Kasneje se nama pridruži še moj brat. Tako smo trojica nadobudnih sankačev že po cesti proti mejnem prehodu Ljubelj, zadrževali dih. Prav res! Nek nori voznik je prehiteval v škarje čez polno črto. Le centimetri sreče so nas rešili zverižene pločevine!

Vlečemoooo

Snega je bilo že na samem mejnem prehodu dovolj. Potem pa iz ovinka več in več. Snežna podlaga je bila zelo ojužena in prepredena s številnimi tudi meter visokimi grbinami snega. Sicer ima Koren Sports, ki operira s tem “sankališčem”, teptalec, a ga uporabljajo le kadar organizirajo nočne vožnje. Tisti, ki pa raje pešačimo in prihranimo kak Evro, se pač moramo zadovoljiti z razrito progo. Biznis je biznis – in to uspešno Tržiško podjetje zelo dobro ve. Ja, fantje pa punce le peljite na nočno vožnjo!

Koča na prelazu ter razgled proti Ljubeljski lepotici – Babi in Velikem vrhu Košute

Po 45 minutah zložne hoje smo že na starem mejnem prehodu Ljubelj. Zamudimo se z nastavljanjem kamere na čelado, ki bo (upamo) posnela naš spust. Žal smo jo namestili pod napačnim kotom – preveč proti nebu. Da bi kompenziral napako celo vožnjo odpeljem na pol na slepo, z očmi obrnjenimi direktno pod sanke. Sicer pa je spust popoln užitek. Vožnja skozi številne ostre ovinke pa adrenalinska. Nič manj pa skoki čez kupe razritega snega. Posledica teh poletov so modrice na mojih stegnih. Vendar bilo je vredno. 311 metrov višinske razlike smo prevozili v 6 minutah. To pomeni, da je bila vsaka minuta vzpona nagrajena z osmimi sekundami spusta.

Današnji napadalci strmin Ljubelja: Avtor bloga, njegov brat ter Kerč

Filmček sankašega spusta: http://www.dailymotion.com/video/x7ty71_sankanje-s-starega-ljubelja_sport

Snega pa je dovolj tudi na drugih cestah. Tako so možni sankaški spusti z Valvasorjevega doma, Doma pod Storžičem, Tromeje, Tamarja ter s planine Blato v Bohinju (Vogarja). Slednjo progo sem prevozil že dvakrat in jo smatram za daleč najboljšo.

Vesel božič

Bojan Ambrožič