Ferata na Cjajnik in Košutnikov turn

Faksa je za letos konec in za nagrado sem si prislužil dolge počitnice. Je treba sploh vprašati kje si jih bom preživel? V hribih in gorah, globelih, odmaknjenih skritih kotičkih sveta. Tam kjer bom lahko stikal za kamni in nabiral nove moči za naslednje šolsko leto. Že takoj prvi vikend je bilo treba izkoristiti. S kolegom Erazmom sva se odločila da ga izkoristiva za ferato na Cjajnik. To pot so odprli le 4 leta nazaj (na neodobravanje mnogih) in jo je bilo treba preizkusiti.bvnvbn
Koča pod Košuto
V zgodnjih jutranjih urah jo drviva proti Ljubelju. Nazaj navzdol na Avstrijsko stran pa še bolj, saj je cesta tu bolj strma, kot na naši strani. Svojilni zaimek “naši” bi bilo lahko tu sporen, saj gre to prav tako za Slovensko ozemlje, le da je po vojni (bolj ali manj pravično) pripadlo Avstrijcem. Če kdo to ve, – to ve bivši Avstrijski deželni glavar Joerg Heider, ki je prav na teh cestah še zadnjič parkiral svoj avto.vbnvbnvb
Melišče pod Cjajnikom in Cjajnikovo grapo
V Borovljah (Ferlach) zavijeva proti vasi Sele-Fara (Zell-Pharre). Cesta poteka po zanimivi soteski Mrzlega potoka. A, v naglici  zavijeva v napačno dolino.  Pa nam niti ni žal, saj sva si za nagrado mimogrede ogledala geološko zanimivo in razgibano sotesko potoka Ribnica. Cesta  se proti izhodišči – Koči pod Košuto – odcepi tik pred vasjo Sele-Fara. Za teh nekaj kilometrov ne ravno najboljšega makadama pobirajo 3,5 € cestnine. Na srečo nama ni bilo treba plačati, ker sva bila zgodnejša od dacarjev. Koča pot Košuto oz. Koshutahaus, kot jo izjemno grdo nemčijo Avstrijci, je zelo udobno izhodišče, saj se pripeljemo kar na višino 1280 metrov. Vendar meni to najbolj všeč, ker imam potem občutek da se gore nisem zaslužil, ker sem se itak pripeljal na pol poti.

nvbnvbnx
Ferata na Cjajnik
Po 10 mintah hoje smo na razpotju, kjer leva pot pelje proti ferati na Košutnikov turn (naš današnji sestop), desna pa na ferato na Cjajnik. Kmalu pridemo nad gozdno mejo, na melišče, kjer se je pametno vsaj približno razgledati kje bomo hodili. Izrazit vrh na desni je Cjajnik, levo od njega leži grapa s Cjajnikove Škrbine. Temen madež s škrbine je pot, ki je pa trenutno zaprta zaradi krušljivosti.  Melišče sprva ni težavno za hojo, v zadnjih nekaj metrih pa ravno dovolj naporno da nam prežene jutranjo zaspanost. xvcc
Erazem v elementu

Potem pa OBVEZNO nase čelado, plezalni pas in samovarovalni komplet. Ta ferata oz. kot si je reče uradno (in dolgo) – izjemno zahtevna zavarovana plezalna pot, sodi med najtežje v okolici. Tudi sam še nisem nikoli hodil po tako težki poti. Že na začetku postane pot previsna in hitro s kolegom opustiva upanje da bi jeklenice uporabljala samo za varovanje.  Ne samo da  ni dobrih oprimkovi, tudi stopi so slabi. Vzpon postane eno samo vlečenje za jeklenice. Pot je speljana zelo posiljeno in večinoma ne sledi naravnim prehodom.  Zato bi bilo plezanje brez prijemanja za jeklenico zelo nevarno in mestoma vsaj šeste težavnostne stopnje. “V čem je to smisel da se na gore vzpenja z vlečenjem za zajle?” se sprašujem. To kar sem se spraševal jaz, so se pred mano že številni drugi, a odgovor ve samo tisti, ki je navrtal to pot. Sicer pa so varovala (tista ki so) v zelo dobrem stanju in omogočajo relativno varno “plezanje”.

xvcb

Težavnost za tem za kratek čas popusti. Po niti ne preveč izpostavljeni prečnici pridemo na precej položen travnat / rušnat del. Vseno je treba paziti, ker se plazi zemlja in zelo drsi. Skalo spet zatipamo na krajšem razu, ki je poslastica za vse tiste, ki imajo radi izpostavljene terene, saj pod nogami ni nič drugega kot nekaj 100 metrov praznine. Sledi spet nekaj lažjega dela, ki postreže z dobrimi razgledi. Potem pa pridemo na razpotje. Desna pot je C težavnostne topnje in vodi na vrh prek Cjajnikove škribne. Leva pot pa je po težavnosti označena z “D”, kar pravzaprav pomeni da ima štiri od možnih petih zvezdic glede na težavnost. Vodi direktno na vrh Cjajnika prek navpične in gladke skale. Skob je sicer nekaj, a vseeno veliko premalo da bi bila dovolj le moč v nogah. Zato se je potrebno vleči navzgor z rokami ter stopati na precej majhne in slabe stope.

xcvbcvb
(levo) “D” pot. (desno) Na vrhu Cjajnika nas poleg čudovitega razgleda na Avstrijsko Koroško, pričaka tud velik klin.

Še težji kot omenjen “D” vzpon, se mi je zdel le “C” sestop v Cjajnikovo škrbino. Ker je skala gladka in je stopov premalo nama ni preostalo drugega kot spuščanje po jeklenici in upiranje z gojzarji v skalo “na trenje”. Od drpajsanja po jeklenici so na dlaneh ostali žulji. Na tem mestu bi zelo prav prišle plezalne rokavice.

xcbcvbn
Zahteven sestop proti Cjajnikovi škrbini

Potem sva se po zanimivi grapi povzpela na Užnik. Od tod naprej pa gori doli naprej po grebenu Košute proti Košutnikovemu turnu. Če višincev zaradi visoke nadmorske višine izhodišča ni bilo veliko, se jih je vsaj tu na grebenu nekaj nabralo.

xvbnbv
Cjajnik z Užnika

Razlika med slovenski in avstrijsko mentaliteto, je opazna tudi na poti, ki vodi čez (mejni) greben Košute. Varovala na naši strani so le tam kjer je to potrebno in ni drugih naravnih prehodov. Avstrijci bi zadeve verjetno rešili drugače in (za nekatere) bolj atraktivno, za spet druge, pa bolj neumno.

 cnbnnmvb
Na Košutnikovem turnu

Za sestop sva uporabila ferato na Košutnikov turn (pot ÖTK Steig Neu). Ta pot je precej lažja od tiste na Cjajnik, ni pa nič manj izpostavljena. Posebnost te poti je viseč most, pod katerim leži vsaj 50 m globine. Že sam razgled na most je fantastičen, sprehod čezenj pa sploh, ko se most maje in tla globoko pod nogami ob tem poplesavajo. Prav zaradi te atrakcije si je ta ferata prislužila vzdevek “adrenalinski park”.

mnnb
Viseči most

Tu imamo za sestop na voljo dve možnosti. Lahko gremo nazaj čez most in potem pod njim nazaj na pot. Midva z Erazmom pa sva nadalje sestopila po ferati, ki vodi z vrha na katerga je pripet most. Na ta način sva bila nekaj dlje v steni, pa še veliki gneči na sosednji poti sva se izognila. Tudi ta pot ni težka. Opozoril bi le na veliko nevarnost proženja kamnov.

cnvbmvbmnv
Pogled v globino z mostu

Pod steno se začne (za spust) dobro melišče v katerem sva videla nagrado za žulje, ki sva jih dobila ob vsem “jekleničenju”.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

4 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s