Odločil sem se da grem na Kriške pode.

Aljažev dom

Začnem na parkirišču v Vratih in se namenim proti Bukovlju.

Sovatna

V pobočje čez Sovatno dobro zagrizem. Pot je odlična, bila bi idealna za gorski tek. Vendar ali jaz lahko tečem? Ja, ja…. lahko tečem! Juhej! Vest da  spet lahko tečem mi je napolnila zaloge motivacije. Nisem tekel zaradi tega, ker bi se mi kam mudilo, še manj zaradi rekordov, ampak preprosto iz golega veselja in navdušenja da po tednu dni lahko spet to počnem.

Pogled nazaj in čez Vrata na Triglav

Pot  (na višini 1300 m) preči zanimivo plast konglomeratov, kjer je manj vodnat izvir, vendar dovolj za osvežitev. Za polnjenje zalog pa je še prezgodaj. Za tem smo kmalu iz zavetja gozda. Pobočje je na južni strani gore in je bilo že zgodaj zjutraj osončeno, medtem ko “kolegi” na nasprotni strani Vrat še vedno uživajo privilegij sence.

Spodnje Kriško jezero

Srednje Kriško jezero

Zgornje Kriško jezero naše najvišje jezero se ravnokar rešuje objema ledu

Naprej se pot začne še strmeje vzpenjati in višinci se ob mešanici teka in hoje hitro nabirajo. Višje in v dolini Skok je še nekaj snežišč, ki pa so položna ali pa se jim pot izogne tako da cepin ni potreben.  Vseskozi je ob poti impozanten razgled na Triglavsko severno steno. Pa tudi sama pot je zanimiva, saj se najde precej fosilov.

Kriški podi s Pogačnikovim domom

Na Kriških podih sem jo zavil proti Stenarju in Križu. S poti na Stenar sem se obrnil, ker je bilo treba prečiti dve snežišči, cepina pa nisem imel. Sneg je sicer zelo mehak, a brez cepina je prečenje vseeno zelo nevarno. Naprej proti Križu pa snežišč prav na sami poti ni bilo več. Razgled je ves čas odličen na Kriška jezera (prvi dve sta še pod snegom), kvaril ga pa niti en sam oblak. Tako dobrega in tako stabilnega vremena v hribih ne pomnim.

Križ in Stenar

Sestop s Križa proti zahodu poteka po zanimivem tektonskem prelomu skozi katerega je vrinjena pot. Po skalah so lepo vidne tektonske drse (skala je videti narebrena), kot posledica tega da sta se nekoč med seboj “drgnila” dva bloka kamnin. Dalje hodimo po robu prepadne Kriške stene s pogledom v Krnico in na Dobrač. Potem pa pot vodi čez kraški teren škrapelj in kotličev. Izjemno lepe geomorfološke oblike za videti, a meni je vzelo veliko napora, ker so to same pasti za zvin gležnja.

Pihavec

Nekaj minut pred Pogačnikovim domomom Kriških podih je pod potjo vodno zajetje za kočo. Tu je idealna možnost za obnovitev zalog vode za vse tiste, ki nočemo imeti s kočami nobenih opravkov. Zato sem dom samo obšel in se napotil naprej proti Bovškemu Gamsovcu. Med razgledi pa najbolj skočita v oči Razor in pa Pihavec – slednji žal trenutno dostopen samo z zimsko opremo (pa drugič).

Pogled v Trento

Pot proti Bovškemu Gamsovcu premagamo s pomočjo nekaj klinov in jeklenic s katerimi premagamo nekaj rahlo izpostavljenejših delov. Splača se potruditi, saj je gora pravi razglednik. Triglav je tako ali tako blizu, poleg njega pa celotni Kriški podi z jezeri in pa Martuljkova skupina. Dovolj nakladanja z razgledi. Oprostite, ne morem si pomagati, ker je bil dan res odličen, pa še hodil sem počasi in sem imel časa opazovati.

Na Bovškem Gamsovcu

Sestop naprej proti sedlu Luknja in nazaj v Vrata se mi je zelo vlekel. Na vso moč sem vsak trenutek pazil na gležnje, da ja ne bi stopil narobe in si ga spet zvil, kar me je precej izmučilo. Lahko sem le hvaležen da sem celotno turo prehodil kolikor toliko normalno in da po 8 urah hoje nisem staknil ničesar hujšega, kot pa žuljev.

Kozoroga

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

Clusijev svišč