Velika Planina, Tek pod Kriško goro

Po maratonu sem se uspel izjemno hitro regenerirati. Imel sem le en dan aktivnega počitka. V ostalih dneh sem pridno nabiral kilometre in višince. Kot izlet za vikend, pa je kar sama sebe vabila Velika planina s svojo cvetočo preprogo žafranov.

Tako kot na podobni turi lani, sem s turo začel pri Calcitu v Stahovici. Potem pa sem se prek sv. Primoža nadaljeval in planine Kisovec vzpel na Veliko Planino. Višje kot sem bil, bolj močno je pihal veter. V dolini je bilo skorajda 20 °C. Na Veliki Planini pa je zaradi vetra s sunki prek 70 km/h bil občutek mraza kot bi bilo -10 °C. Tako sem v dolini tekel v tekmovalnem dresu. Tukaj pa sem nase navlekel vetrovko, velur ter kapo in rokavice. Bolj je bilo mraz kot pozimi.

Vendar to ni zmanjšalo lepot Velike planine. Žafrani so res vredni ogleda. Vendar pohitite, ker bodo počasi že odcveteli. Zaradi sunkov vetra, ki so me dobesedno prestavljali se nisem povzpel na Gradišče (vrh Velike Planine) in sem nadaljeval naravnost proti plani Dol. Tu je bilo še nekaj snega, kar mi je olajšalo sestop. Potem pa je sledil strm spust do spodnje postaje gondole na Veliko planino.

Spuste sem tokrat vzel zelo resno. Kljub temu da čutim da sem na splošno dobro pripravljen, spusti ostajajo moja velika hiba. V preteklih letih zaradi neštetih zvinov gležnja, sploh nisem več tekel navzdol, ampak sem po koncu treningov s hribov počasi hodil v dolino. Pa sem si navkljub previdni hoji, gleženj vseeno velikokrat zvil. Tako je v meni leta rasel strah pred tekom navzdol. Tako da enostavno sčasoma navzdol sploh nisem mogel več teči. Pa ne zaradi tega ker ne bi mogel, ampak ker sem dobil nek poseben strah, če hočete kar fobijo. Sedaj počasi poskušam ta strah pred tekom navzdol premagati. Vendar je pred mano še zelo dolga pot. Upam da čim manj boleča.

V Kamniški Bistrici je bilo spet poletno vroče, kar mi je ugajalo. Po cesti sem odtekel do Doma v Kamniški Bistrici. Potem pa ob kolovozu ob Predaslju nazaj proti Stahovici. Potem pa sem zavil v dolino Korošice. Moj cilj je bil, da bi se vzpel na Kamniški vrh in potem sestopil po drugi stran gore navzdol v Stahovico. S tem bi naredil lep krog okoli Kamniške Bistrice.

Prvih 5 km pot poteka po dnu doline. Pravzaprav gre za kolovoz, ki se vseskozi bolj strmo vzpenja. Potem pa kolovoza zmanjka in možici nas povedo na slabo uhojeno planinsko pot. Čez čas pot zavije levo da preči grapo. Potem pa se je pot kmalu povsem izgubila v podrtem drevju. Nadaljevanje poti sem iskal eno uro. Potem pa sem razočaran obupal in raje sestopil po isti poti nazaj v Kamniško Bistrico. Lučke namreč nisem imel in nisem hotel tvegati, da me ujame noč.  Tako sem koncu nabral okrog 40 km z 2700 višinci.

Naslednji dan sem nadaljeval s treningom, tako da sem nastopil na 23. Gorskem teku pod Kriško goro. Gre za tek 7 km dolg tek s 480 m vzpona, kar je nekje na meji med krosom in pravim gorskim tekom. To je bil že kar moj sedmi nastop na tej tekmi. Še na nobeni drugi tekmi nisem bil tolikokrat.  Žal sem tokrat od sebe enostavno zahteval preveč. Že od samega začetka sem tekel na polno in držal tempo kasnejšega zmagovalca Domna Potočnika. To se mi je maščevalo, s tem  da me je že po dveh kilometrih povsem odrezalo in sem se za tem le še sprehodil do cilja. Nič zato. Zato so trening tekme. Po tekmi pa sem se za regeneracijo povzpel še na Kriško goro.

12994380_1125609494157553_5390692718306853347_n
23. tek pod Kriško goro (Foto: PD Križe)

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

 

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s