Čisto vsak vikend pa ne morem na Primorsko. Zato sem to nedeljo kar ostal doma na Gorenjskem. Pretekel sem Kolesarsko pot Jureta Robiča med Mojstrano in Belopeškimi jezeri, kar znese 54 km.

Spodnje Belopeško jezero

Kolesarska pot Jureta Robiča

Kolesarska steza poteka po trasi nekdanje železnice Jesenice -Planica, ki so jo razdrli leta 1966. Verjetno se takrat ni nihče zavedal kakšna neumnost je bila to. Kakorkoli že, leta 2014 so po trasi železnice uredili kolesarsko pot, z uradno oznako D-2. Pot je v celoti asfaltirana in tako primerna tudi za cestna kolesa in za rolarje.

Začetek kolesarske steze v Mojstrani

V spomin na Jureta Robiča

Kolesarska pot je povsem ravna, skorajda brez ovinkov in brez vsakršnih izrazitih vzponov. V smeri proti Ratečem se sicer počasi vzpenja skupaj z Gorenjsavsko dolino. Višinska razlika med Mojstrano in Ratečami znaša 225 m. Pot prečka številne nekdanje železniške mostove. Pot je dobro označena in je ločena od cestnega prometa. Tako da je mir. Pogrešal sem edinole kilometrske oznake. Vmes pa se odpirajo lepi razgledi na Julijce. Sploh navduši panorama Martuljških gora, ki se odpre v Gozd Martuljku (8. kilometer). Vendar za tek se proga vseeno kar vleče, ker dolgih ravnin kar noče zmanjkati. In ko pritečeš na konec ravnine te za ovinkom pričaka spet kilometer nove ravnine.

Star železniški most

Nov kolesarski most v Gozd Martuljku

Pot poteka tudi skozi center Kranjske gore (13. kilometer). Tu je tudi edina možnost za obnovo zalog pijače na celotni poti. Pot namreč nikjer drugje ne gre mimo trgovin oz. gostilen. Izvirov pa tudi ne boste našli.  Meni so zaloge vode hitro pojenjale, saj je bil za april (bilo je kar 20 °C) nenavadno vroč dan.

Neskončna steza

Steza se nato nadaljuje pod vznožjem smučišč v Kranjski gori in Podkorenu do naravnega rezervata Zelencev. Če le imate voljo, za trenutek stopite s poti in si ga oglejte, ker je tu lepo.  Na 19. kilometru pot prečka cesto za v Planico in le kilometer za tem prečka državno mejo. Mejo označuje le skromna informativna tabla. Pravi mejni prehod leži nekaj 100 m vstran. Kilometer in pol kasneje sem skrenil iz steze D-2 levo na cesto, ki vodi proti Belopeškim jezerom. Če bi nadaljeval naravnost bi prišel po kolesarski stezi vse do Trbiža.

Martuljška panorama

Tako pa sem bil kmalu (čez dva kilometra) pri Spodnjem Belopeškem jezeru. Tu se odpre čudovit razgled na Mangart. Nato sem se sprehodil še do Zgornjega Belopeškega jezera, ki še leži pod snegom. V koči pri jezeru sem si privoščil kokakolo. Potem pa sem nadaljeval nazaj proti Mojstrani. Čakalo me je 300 višinskih metrov spusta v 27 kilometrih. To se sliši neznatno. Sploh za tek. Ampak se mi je še kako poznalo pri teku: povratno razdaljo sem pretekel kar pol ure hitreje.

Proti Kranjski Gori

Trasa kolesarske steze Jureta Robiča

Naslednji vikend pa me čaka prva letošnja tekma- Istrski maraton.

Bojan Ambrožič