Vipava ultratrail: Odstop

Vipavskem ultra trail 100 km je bil zame najbolj pomembna tekma v letošnji sezoni. Za nastop na tej tekmi sem se odločil, potem kot pol leta skorajda nisem tekel zaradi popolne izgube motivacije za tek.  Cilj, da bom po hribih pretekel 100 km, mi je popolnoma prevetril misli in spet sem začel trenirati in najpomembneje – uživati v teku. Tek je bil spet postal moj moj ventil, ki je omogočal da sem z njo kompenziral stresnejšo plat življenja. Poleg tega sem spoznal da brez teka resnično ne morem normalno funkcionirati. Preprosto: več tečem, bolje se počutim.

Hubelj posnet dan pred tekmo. Za primerjavo kako je izgledal ob normalnežem vodostaju marca: https://bojanambrozic.com/2016/03/20/vipava-ultra-trail-prva-tretinja/

Prvi mesec treninga (januarja) količini kilometrov namenoma nisem bistveno povečal, da ne bi takoj prišlo do poškodb. Izjema je bila le v tem da sem hodil na tekme (npr. Kranjsko zimsko ligo) tudi po daljših 20 ali 30 km treningih. To mi je omogočalo da sem ostal obenem hiter tekač, močan v klanec. Januarja sem daljše teke (40 km+) tekel povprečno samo enkrat na dva tedna. Že februarja sem pazil da sem tak trening odtekel vsaj enkrat na vikend.

13173060_1029665730453650_4199917412794009415_o.jpg
Na štartu v Ajdovščini

Ključen pa je bil mesec marec, ko sem pretekel absolutno rekordno količino kilometrov. Marca sem tekel po najmanj dva teka daljša od 40 km na teden. Poleg tega sem zaradi pomanjkanja časa za tek podnevi, uvedel t.i. “nočno izmeno”. Aprila sem vzdrževal nivo treninga na istem nivoju – s tem da sem vmes odtekel še Istrski maraton, kar mi je dalo potrditev da sem v odlični formi.

Žal sem se tri tedne nazaj poškodoval. Pa ne gleženj. Ja tudi tega, sem si vmes zvil. A, to ne štejem kot resno poškodbo. Gre za neko vrsto poškodbe kolena (natančneje ilotidialnega trakta). Tako sem zadnje tri tedne počival, vmes šel na potovanje, in upal da se bom izmazal.

V Vipavsko dolino sem prišel dan pred tekmo. Tu je celo popoldne lilo kot iz škafa. Izvir Hublja je zaradi enormne količine vode izgledal kot da bo eksplodiral. Na bližnji Otlici je padlo baje kar 130 litrov dežja na kvadratni meter. Dež se je do jutra le rahlo umiril. Vendar ni nikoli povsem ponehal. Tekmo sem začel previdno in sprva niti nisem mislil na koleno. Vendar me je koleno začelo boleti že zelo kmalu. Zato sem do vrha Kovka večinoma hodil. Potem pa se je začela ravnina po vrhu Trnovskega gozda. Tu bi moral steči, pa zaradi bolečin nisem mogel. Zato sem začel hoditi in tako počasi (med zadnjimi) prišel do Otlice. Potem sem nadaljeval še do Predmeje. Vendar mi je bilo že kmalu žal, saj sem začel že šepati. Tako sem bil na Predmeji (po zgolj 20 km) primoran odstopiti. Res je šlo za boleč poraz, ker je šlo tako veliko truda in znoja v nič. Vendar, tako kot bi rekel Nejc: “Pomembna je pot in ne cilj”. In moja pot do sem je bila res neverjetno lepa.

Sedaj bom imel veliko časa da se pozdravim, saj do jeseni ne planiram nastopa na nobeni tekmi.  Prosti čas bom izkoristil za dokončanje izpita za jadralnega padalca in mogoče tudi za potapljača. Že prav kmalu pa tudi odpotujem na dopust v Ameriko.

Upam da ste bili vi bolj uspešni na Vipavi kot jaz,

Bojan Ambrožič

8 comments

  • Bojan, Lep posnetek Hublja. To se redko vidi. Odstop je bil verjetno pričakovan. Če kje, potem na dolgih tekih res velja pravilo, da je bolje štartati malo slabše pripravljen, kot malo poškodovan. Uspešno okrevanje in še polno lepih tekov ti želim.

    Všeč mi je

    • Nisem pričakoval da me bo začelo boleti že tako zgodaj in da bom odstopil že čisto na začetku. Tako da sedaj vem da moram res vsaj za nekaj tednov prekiniti s tekom, če ne se mi bo poškodba samo vlekla.

      Hvala!

      Všeč mi je

  • Sicer ne vem točno, za kakšno poškodbo iliotibialnega trakta gre pri tebi, vendar je meni precej pomagala masaža in kasneje redno raztegovanje. Najprej sem sicer šel k ortopedu (da je stvar diagnosticiral … pri kolenih sem malo paranoičen in raje ne bi na pamet), potem pa k maserki, ki ima precej izkušenj s športniki. Je pa res, da pri meni ni šlo za vntje, temveč za zategnjen trakt kot posledico pretiravanja. Pred masažo sem komaj hodil po cca 15 km teka, po masaži pa brez problemov tudi pri dolgih tekih.

    lp in srečno

    Všeč mi je

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s