Če, se že čez leto najbolje počutim v hribih, se tudi spodobi, da se še od njega poslovim nekje v gorskih prostranstvih. Še toliko bolje, če ne sam, ampak v odlični družbi prijateljev. Idejo za turo sem dobil prejšnji teden na Višu, kjer se je kot dobra reklama odpiral razgled na pogorje Hochalmspitze. Snega s te razdalje ni bilo videti veliko.

V resnici sva se s Petrom dve leti nazaj že poskušala prebiti na Hochalmspitze. A, dva bila primorana obrniti zaradi velike količine novega snega in posledične nevarnosti snežnih plazov. Takrat je bilo to že septembra. Letos pa se piše konec leta in še vedno (niti v Visokih Turah) ni skoraj nič snega.

Izhodišče za turo smo postavili v dolino Goßgraben, na južni strani gore. Poleti se je mogoče z avtom pripeljati vse do jezu Goßkarspeicher na koncu doline. Avstrijci pa pozimi zapirajo ceste, ne glede na to ali so prevozne za sneg ali ne. Tako smo bili primorani začeti našo turo že spodaj v dolini, ne daleč za veliko prostrano planino. Od tod je bilo do jezu 5 km hoje po cesti.

Naš korak je bil počasen, saj smo bili otovorjeni s zelo težkimi nahrbtniki, z opremo in hrano za tri dni. Na koncu ceste nas je presenetil parkiran avto. Pomislili smo da je najverjetneje od kakega oskrbnika. Kasneje smo izvedeli, da je od skupine zelo iznajdljivih Čehov, ki so zapornico v dolini nekako uspeli obvoziti. Kasneje, pri povratku v dolino, sva s Petrom prav študirala kako jim je to uspelo. Najprej se mi je zdelo to popolnoma nemogoče. Potem pa se je izkazalo, da se zapornico da obvoziti po kolovozu, ki ga zapira ograja z bodečo žico. Zrahljani koli so pokazali, da so jih izruvali, odstranili bodečo žico in se potem zapeljali skozi. S tem so si prihranili 2 uri hoje po cesti v vsako smer.

Že krepko v temi smo potem nadaljevali proti koči Geißener Hutte (2202 m). Sama koča je zaprta. Nekaj metrov nad njo pa leži razmeroma velik in zelo lepo urejen bivak. Tu nas je že pozdravila omenjena skupina Čehov. Bivak ima peč na drva, zaradi česar je bilo v notranjosti ves čas zelo toplo. Manjša svetlika na sončne celica, pa zagotavlja tudi osnovno razsvetljavo prostora. Prespati pa je mogoče na 14 ležiščih (pogradih).

Po okusni praznični večerji, smo se potem odpravili kar k počitku. Bolj kot novo leto, je bilo pomembno, da se spočijemo za jutrišnjo turo. Nekaj minut pred polnočjo smo vseeno zlezli ven iz bivaka. Tu nas je zaradi sneženja pričakalo zelo romantično vzdušje. Nekje, daleč na obzorju, pa se je bežno slutil ognjemet.

Začetek grebena Detmodlergrat

Sneženje do jutra žal ni ponehalo. Bilo pa je napovedano popoldansko izboljšanje vremena. Zato smo se vseeno odpravili proti Hochalmspitze. Običajno se gor hodi po poti mimo Steinerne Madlin. Mi pa smo sklenili da bomo šli gor raje po daljši poti čez greben Detmodler grat, v upanju na izboljšanje vremena.

Sprva pot močno preči v levo pod ledenikom Tripkees. Snega tu ni bilo veliko. Bilo ga je ravno toliko da je bila hoja čez velike kamne zelo spolzka. Marsikje pa se je pod snegom skrival tudi “živ led”. Moram pa povedati, da je pot odlično in zelo na gosto markirana s knafeljčevimi markacijami. Potem počasi pot obrne navzgor proti škrbini Winkelsckarte. Naraščanje višine se je hitro začelo poznati, tudi na debelini snežne odeje. Gaženje in zelo slabo vreme s sneženjem in vetrom nas je zelo upočasnjevalo.

Hochalmspitze, ko se je zjasnilo

S škrbine smo nadaljevali na Detmodlergrat. Vendar smo že kmalu obrnili zaradi mraza (po napovedi naj bi bilo okoli -15 °C) in, ker izboljšanja vremena še ni bilo slutiti. Navzdol je šlo seveda precej hitreje kot navzgor. Že po eni uri pa se je vreme povsem izboljšalo. Še pol ure kasneje pa na Hochalmspitze in na širši okolici ni bilo niti enega samega oblačka več. Tako hitro se to vreme spreminja  v visokogorju.

Zaslužena uživacija pred bivakom po opravljeni turi

Zaradi lepše napovedi je to popoldne v bivak prišlo še več planincev. Večina se je potem naslednji dan odpravila na vrh. Mi pa smo odšli v dolino. Iz Goßgrabna smo zavili v dolino Maltatal, ki je znana po številnih slapovih. Žal še niti eden izmed njih ni nared za plezanjem. Medtem ko so slapovi v Goßgrabnu, večinoma že plezljivi.

Dolino Maltatal zgoraj zapira velikanski ločni jez Kölnbrein, največji v Evropi te vrste. Tudi do tja vodi zanimiva visokogorska cesta, ki pa je prav tako zaprta s zapornico.  Zato smo se pač odpravili navzgor po dolini kar peš. Cesta poteka tudi skozi tri daljše predore. Vsaj za zadnjega je obvezno imeti lučko. Od zapore ceste pri prvem tunelu do jezu smo prepešačili 9 km in 700 m višinske razlike.

Sam jez je velik inženirski dosežek. Visok je 200 m, širok pa 626 m. Za njim pa je nastalo več kot 4 km dolgo jezero Kölnbreinspeicher, ki se napaja iz ledenikov Ankogla in Hochalmspitze. Da jez za seboj zadrži vso to velikansko količino vode, je pri dnu debel 41 m. Kljub temu to očitno ni bilo dovolj in je pri prvem polnjenju z vodo začel pokati. Zato so ga z velikanskimi napori in sredstvi popravljali še celo desetletje. Danes pa poleg zagotavljanja energije, predstavlja tudi veliko turistično zanimivost.

Mi smo se sprehodili po njegovem vrhu. Prav tako pa se iz njega pne jeklena razgleda ploščad, iz katere je razgled na 200 metrski prepad pod nogami. S tud izvajajo tudi bungee skoke. Gotovo sem še pridemo poleti, ko jez predstavlja dobro izhodišče za najrazličnejše vrhove v okolici.

Hvala za rekordno število ogledov Bloga v letu 2015 in srečno novo leto 2016!

Bojan Ambrožič

PS: slike so v boljši resoluciji. Večja slika se vam odpre ob desnem kliku + odpri v novem zavihku. Delam na tem da odpravim to pomanjkljivost.