Grossvenediger (3666 m)

Grossvenediger (3666 m) velja za četrto najvišjo goro v Avstriji (za Velikim Klekom, Wildspitze in Weiskuglom). Tokrat smo se je lotili še mi: in to v enem dnevu. Na goro je sicer precej naporno priti v enem dnevu, ker izhodišče – parkirišče pri vasi Hinterbichl –  leži na nadmorski višini samo 1480 m. Tako je do vrha gore potrebno premagati kar 2186 m višinske razlike.

GPS sled: https://www.dropbox.com/s/95bkkx5cqwmuham/grossvenediger.gpx?dl=0

Z Jesenic smo se proti izhodišču odpravili v soboto ob 21:15 uri in na parkirišče prispeli ob 23:30 uri. Parkirnina za 24 ur znaša 5 €. S hojo smo začeli v nedeljo točno ob polnoči. Prvih 6 km pot poteka po cesti do koče Johanishütte (2121 m). Cesta je dobra in brez težav prevozna za vsa osebna vozila. Vendar vožnja po njej ni dovoljena. Vendar po njej nekajkrat na dan poseben taxi pelje do koče Johanishütte.

Mi smo do koče šli peš. Cesto smo prehodili v copatih za gorski tek, saj bi bilo v zimskih gojzarjih to preveč neudobno.  Noč je bila temna in popolnoma jasna. Edina svetla izjema na nebu, je bil planet Mars, ki je trenutno najbližje Zemlji vse od leta 2003. Za kočo Johanishütte pot preči potok in se nadaljuje po ledeniških morenah do koče Defreggerhaus (2963 m). Pot je precej položna in zelo udobna za hojo. Še vedno je bilo nebo zelo jasno in komajda smo čakali, da se končno zdani, da začnemo uživati v božanskih razgledih na ledenike pogorja Venediger gruppe. Do koče smo iz doline hodili slabe 4 ure.

Za kočo pot za kratek čas (ca. 10 min) sledi grebenu z naloženimi kamni. Nato pa na manjši škrbini zavije levo na ledenik Rainerkees. Tu smo se razporedili v ledeniške naveze in nadaljevali proti vrhu gore. Žal pa se je vreme nenadoma začelo zelo hitro kvariti. Začel je pihati močan severni veter. Zaradi megle pa smo kmalu lahko videli le korak ali dva pred sabo. Na srečo je bila gaz čez ledenik zelo dobro uhojena. Na območju poti tudi ni bilo videti veliko ledeniških razpok.

Ledenik je zelo položen vse do vrha gore. Zato en pohoden cepin popolnoma zadostuje.  Dobri dve uri smo potem tavali čez ledenik v čisti megli. Le po GPS-u sem vedel kako daleč je še do vrha.  Vsi smo ves čas hodili dobro in složno. Razen na vršnem delu, kjer je Sašo začela mučiti ena izmed oblik višinske bolezni. Z veliko mere njene volje in vztajnosti smo po slabih 8 urah vzpenjana iz doline vsi skupaj dosegli vrh gore (3666 m). Zaradi vetra, hudega mraza (-8 °C) in občasnega naletavanja snega, smo vrh hitro zapustili.

Prvotni plan je bil, da turo podaljšamo na sosednji vrh Rainerhorn (3559 m). Vendar v teh razmerah to ni imelo nobenega smisla. Bili smo samo veseli, ko smo se pri koči Defreggerhaus končno rešili zaslepljujočega oklepa goste megle. Do sem smo hodili že 10 ur. Sam še nisem čutil nobene posebne utrujenosti. Zato sem se odločil, da za zabavo odtečem v dolino. Kolegi so pri koči Johanishütte poskušali najti taxi, da bi jih zapeljal v dolino. Vendar se je izkazalo, da le ta vozi po striktnem voznem reku; preveč na redko. Zato je nazadnje tudi njih čakal dolg sestop v dolino. Garmin mi je nameril, da je bila naša tura dolga 34,2 km s 2160 višinskimi metri vzpona in prav toliko tudi spusta.

Gre za zelo zanimivo turo, ki bi jo rad čim prej ponovil v lepem vremenu. Torej, kdaj spet gremo?

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.