3. Istrski maraton

V letošnjem marcu sem pretekel 450 km z 19500 (pozitivnimi) višinci, kar je moj osebni rekord. Moram reči da se zaradi številnih pretečenih kilometrov počutim tako dobro, kot že dolgo ne. Vse priprave so usmerjene na Vipavsko stotko, ki me čaka že čez mesec dni. Vendar sem najprej potreboval test, da vidim kako dobro sem pripravljen. Včeraj je bil na sporedu NajNaj21, ki mi je sicer zelo pri srcu. Vendar mi proga ne leži zaradi zelo zahtevnih spustov.

12973328_10209320778120153_56693171323484046_o – kopija
Pri predoru Valeta na Parenzani- na približno petem kilometru maratona (Foto: FB Strunjan)

Zato sem se odločil da letos raje nastopim na Istrskem maratonu na 42 km. Na tekmo sem se prijavil šele 14 dni nazaj. Zaradi tekme tudi nisem hotel zmanjševati kilometrov. Le za dva tedna sem gozdne poti zamenjal za ceste in PST. In v tem sklopu priprav sem še prejšnjo nedeljo odtekel cestnih 50 km, čemur je sledilo še nekaj tekov okrog 20 km. Počival sem samo zadnje tri dni. Vedel sem da sem dobro pripravljen. Skrbelo me je le, da me bo zvilo, ker nisem skorajda nič delal na hitrosti na ravnini.

Na Parenzani (Foto: Petra Vidrih, Primorske novice)

Istrski maraton je na sporedu šele tretjič. Vendar se je kljub temu tek že zelo dobro prijel, saj so 4000 prijav, ki so bile na voljo, na vseh treh razdaljah, zapolnili že en mesec nazaj. Od tega nas je bilo 442 maratoncev in 2190 polmratoncev. Očitno gremo vsi radi na morje. Druga posebnost tega teka je ta da je vsakič štart tekov drugje, s čimer je tudi proga vsakič drugačna. V vsakem primeru pa je za maraton zelo težka, saj poteka po gričih nad našo obalo.

Letos je bil štart maratona v Portorožu. Polmaratonci pa so točno eno uro za nami štartali v Kopru, kjer je tudi polovica naše proge. Glede na nizko maratonsko udeležbo sem pričakoval da bom večino maratona tekel sam. Tako sem upal da mi bo vsaj v drugem delu tekme lažje, ker bom dohitel polmaratonce in bom imel družbo. Oh, kako sem se zmotil …

20160410_103404

Štart v Portorožu je potekal brez zapletov in predvsem brez gneče, kot smo jo navajeni na Ljubljanskem maratonu. Po pričakovanjih je takoj potegnil glavni favorit tekme: Hrvat Robert Radojkovič. Sam pa sem se držal majhnih skupinic tekačev okrog desetega mesta. Iz obale Porotroža smo hitro zavili navkreber na nekdanjo železnico Parenzano. Parenzano sem že prekolesaril in je zelo lepa. S kolesom gre kar prehitro, da bi človek začutil vse njene lepote. Takole “peš” pa sem jih lahko precej bolj. Res sem užival in kljub klancu, držal soliden tempo okrog 4 min / km. Po treh kilometrih smo tekli skozi 600 m dolg predor Valeta in potem še skozi predor Šalet. Nato se je proga začela spuščati proti Izoli. Zaradi dežja, ki je ponoči padal, je bil asfalt zelo spolzek. Hkrati so bili zaradi tega skorajda idealni pogoji za tek: hlad in pa visoka vlaga.

V Simonovem zalivu je bilo za nekaj časa klancev konec. Od tu dalje smo potem ves čas tekli po kolesarski cesti do Kopra. Na progi sem medtem ostal popolnoma sam. Kakšnih 500 m pred mano je bila skupina treh tekačev, ki sem jih vsaj na daleč lahko lovil.Ujel sem jih v krajšem klančku v Izoli in odbrzel dalje. Počutil sem se odlično in začel zviševati tempo. Vendar naslednjih 10 km nisem dohitel nikogar.

Cesta med Izolo in Koprom je zelo lepa. Vendar se mi je tudi zelo vleklo, ker sem bil sam. Kakšen kilometer pred Koprom so mi nasproti začeli hoditi prvi polmaratonci in kmalu za njimi še tisoč drugih. Spet je je bil na progi žur. Hkrati pa se je počasi začel moj lov za polmaratonci, ki sem si ga obetal že od začetka. Vendar me je do obrata tu ločilo še pet kilometrov po ulicah Kopra. Polovični maraton sem pretekel s časom okrog 1 h 24 min 23 s, kar je odlično za progo s toliko klanca. V nogah pa nisem čutil še niti trohice slabosti. Bil sem edino le rahlo lačen, saj prav veliko okrepčevalnicah s hrano nisem našel. Na drugi strani se je dobilo vodo in izotonik na vsake 2-4 km.

13014806_1316554728361204_483843778_n.jpg

Proga je bila zelo dobro označena. Redarjev ogromno. Edino kar malo srhljivo je bilo teči po štiripasovnici čisto sam. Nazaj proti Izoli smo tekli po obalni cesti. V Izoli sem se prebil na absolutno peto mesto. Tu pa sem tudi že ujel prve polmaratonce. Proga (cesta) je bila tu še široka in vse je izgledalo super. Do cilja je bilo še 14 kilometrov.

Kmalu pa so se začele težave, ki jih ni bilo konca do cilja. Proga maratona in polmaratona je malo za Izola zavila nazaj na Pareznano, ki je v najboljšem primeru dovolj široka za tri tekače, ki tečejo vštric. Na polmaratonski progo, pa je kot rečeno teklo dva tisoč tekačev. Z drugimi besedami bila je neznosna gneča. Moj maratonski tek pa se je prevesil v zadnjo najtežjo tretjino. V tej fazi tekme sem žele teči svoj optimum. Vendar nisem mogel, saj sem naslednjih 14 km moral teči slalom mimo počasnejših tekačev. Ves čas do cilja sem prehiteval neprekinjeno kolono. Če bil na tem delu tekma potekala po široki cesti, ne bi bilo težav. Tu na Parenzani pa se enostavno ni dalo normalno prehitevati. Ves čas sem prosil, da bi se mi tekači umaknili. Vendar je velik delež tekačev teklo s slušalkami in me ni slišalo. Tako sem se moral žal kdaj pa kdaj tudi preriniti skozi kolono. Enostavno ni šlo drugače. Pa imam seveda rad družbo in sem rad srečaval tekače, ampak drugo leto bo moral organizator resno razmisliti kako rešiti ta problem.

Klanec v Strunjanu: jaz sem užival, med tem ko je bil za marsikoga pravi pekel (Foto: FB Sturnjan)

Po teku navkreber po Parenzani, smo se nazadnje spustili do Strunjana, kjer se je začel najtežji klanec na tekmi. Večina je klanec prehodila. Meni pa so izkušnje v gorskem teku pomagale, da mi je tudi tu letelo. Sledil je del po lepi gozdni potki nad Pacugom. Potko sem poznal, saj sem užival, ne vriskal, na njej med svojim tekom po slovenski obali. Gre za ozko stezico, ki je dovolj široka samo za enega tekača. Tako da sem se tu spet zelo lovil pri prehitevanju. Ob tem moram povedati, da je bila kolona tekačev še vedno nepretrgana in da počitka od nenehnega (na čase skorajda vratolomnega) slalomiranja ni bilo.

Sledil je zelo strm, tehnično zahteven, spust po kockah v Fieso. Marsikdo si je tu pošteno nabil noge. Jaz pa nisem imel težav in sem vstopil v zadnjih 6 km tekme. Tu sem se celo prebil na tretje mesto. Pot nas je tu v rahlem vzponu vodila ob obali pod klifi do Piranske cerkve. Zaradi prehitevanja sem tu enkrat skorajda zletel v morje.

Sledil je spust do Tartinijevega trga in nato le še 3 km ob obali do cilja v Porotorožu. Vmes sem izgubil eno mesto in tako v cilj pritekel kot absolutno četrti s časom 2 h 54 min 38 s, kar je celo moj osebni rekord na maratonski razdalji. V kategoriji do 29 let pa sem celo zmagal. Takega rezultata res nisem pričakoval. To dokazuje da za maratonski tek ni potrebno veliko delati na hitrosti. Dovolj je le velika količina kilometrov. Doslej sem vedno delal obratno in v zadnjih kilometrih maratonov (zaradi premajhnega št. km) vedno plačal davek. Glede na zahtevnost proge in probleme v zadnjih kilometrih bi na normalni progi trenutno z lahkoto tekel maraton okrog 2 h 47 min. Tudi čas zmagovalca, Roberta Radojkoviča, 2 h 42 min, pove kako težka proga je bila.

Ob tem hvala organizatorjem za zelo kakovostno izpeljano organizacijo prireditve. Popraviti bo potrebno le to s srečanjem maratoncev in polmaratoncev. Želim poudariti tudi to, da je Istrski maraton zagotovo maraton z najlepšo traso pri nas. Hvala tudi vojski kar 900 prostovoljcev, ki je skrbela da je bilo na tekmi nam tekačem udobno.  Še posebna zahvala pa tudi vsem vam, številnim navijačem, ki ste me od progi spodbujali! Zaradi vas je bila tekma en sam velik užitek.

Lep tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s