Po hribih okrog Logarske doline

Obisk Putina je na soboto, 31. julija, onemogočil obisk Julijcev. Zato sem se po dolgem času odpravil spet v oddaljen svet Kamniško-Savinjskega gorovja. Na turi se mi je pridružil sodelavec Božo. Natančneje sva se imela plan povzpeti na Mrzlo goro iz doline Matkovega kota. Ta tura pa je sama po sebi precej kratka. Zato je bil prvoten plan da bi se nazaj grede, če bo le dovolj snega, še drugič povzpela do Matkovega škafa in bi ga splezala.

Trenutno smo na vrhuncu poletja. Meni je to najljubši del leta saj je dan dolg, zaradi visokih poletnih temperatur pa ni potrebno (razen vode) tovoriti veliko opreme. Na današnji turi mi je bilo vroče samo pol ure hoje. Potem pa pot stopi v senco vzhodnega grebena Mrzle gore, kjer je bilo presenetljivo hladno. Tu se nahaja tudi edino snežišče na poti. Vrh snežišča pa predstavlja znameniti Matkov škaf. Matkov škaf nastane vsako leto ko snežni plazovi tod nasujejo tudi do 20 m in več debelo skladovnico snega. Snežišče pa tu leži pod previsnimi stenami. Spomladi, ko se otopli, čez previs teče manjši slap, ki v snežišče izdolbe luknjo – “škaf”, ki je lahko tudi d0 20 m globok. Trenutno je bil škaf globok le še kakšne tri metre. Kako globok pa je bil v zgodnji spomladi pa si lahko ogledate na tej povezavi. V Škaf še vedno teče konkreten slap. Zato sva idejo o plezanju škafa hitro opustila.

Nato sva nadaljevala naprej po markirani poti proti Mrzli gori. Ta pot naj bi po nekaterih podatkih celo veljala za najtežjo označeno pot v Sloveniji. Vendar se je hitro izkazalo da je ta ocena pretirana. Nad škafom pot lepo najde naravne prehode čez skalovje. Varovala (klini in jeklenice) pa so namaščena samo tam, kjer je to zares potrebno. Sledi nekaj vzpona po melišču, ki nas pripelje v drugo skalno pregrado, ki je zopet zelo lepo zavarovana. Nad to pregrado stopimo na travnat in uravnan svet krnice Latvice.

Najbolj zahteven del poti poteka od zatrepa Latvice do vrha Mrzle gore. Pot tu nekaj časa poteka po razbitih in zelo krušljivih grapah ter deloma tudi po grebenu. Razen velike krušljivosti skale večjih težav ni.

Na vrhu Mrzle gore sva se odločila da svojo pot nadaljujeva še naprej proti Koroški Rinki. Najprej sva se spustila po markirani poti proti Mrzlemu dolu. Ta pot na Mrzlo goro je podobno (ne)zavarovana kot tista z Matkovega kota. Razlika je le v tem da je skala na tej strani gore nekoliko boljše kvalitete. Z Mrzlega dola sva za trenutek nadaljevala proti Savinjskemu sedlu. Nato pa sva zavila levo navzgor na ferato proti Križu (Koroški Rinki). Ta pot je na vseh mestih zelo dobro zavarovana in v marsičem zelo spominja na Kopiščarjevo pot na Prisojnik. Vseeno pa se nama je na koncu kar nekoliko vlekla, saj se vzpne kar za 600 višincev.

Na Koroški Rinki sva videla da lahko pot elegantno podaljševan še čez Tursko goro in dobiva lep krog okrog Logarske doline. Sestop z Rinke je minil hitro, saj pot poteka po zložnem terenu Malih Podov. Tudi na vrhu gore sva bila z vrha Turskega žleba v manj kot desetih minutah. Nato je sledil previden sestop na drugo stran gore proti Kamniškem sedlu, po poti Čez Kotliče. Na začetku se pot zanimivo spusti skozi navpično naravno okno imenovano Sod brez dna. Potem pa je na poti precej skrotja, kjer je potrebna previdnost.

Po spustu v škrbino Kotliči se pot spet začne vzpenjati in pripelje na severna pobočja Brane. S tod se že vidi prostrano območje Kamniškega sedla. Nama se je preveč mudilo v dolino da bi nadaljevala prav do Kamniškega sedla. Ampak sva že nekoliko prej zavila navzdol na pot proti Okrešlju. Pri Frischaufovem domu na Okrešlju sem dobil svoji zasluženi kokakoli. Potem pa sva le še odtekla v dolino do slapu Rinke. Tu sva imela srečo da sva takoj dobila štop nazaj do avta v Matkovem kotu.