Škocjanske jame – Ankaran

Marjan Zupančič se je po uspešnem podvigu (z novim rekordom) na Tržiški planinski poti T-24,  odločil še da bo poskusil preteči še Slovensko planinsko pot – od Maribora do Ankarana. Torej točno tisto pot, ki jo je lani Klemen Triler pretekel v rekordnem času 8 dni 14 ur in 45 minut. Seveda je bilo samo vprašanje časa kdo bo prvi napadel Klemenov dosežek. Vendar Slovenska planinska pot nikakor ni lahka in ponekod zelo slabo označena. Zato podvig praktično ni izvedljiv ne da bi že prej pretekel celotno pot.

gfdh6

Tokrat me je Marjan povabil da se mu pridružim na zadnjem odseku Slovenske planinske poti – od Škocjanskih jam do Ankarana. Pridružile pa sta se nama še dva odlična Primorska gorska tekača – Danijel Vinčec in pa Mitja Volčanšek. Dolžina etape od  Škocjanskih jam do Anakarana znaša kar 53 km. Pred štartom sem bil kar skeptičen da bom sploh zdržal tako dolgo etapo, saj prej po ravnem še nikoli nisem pretekel več kot 50 km, še manj pa v breg.

ankaran 13 urArtviže – na tabli zadaj piše “Ankaran 13 ur”

V zelo svežem jutru smo začeli z našim tekom izpred vhoda v Škocjanske jame. Prvi kilometer poti poteka po cesti. Potem pa smo zavili v dolino potoka Sušica. Po tej dolini smo rahlo navkreber tekli naslednjih pet kilometrov. Pot je bila prav prijetna za začetno ogrevanje. Zaradi nizkih temperatur pa je bila zemlja zmrznjena, kar je povzročalo da je prijetno škripalo pod podplati. Na koncu doline je sledil prvi vzpon mimo vasi Podgrad do Artviž. Pot je bila zasuta s zapadlim listje in ni bilo slutiti da bi prav veliko ljudi letos že hodilo po tej poti. Na Artvižah (kontrolna točka) se je pojavila zelo vzpodbudna označba Ankaran 13 ur. Oh, le kako je moralo srce poskočiti Klemenu, ko je videl ta napis. Po agoniji na poti, po pretečenih 550 km, je 13 ur do cilja pravi drobiž.

sfsafsdNa Matarskem podolju

Za nas pa se je pravzaprav šele začelo, saj smo v nogah imeli šele 45 minut (8 km) teka. Onstran doline pa smo v daljavi že zagledali Slavnik – naš naslednji cilj. Problem je bil le v tem da je s tod Slavnik videt tako zelo daleč, in res je v resnici do tja še kakšnih 10 km zračne razdalje. Vendar z Artviž navzdol do vasi Markovščine na Matarskem podolju je šlo skorajda samo od sebe. Spust je zelo tekaški in položen. Za vzdušje pa nas je presenetilo še nekaj krp snega. Nekoč še zelo oddaljen Slavnik se nam je iz minute v minuto bolj bližal. Na spustu je marsikje precej letelo, v kombinaciji z asfaltom, pa je bil to recept za težave. Posledično sem že po 20 km padel v prvo rahlo krizo. Vendar je bila ta kratkotrajna in bolj psihična, saj razdalj večjih od 20 km nisem vajen. Zato sem se z vsakim novim korakom podajal v neznano. Spoznaval bom sebe in svoj korak.

DSFASDAFDSssdsNa Slavniku, bela gora v ozadju je Snežnik

Matarsko podolje je najbolj znan primer kontaktnega krasa v Sloveniji. Brkini po katerih smo tekli pred tem so sestavljeni iz za vodo neprepustnega  fliša. Med tem ko Matarsko podolje gradijo za vodo prepustni apnenci. Zato reke in potoki, ki pritečejo z Brkinov v Matarsko podolju, na kontaktu flišev in apnencev v trenutku izginejo podzemlje. To je kontaktni kras. Posledica so številne slepe doline in pa kraške jame. Najbolj znane so Ponikve, Brinščica in Dimnice. Mimo slednje smo danes tudi tekli.

piuzozu

Razpoloženje pa se je še toliko bolj popravilo, ko smo v vasi Skandaščina začeli vzpon na Slavnik. Rad tečem v breg in še raje če je strmo.  A, tempo navkreber je bil zelo zmeren. Še preveč dobro smo se zavedali da nismo še niti na pol poti. Slavnik (1028 m) je zadnji tisočak na poti do morja. Zato gre to za zelo razgleden hrib. Z vršne planote smo se razgledovali proti zasneženemu Snežniku, Kamniškim Alpam in navsezadnje morju kamor smo namenjeni. V Tumovi koči na Slavniku smo si tudi privoščili edini (15 min dolg) odmor na trasi. Potem pa smo zdrveli v dolino proti vasi Prešnica.

socerbGrad Socerb

Ob vesti da je do cilja le še 30 km, so noge v trenutku postale popolnoma lahke, saj sem se sedaj vedel da bom z lahkoto zdržal do konca. Zaenkrat nisem čutil še nobene utrujenosti. Spust s Slavnika proti Prešnici je eden najlepših, kar sem ji kdajkoli pretekel. Noge so to tekle kar same od sebe. Nekajkrat je hitrost teka narasla celo čez 20 km/h. Šele v zadnjem delu spust postane tehnično nekoliko zahtevnejši, saj se teče čez gladke apnenčaste skale. Prej pa ena sama mehka poezija iglic.

rereteersV Osapski dolini s Črnokalskem viaduktom v ozadju

Pot od Pirešnice do Petrinj nam bo ostala še v najslabšem spominu, saj je bila zelo blatna. V trenutku se je na vsakem od podplatov nabralo pol kile dreka. Pot je tu ravna in v tekaškem smislu zelo hitra. Nekoliko za cerkvico v vasi Petrinje smo prvič zašli s poti. A, kot se je kasneje izkazalo, pot pravzaprav poteka nekje tu (vsaj tako pravi GPS), vendar je do neprehodnosti zaraščena. Zato smo poiskali krajši obvoz po okoliških travnikih. Kmalu za tem smo se že približali avtocesti in jo prečili nad predorom Kastelec.

bnvbnbvnV Ospu

Še nadaljnjih 5 kilometrov smo tekli po kolovozu skozi nepregleden borov gozd. Pot je bila tako ravna da smo lahko tekli precej hitro. Prav nobenega taktiziranja ni bilo potrebno. In kar naenkrat smo se znašli v šprintu proti gradu Socerb, kjer je bila naslednja kontrolna točka. S Socerba smo se prav tako hitro spustili v Osapsko dolino. Vas Osp je s svojo mogočno steno res impresivna in z izjemo Škocjanskih jam gotovo najlepši del poti.

iltkzugigz

Sedaj nas je do cilja čakal le še en daljši vzpon – na Tinjan. Ker je bilo do cilja samo še 15 km, taktiziranje ni bilo več potrebno. Zato smo se odločili da na Tinjan odtečemo na polno. Najprej sem se zagnal sam, potem so mi sledili še vsi ostali. Seveda se v tem trenutku nisem zavedal da imam v nogah že 42 km in da noge niso tako sveže, kot sem navajen na običajnih gorskih tekih. A, Danijela in Marjana tudi to očitno ni motilo, saj sta tudi zadnji del vzpona odtekla odlično. Glede Tinjanu velja navesti samo to opozorilo da žig poti ni pri oddajniku na vrhu hriba, ampak nekoliko nižje na zidu ene izmed hiš.

dsretwertNa cilju v Ankaranu

Naš Šprint na Tinjan smo kajkmalu plačali, saj je sedaj sledil kar 5 km dolg spust do Škofij, ves čas po asfaltu. Danijel se je pametno preobul v copate za ceste, med tem ko smo ostali nabijali noge na trdem asfaltu s copati za gorski tek. S Škofij je sledil res še zadnji vzpon do vasi Hrvatini. Pot poteka po prijetnih gozdnih stezicah in skozi vinograde. Na teh mehkih tleh so se mi noge v trenutku skorajda povsem opomogle. Prav proti vrhu zadnjega klanca v vasi Premančan, sva z Marjanom uspela spet zbrati dovolj moči da sva za šalo naredila še nekaj tekaških intervalov v klanec. S Hrvatinov je sledil le še krajši spust v Anakaran, natančnejše do Korta bara, kjer je uradni konec Slovenske planinske poti. Za 52,1 km dolgo turo s 1730 m vzpona in 2130 m spusta smo potrebovali 7 ur in 2 minuti. Sam sem zelo zadovoljen, saj sem z veliko lahkoto prvič v življenju pretekel več kot 50 km v enem kosu. To so bile koristne izkušnje, ki jih bom še kako potreboval na naslednjih še daljših tekih. Največji užitek pa je nastopil po koncu teka, ko smo se po avtocesti do izhodišča pri Škocjanskih jamah vozili skorajda pol ure.

dsagafadsds - KopijaGPS profil

fewffwGPS sled

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

7 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.