Tokrat sem se s kolegom Erazmom odpravil v Avstrijsko pogorje Ankogelgruppe na sicer lahko dostopen tritisočak Säuleck. Vendar midva  sva se nanj namenila povzpeti  po zahtevni D ferati.

Od doma odrineva že ob štirih zjutraj s ciljem da bi bila dovolj zgodnja, da bi prehitela napovedane popoldanske nevihte in neurja. Od mejnega prehoda Karavanke do planine Dösner Alm (pri mestu Mallnitz), kjer je izhodišče poti, sva vozila uro in pol. Prispela sva ravno ob zori da sva lahko takoj začela s turo.

Säuleck (3086 m)

Mrzlo jutro naju prisil da začneva takoj migati. Pot, pravzaprav kolovozna cesta, se sprva blago vzpenja po dnu doline do koče Konradhutte. Do koče se da tudi pripeljati z najetimi taksiji – džipi. Pri koči leži plitvo jezero Konradlacke. Takoj za njim pa se pot začne končno strmeje vzpenjati in višinci se začnejo spodobno nabirati. Pot je lepa in pa zelo dobro označena.

Jezero Konradlacke

Po strmejšem vzponu skozi gozd, se steza spet položi na planini pri koči Dösner Hutte (jo pravkar obnavljajo). Prvič se pokaže razgled na čudovito visokogorsko pokrajino. Nad nami so sami visoki vrhovi vred s (še precej oddaljenim) ciljem, pod nami pa jezero Konradlacke. Za planino pa se pot v ključih spet začne vzpenjati. V nekaj zavojih, tik ob vodnatem slapu, pripelje k koči Arthur von Schmidt Haus. Koča leži na idilični lokaciji ob velikemu ledeniškemu jezeru Dösner See.

Arthur von Schmidt Haus

Jezero Dösner See

Pot proti Säulecku tu zavije nad severna pobočja jezera. Nič več to ni udobna travnata pot, kot prej, ampak vse bolj zoprna steza, ki vodi mimo in čez velike ploščate kamnite bloke. Za te skale so značilne skorajda povsem ravne ploskve. Hoja po takem terenu bi bila zelo nevarna za zdrs, če ne bi bila sama kamnina prepredena z nekakšnimi okroglimi “bunkicami”, ki delujejo kot smirkovi papir in omogočajo da podplat gojzarja vendarle pride. Zakaj tako? Pa pojasnimo.

Hrapav videz kamnine (gnajsa) je posledica reliktnih vključkov prvotne nemetamorfozirane kamnine

Te gore gradijo metamorfne kamnine, natančneje predvsem očesni gnajsi. Gnajs je nastal iz prvotno magmatske kamnine, ki je bila podvržena velikim tlakom in temperaturam, zaradi česar je zabrisana njena prvotna podoba. Skorajda! Najobstojnejši minerali (kalijevi glinenci) v kamnini se vendarle niso raztopili in so ohranili svojo prvotno podobo. To so prav tiste “bunkice” oz. očesa v kamnini zahvaljujoč katerim čevelj dobro prime, ko stopamo po tej pokrajini. Gotovo pa boste med hojo opazili tudi nekoliko bolj svetleče kamne. Ne, žal to ni nič vrednega. To gre za še eno metamorfno kamnino –  blestnik, ki je bila podvržena še večjim temperaturam in tlakom tako da so se spremenili še najodpornejši minerali.

Gornika sta zašla v past na snežišču

Na označenem odcepu zavijeva levo proti severni steni Säulecka. Po le 15 minutah markacije pripeljejo v senco gore. Pod njo se skriva manjše, na videz povsem nenevarno snežišče. Prečiva ga brez uporabe cepina in derez, misleč da je povsem varno. Vendar je prava past, saj se je izkazalo da gre za živ led. Nekajkrat mi je skorajda spodrsnilo, da sem le s težavo zadržal ravnotežje, tako da sem prste vtaknil v zaledenele luknje (od pohodnih palic). Za varno prečenje so nujne dereze in cepin. Vendar sem vseeno mnenja da samo zaradi tega snežišča vseeno ni potrebna zimska oprema na pot, saj se snežišče da enostavno obiti.

Razgled

Ferata se začne tik za tem snežišču na večjem melišču. Uvodni del sploh ni strm, vendar že takoj postane naporn za roke, ker je stopov malo in se je treba ves čas vleči navzgor z jeklenico. Na celi ferati, navkljub zahtevnosti terena, ni niti ene same skobe. Skorajda obvezne so ferata rokavice, ki izboljšajo oprijem in preprečijo nastanek žuljev.

V ferati

Za kratek čas težavnost popusti in nekaj višinskih metrov se premaga po lahki poti. Potem pa pride najtežji del, kjer se je treba potegniti naprej navpično navzgor. Takoj za tem pa sledi rahlo previsna prečnica z milimetrskimi stopi. Sam sem na tem delu varčeval z močmi v rokah tako da sem se popkovino vpel na jeklenico in se kar po njej popeljal do konca prečnice.

Najtežji del ferate s prečnico

Sledi kar dolg srednji del, ki večinoma časa poteka po izpostavljenem razu. Razgledi so zato (tudi zaradi vse večje višine) fenomenalni. Računal sem da se bo do sedaj že pooblačilo, a je na srečo še vedno povsem jasno (edinole Veliki klek je zavit v oblake). Zato brez skrbi nadaljujeva naprej.

Grebenski del ferate

Po dobri uri plezanje ferate je vrh že skorajda na dosegu roke, saj je videti čisto blizu. Vendar ne! Pot pride na ozek greben, ki se ves čas dviga in spušča. Zato napredujeva zelo počasi in z vsakim vzponom in spustom je vrh le malce bližje. Težavnost tega dela ferate je med vsemi deli najmanjša. Vendar sva samo za ta vršni grebenski potrebovala dobre pol ure. Tako sva bila v ferati kar dve ure. Res nisem pričakoval da gre za tako dolgo ferato. Za celoten vzpon z doline sva potrebovala 5 ur.

Razgled na Hochalmspitze z njenim ledenikom

Sestopila sva po normalni lahki poti. Ker pa nisva hotela hoditi po isti poti, sva zavila na pot, ki vodi čez ledeniške morene nad južnim bregom jezera Dösner See. Res gre za zelo dobro ohranjene morene, ki lepo kažejo kako se je ledenik umikal. Že zaradi tega se mi je zdelo zanimivo da bi si zadevo ogledal še od blizu. Pa dejansko prave poti ni. Velike markacije vodijo vsepovprek čez pasove ledeniške groblje. To pa sestavljajo res ogromni skalni bloki čez katere je treba plezati in skakati. Zadeva je nevarna, ker nikoli ne veš kdaj se bo kak tono in več težak kamen premaknil in zdrobil nogo pod svojo težo. Označena pot sploh ne pelje čez najlažje prehode med skalami. Zato sva midva šla po svoje. Vse dobro dokler se človek v takem blodnjaku ne znajde v megli.

Številne ledeniške murene v obliki črne V, ki so nastale ob umikanju ledenika

Smučanje po snežišču

Ogromni bloki gnajsa v ledeniški moreni, čez katere se je treba prebijati

Dalje sva sestopila po poti vzpona kar z malce naglice, ker se je nevihta že bližala. Pri avto sva bila po 9 urah hoje, ravno v trenutku ko so padle prve dežne kaplje. Le nekaj minut kasneje pa se je razbesnelo pravo neurje.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič