Po lanskem odkritju – čudovitem teku po Kraškem robu – sem se letos še enkrat odpravil na to pot. Lani sva z Ninom tekla iz Velikega Badina do Slavnika in nazaj (bolj ali manj) po isti poti. Tokrat pa je bil cilj krožna tura. Na turi sem tekel skupaj z odličnim gorskim tekačem Sebastjanom Zarnikom in s Francijem Volkarjem. Zato sem pričakoval da bo tempo teka ves čas zelo močan
Tako kot lani, smo tudi letos začeli pri cerkvici sv. Kvirika v Sočergi. Potem pa smo se po grebenu Velikega Badina spustili v Movraško uvalo. Prek planote Velikega Gradeža smo nadaljevali v vas Zazid. Od tu pa ob železniški progi Divača-Koper do vasi Podgorje. Prvič po dolgem času sem tekel pri temperaturah nad ničlo. Čudno se sliši da pravim, da se mi je pri +5 °C, zdelo da je zelo toplo. Vendar glede na to da sem le nekaj dni nazaj tekel pri temperaturi -10 °C, sem res imel tak občutek.
Iz Podgorja smo se vzpeli na Slavnik. Do sem smo brez ustavljanja ves čas tekli. Pa tudi na Slavnik bi. A, nas je zaustavila zelo poledenela pot. Sicer tudi na Slavniku snega skorajda ni. Tumova koča na vrhu je bila odprta in zelo dobro obiskana. Po kratkem postanku v koči, smo nadaljevali s turo. Do sem sem pot okvirno poznal. Od tu dalje pa smo se izključno zanašali na zemljevid (Oruxmaps).
Ledeni spust s Slavnika v Podgorje smo preživela s tekom skozi gozd, čim bolj in kar se da stran od (preveč) uhojene poti. Sledila sta edina dva kilometra asfalta na celotni turi. Z asfalta smo zavili na kolovoz do zaselka Praproče. Od tu pa smo prek Vrha Stene hitro dosegli Kraški rob. Rob doline / planote ne ponuja samo lepega razgleda, ampak je tudi sam po sebi lep zaradi zelo zanimivih škrapelj. Kmalu za tem pa se pot strmo spusti mimo še ene znamenitosti – okroglega Obrambnega stolpa iz 11. stoletja. Iz Podpeči smo se še naprej spuščali po dolini navzdol – vse do Hrastovelj. Gre za vas, ki je znana po taborski cerkvi Sv. Trojice.
Nato pa smo se strmo vzpeli na drugo stran doline – na hrib Lačna. Na vrhu Lačne stoji kovinski razgledni stolp, s katerega je lep razgledna na skorajda celotno pokrajino Kraškega roba, kjer smo tekli. Pot je tod ves čas lepo označena. Do cilja nas je čakal še en spust v Movraško uvalo in zaključni vzpon do sv. Kvirika. Cel dan smo tekli praktično brez postankov. Tu pa smo še dodatno navili tempo. Ker je bil to moj prvi dolg trening po več mesecih premora, sem kot prvi odpadel. Sebastijan in Franci pa sta proti cilju skorajda odšprintala.
Na koncu se je v 5 h 45 min bruto teka nabralo 40,7 km in 2000 m višincev. Še ena tura, ki jo toplo priporočam. Turo bi se dalo nadgraditi (podaljšati) še prek Črnega Kala. Druga še bolj privlačna možnost, pa bi bilo preteči celoten Kraški rob: od iz Hrvaške prek Slovenije v Italijo.
- GPS sled: https://www.dropbox.com/s/ckg5vxgiuwwfnev/route2143055-Kraski_rob_2017.kml?dl=0
- Lanski tek po Kraškem robu: https://bojanambrozic.com/2016/02/22/tek-po-kraskem-robu/
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 