

Melišče pod Cjajnikom in Cjajnikovo grapo

Ferata na Cjajnik

Erazem v elementu
Potem pa OBVEZNO nase čelado, plezalni pas in samovarovalni komplet. Ta ferata oz. kot si je reče uradno (in dolgo) – izjemno zahtevna zavarovana plezalna pot, sodi med najtežje v okolici. Tudi sam še nisem nikoli hodil po tako težki poti. Že na začetku postane pot previsna in hitro s kolegom opustiva upanje da bi jeklenice uporabljala samo za varovanje. Ne samo da ni dobrih oprimkovi, tudi stopi so slabi. Vzpon postane eno samo vlečenje za jeklenice. Pot je speljana zelo posiljeno in večinoma ne sledi naravnim prehodom. Zato bi bilo plezanje brez prijemanja za jeklenico zelo nevarno in mestoma vsaj šeste težavnostne stopnje. “V čem je to smisel da se na gore vzpenja z vlečenjem za zajle?” se sprašujem. To kar sem se spraševal jaz, so se pred mano že številni drugi, a odgovor ve samo tisti, ki je navrtal to pot. Sicer pa so varovala (tista ki so) v zelo dobrem stanju in omogočajo relativno varno “plezanje”.
Težavnost za tem za kratek čas popusti. Po niti ne preveč izpostavljeni prečnici pridemo na precej položen travnat / rušnat del. Vseno je treba paziti, ker se plazi zemlja in zelo drsi. Skalo spet zatipamo na krajšem razu, ki je poslastica za vse tiste, ki imajo radi izpostavljene terene, saj pod nogami ni nič drugega kot nekaj 100 metrov praznine. Sledi spet nekaj lažjega dela, ki postreže z dobrimi razgledi. Potem pa pridemo na razpotje. Desna pot je C težavnostne topnje in vodi na vrh prek Cjajnikove škribne. Leva pot pa je po težavnosti označena z “D”, kar pravzaprav pomeni da ima štiri od možnih petih zvezdic glede na težavnost. Vodi direktno na vrh Cjajnika prek navpične in gladke skale. Skob je sicer nekaj, a vseeno veliko premalo da bi bila dovolj le moč v nogah. Zato se je potrebno vleči navzgor z rokami ter stopati na precej majhne in slabe stope.
(levo) “D” pot. (desno) Na vrhu Cjajnika nas poleg čudovitega razgleda na Avstrijsko Koroško, pričaka tud velik klin.
Še težji kot omenjen “D” vzpon, se mi je zdel le “C” sestop v Cjajnikovo škrbino. Ker je skala gladka in je stopov premalo nama ni preostalo drugega kot spuščanje po jeklenici in upiranje z gojzarji v skalo “na trenje”. Od drpajsanja po jeklenici so na dlaneh ostali žulji. Na tem mestu bi zelo prav prišle plezalne rokavice.
Zahteven sestop proti Cjajnikovi škrbini
Potem sva se po zanimivi grapi povzpela na Užnik. Od tod naprej pa gori doli naprej po grebenu Košute proti Košutnikovemu turnu. Če višincev zaradi visoke nadmorske višine izhodišča ni bilo veliko, se jih je vsaj tu na grebenu nekaj nabralo.
Razlika med slovenski in avstrijsko mentaliteto, je opazna tudi na poti, ki vodi čez (mejni) greben Košute. Varovala na naši strani so le tam kjer je to potrebno in ni drugih naravnih prehodov. Avstrijci bi zadeve verjetno rešili drugače in (za nekatere) bolj atraktivno, za spet druge, pa bolj neumno.
Na Košutnikovem turnu
Za sestop sva uporabila ferato na Košutnikov turn (pot ÖTK Steig Neu). Ta pot je precej lažja od tiste na Cjajnik, ni pa nič manj izpostavljena. Posebnost te poti je viseč most, pod katerim leži vsaj 50 m globine. Že sam razgled na most je fantastičen, sprehod čezenj pa sploh, ko se most maje in tla globoko pod nogami ob tem poplesavajo. Prav zaradi te atrakcije si je ta ferata prislužila vzdevek “adrenalinski park”.
Tu imamo za sestop na voljo dve možnosti. Lahko gremo nazaj čez most in potem pod njim nazaj na pot. Midva z Erazmom pa sva nadalje sestopila po ferati, ki vodi z vrha na katerga je pripet most. Na ta način sva bila nekaj dlje v steni, pa še veliki gneči na sosednji poti sva se izognila. Tudi ta pot ni težka. Opozoril bi le na veliko nevarnost proženja kamnov.
Pod steno se začne (za spust) dobro melišče v katerem sva videla nagrado za žulje, ki sva jih dobila ob vsem “jekleničenju”.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič
6 comments