Hochalmspitze

Hochalmspitze (3360 m) je najvišja gora v pogorju Ankogelgruppe. Možnih je več pristopov na vrh Hochalmspitze. S Petrom sva se odločila za pristop iz južne strani gore, z doline Goßgraben. Cesta skozi dolino  je dobra, a zelo ozka. Na nekaterih delih pa tudi zelo adrenalinska, saj se mestoma nenadoma spušča in vzpenja. Izhodišče za turo na Hochalmspitze je prav na koncu doline, pod jezom Goß, na nadmorski višini 1650 m.

???????????????????????????????

Od umetnega jezera Goß sva nadaljevala proti Geißener Hutte (2202 m). Pravzaprav gre za relativno dobro vzdrževano makadamsko cesto, ki pa je zaprta za promet. Na srečo jo na večih mestih sekajo označene bližnjice. Počasi se je zdanilo in visoko nad nama so se pokazali zasneženi vršaci, kamor sva namenjena. Od daleč je bilo videti da so gore le narahlo pobeljene s svežim snegom. Na prvi sneg pa sva naletela že pod Geißener Hutte.

???????????????????????????????Ledeniški jezerci

???????????????????????????????Poz označena s knafeljčevimi markacijami

Od koče sva nadaljevala navzgor po poti Rudolstädeler. Pot je kot zanimivost, zelo dobro označena z našimi knafeljčevimi markacijami! Žal pa je z naraščajočo višino tudi zelo hitro naraščala debelina snežne odeje. Tako je bilo iskanje “poti” vse bolj zahtevno. Mraz in veter pa sta postala tudi povsem zimska. Za te je pot pripeljala mimo dveh zamrznjenih ledeniških jezer. Tu se je sneg prediral že do kolen. Z obilo trme, ki so jo poganjali pogled na čudovito visokogorsko okolico, sem vseeno uspel z dobrim tempom utirati globoko gaz.

???????????????????????????????Na začetku ledenika Trippkees

Teren je bil tu še toliko položen in prepreden z ledeniškimi balvani, da nevarnosti za snežne plazovi ni bilo. Vendar nama je kmalu postalo jasno da danes vrha prav zaradi te nevarnosti ne bova videla. Po treh napornih urah gaženja od koče, sva bila končno na robu ledenika Trippkees, kjer se običajno poleti sneg šele začne. Nama pa se je tu mestoma prediralo že do pasu. Po ledeniški moreni se sprehodiva prav do roba ledenika na nadmorski višini 3080 m. Pot od tu dalje vodi naravnost navzgor prek ledenika do stene, kjer se začne krajša ferata, ki pripelje do znane skalne figuri Stenierne Mandlin. Potem pa je do vrha gore treba prečiti še dolg vzhodni greben Hochalmspitze.

???????????????????????????????Pogled prek ledenika Trippkees na skalno figuro Stenierne Mandlin

???????????????????????????????Snežni prerez je razkril da je na ledu 45 cm novega snega

Dostop do stene prek ledenika pa je zelo strm (do 40 °). Spodaj narediva snežni prerez po švicarski metodi. Ta nama pokaže da je novega snega kar 45 cm in da prehod naprej zaradi snežnih plazov ni več varen. Zato obrneva, enako storijo tudi vse druge naveze. Prehod navzdol, po sedaj že utrjeni gazi, je bil zelo hiter. Tako dva bila v dolini že ob relativno zgodnji uri.

Hocalmspitze_trasledSmer običajnega pristopa in sestopa s Hochalmspitze. Desno pot Rudolstädeler, levo pot čez greben Detmodler Grat.

Zato sva se nazaj grede ustavila še pri znamenitemu slapu Fallbach. Z višino 200 m sodi med najvišje slapove v Avstriji. Znan pa je tudi da tik ob slapu poteka zelo težka ferata z ekstremno oznako E. Dostop do slapu je zagrajen. Za ogled je potrebno plačati vstopnino 4 €. Kot namig pa naj vam povem, da obstaja “bližnjica” skozi bližnje koruzno polje. Res lep slap, vreden ogleda. Ko pa enkrat natreniram še moč v rokah, pa se spopadem še s to ferato.

??????????????????????????????? ???????????????????????????????Slap Fallbach (ferata poteka po pečinah na desni strani)

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

4 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s