvozila po rahlo izpostavljenih snežnih pobočjih. Tu sva prvič pod snegom zatipala led. Previdno čez in že sva nad izstopom iz Kramarjeve grape.

Razgled lahko opišejo samo fotografije, a verjemite da se nepozaben lesk snežnih kristalov, tudi sedaj med pisanjem teh vrstic, še vedno blešči v mojih očeh.

 

Nekaj zmagovalne avkrbatike na vrhu pri križu in že sva bila z mislimi pri sestopu. Ta je pri zimskih vzponih vedno bolj tvegan del ture. Tokrat pa sploh, ker je bil cepin pri sestopu v napačni roki.

Nad najtežjim delom srečava prve gornike, ki se popolnoma pravilno varujejo z vrvjo. Midva sva pač šla tu (nenavezana) ritensko toliko previdno kolikor sva mogla. Enako na ostalih izpostavljenejših delih. Sicer pa sva tekla in uživala v norem spustu. Za vzpon sva potrebovala uro in pol, za sestop pa samo 45 minut. Še hitrejša sva bila s Kališča. Za Kaliških 830 metrov sva se spustila v 22 minutah. Imela sva srečo, da je bil odličen sneg in se je navzdol dalo odlično teči po celcu.