Viš

Viš je takoj za Montažem drugi najvišji vrh Zahodnih Julijcev. Z Ninom sva se naj odpravila po ferati Anita Goitan.

Viš (18) (1024 x 768).jpgViška planina s pogorjem Viša

Začetek poti oz. ceste za na Viš leži ca. 3 km za Rabeljskim jezerom v smeri Selle Neve. Pravo cesto označuje bel križ. Midva sva avto pustila v dolini. Možno pa se je z avtom pripeljati še 500 višincev višje do Viške planine. Cesta je ponekod zelo strma. V zadnjem delu pa je poledenela.

Viš (31) (1024 x 768)

Z Viške planine sva nadaljevala po peš poti do koče Corsi. Tu sva se natančno razgledala, saj teh gora nobeden od naju ni prej poznal. S seboj sva tovorila kompletno zimsko opremo. Ob tem naju je presenetilo kako zelo malo snega je še ostalo. Običajno so take razmere v visokogorju nekje konec maja, ob dobrih zimah mogoče celo v začetku junija. Kar se tiče temperatur pa sredi avgusta. Najin cilj se je bil povzpeti na Viš po ferati Anita Goitan.

Viš (52) (1024 x 768).jpg

Posebnost te ture je bila tudi ta da sem bil prvič in edinkrat letos v hribih z letnimi gojzarji. Na spletu večkrat zasledim polemiko in zasmehovanje, kako nespametni smo gorski tekači, da pridemo v hribe v športnih copatih. Dejstvo je da imajo dobri copati za gorski tek precej boljši oprijem od vseh gojzarjev. Jih morajo imeti, ker gorski tekači zahtevno brezhiben oprijem v vsakem trenutku, ker nimamo časa iskati idealen stop. Prav tako to ni res, da gojzarji preprečujejo zvin gležnja. Sam sem si v gojazarjih zvil že kar nekajkrat. Copate rad nosim ker imam v njih boljši občutek in so lažji. Lahko mi verjamete na besedo: čez 10 let skorajda nihče več ne bo poleti hodil v hribe v gojzarjih.

Viš (57) (1024 x 768).jpgNaravno okno, prehod, ob običajni poti na Viš

In kaj je bila potem posebnost te ture, da sem tovoril s seboj težke letne gozarje?  Imam gozarje La Sportiva Evo, za katere preverjeno vem da nanje pašejo moje avtomatske dereze. Tokrat sem pričakoval da ne bo veliko snega. Računal pa sem na nekaj snežišč, kjer bom moral za nekaj metrov obuti dereze. Za samo par minut hoje po snegu pa nima smisla iti na turo v zimskih gojzarjih, ki so težki in izrazito neudobni. Poleg tega pa so dragi in jih je škoda da jih obtolčem na ostrih skalah. Zato je bila uporaba letnih gojzarjev dober kompromis med udobjem copatov za gorski tek in tehnično funkcionalnostjo zimski gojzarjev. Seveda je v letnih gojzarjih nemogoče iti na resno zimsko turo, ker taki gojzarji v gležnju ne nudijo dovolj opore in je zato vseeno dalj časa težko hoditi z njimi, če so nanje pripete dereze.

Viš (84) (1024 x 768).jpgMotnaž

Žal so razpotja zelo slabo označena. Zato sva zalutala na običajno pot na Viš. Odcep za pot Anita Goitan je takoj po koncu ravnice za kočo Corsi. Običajna pot na Viš je, z izjemo parih snežnih krp, skorajda povsem brez snega. Tudi ta, ki pa so, so brez težav prehoda brez zimske opreme. Pot je precej dolgočasna in spominja na tisto na naš Grintovec. Zanimiv pa je prehod skozi naravno okno.

Viš (131) (1024 x 768).jpgFerata Anita Goitan

Na vrhu je bil razgled res izjemen. Poleti ni nikoli tako, ker je nebo vedno polno aerosolov in obzorje ni nikoli videti tak ostro. Izjema je veljala za Primorsko, ki jo je pokrival megleni pokrov.

Viš (167) (768 x 1024).jpg

Za sestop sva potem uporabila ferato Anita Goita. Njen začetek je rahlo skrit v grapi, ne daleč nad naravnim oknom. Ker grapo pokriva sneg, je razcep slabo viden. Iz grape ferata zavije na obsežne skalne police, po katerih obkrožimo vrhove Gamsovo mati, Malo Špico in Divjo Kozo. Ferata večinoma poteka po južnih pobočjih omenjenih vrhov. Številne manjše grape in globeli seveda vsebujejo dovolj sence, da so se še obdržala snežišča. Vendar je bil sneg precej južen. Zato z izjemo dveh snežišč, zimska oprema ni bila potrebna.

Viš (178) (1024 x 768).jpg

Najlepši in najtežji del ferate predstavlja vzpon po ozkem kaminu. Generalno ferata niti ni pretirano zahtevna – nekje v rangu B/C, kamor sodijo tudi naše poti npr. na Prisojnik ali pa Plemenice. Najtežji del poti je prav sklepnih nekaj metrov, kjer jeklenice ni in je potrebno malo poplezati.

Viš (31) (1024 x 768).jpgKoča Corsi

Viš (173) (1024 x 768).jpg

Sledil je le še zoprn del poti po grušču navzdol do koče Corsi. Ker je bil tako zelo lep dan, sva si vmes privoščila še nekaj poležavanja v mehkih gorskih travah. Potem pa sva se vrnila v dolino.

Viš (226) (1024 x 768)Rabeljske špice

Zelo lep dan je bil!

Bojan Ambrožič

Viš (212) (1024 x 768)Eni znamo uživati

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s