Prečenje Grintovcev

V zadnjem času načrtno zelo zapostavljam Kamniško-Savinjske Alpe. Pa ne zaradi tega ker mi ne bi bile všeč. Ampak samo zato, ker ker pišem planinski vodnik Julijske Alpe in preprosto nimam časa za obiske drugih gorstev. Ob koncu sezone pa sem si le privoščil izlet v osrčje Kamniških Alp – v Grintovce.

Jutranji pozdrav Grintovcev

Ob osmi zjutraj se pripeljem v Kamniško Bistrico. Po naključju naletim na kolega ultramaratonca Marka Perka, ki se ravno odpravlja novemu podvigu naproti. Marko ima sicer nekoliko drugačne plane, kot sem si jih zastavil jaz. Vendar se odločiva da greva skupaj prečit Grintovce.

Na Kamniško sedlo

Proti Brani

Od Doma  v Kamniški Bistrici nadaljujeva najprej proti Kamniškemu sedlu. Zjutraj je bilo v dolino še kar hladno. Zato začneva zelo počasi za ogrevanje. Večinoma tečeva le ravninske dele proge. Sam pa naredim tu in tam kakšen lažji  interval v klanec. Vendar ne pretiravam, saj vem da me čaka še cel dan teka. Dolina po kateri tečeva je še prijetno v senci. Pri pastircih se gozd končno razklene in začnejo se pojavljati lepi razgledi. Sam sem bil vesel še posebej enega- na lep klanec proti Koči na Kamniškem sedlu.  Pot na tem delu tako prijetno cikcaka navkreber da se človek res ne more upreti gorskem teku. Na sedlo sva bila po uri in dvajsetih minutah zložnega teka.

Na Brani

S sedla sva nadaljevala proti Turski gori. Še prej pa sva se povzpela na Brano. Pot na Brano je strma, a nezahtevna. Vseeno pa je bilo potrebno paziti zaradi krušljivosti. Na vrhu gore je ostalo celo še nekaj snega. V nasprotju s strmo vzhodno stranjo gore, je Brana na zahodu položna in travnata. Z Brane sva se spustila za 200 višincev nazaj na pot proti Turski gori. To je postala šele uživancija. Pot poteka čez drobljiv dolomit, ki ni tako odporen na preperevanje, kot apnenec  Zato je tu nastal svet poln skalnih stolpov in drugih skalnih figur.

 

 

Sod brez dna

Najbolj znana točka te poti je zagotovo t.i. Sod brez dna – navpično naravno okno skozi katerega je premeteno speljana markirana pot. Pot na Tursko goro je na mnogih mestih izpostavljena-  zaradi dolomita, pa še posebno krušljiva. Zato sva tu čez tekla zelo previdno. Ko pa se je pot zravnala, pa sva si seveda dala duška. Kmalu se zazdi da je do vrh Turske gore le še lučaj, pa je vmes sledil še globok spust v škrbino. Na vrhu naju je pričakal čudovit razgled. Boljšega oktobrskega vremena si res ni mogoče zaželeti. Vseeno pa se je prikradel grenak pridih da se je nedaleč od tod, pod Tursko goro, pred 15 leti zgodila huda nesreča v kateri je življenje izgubilo pet pogumnih mož – gorskih reševalcev.

Turska gora je že za nama

Grintovci

S Turske gore sva nadaljevala čez melišča proti Skuti. Sonce je tu že močno nažigalo in praznilo zaloge vode. Marko se je znašel in kamelo napolnil s svežim snegom. V steni Skute je ropotalo, saj so jo napadali z vseh strani tako številni planinci, kot tudi alpinisti. Pot na Skuto po težavnosti spet ni nič posebnega. Na vseh bolj zahtevnih delih je pot odlično zavarovana. Vmes pot poteka po lepem razglednem grebenu, ki pripelje na vršno zgradbo gore.

Razgled s Skute proti Grintovcu in Kočni. Velika skalna kopa je Štruca.

Tik pod vrhom Skute

Spust s Skute na drugo stran je še manj zahteven. Teče se po meliščih, ki so bila ponekod ugodno prekrita s snegom. Ni ga boljšega kot jesensko dričanje po snegu! Za tem dva nadaljevala proti Dolgemu hrbtu. Vmes pa se nisva mogla upreti krajšemu ovinku s poti na Štruco. Štruca je zanimiv vrh saj jo gradi, enoten, na videz skorajda monoliten, blok apnenca. In res je tako! Geologi so ugotovili da gre za manjši koralni greben, ki je “ujet” v okoliške plasti apnenca.

Štruca

Pot prek Dolgega hrbta je zanimiva in predvsem samotna,  saj se jo mnogi bojijo. Res je na nekaterih mestih izpostavljena, na enem mestu  celo rahlo previsna. Vseeno pa je odlično zavarovana s klini, skobami in jeklenicami. Ves čas pa hodimo gor in dol. Teči se skorajda ne da. Z Dolgega hrbta sva se spustila na Mlinarsko sedlo. S tod je do vrha Grintovca le še 200 višincev. Zato me je zelo mikalo da bi odtekla še na Grintovec. Vendar Marka ni preveč veselil zelo dolg in zoprn spust z Grintovca. Zato sva prek kraškega labirinta Velikih podov nadaljeval proti Bivaku pod Grintovcem. Gre za popolnoma nov bivak, ki zelo izstopa po svoji “pokončni” arhitekturi.

Dolgi hrbet

 

Po meliščih sva nadaljevala naprej navzdol. Potem pa je sledil še zadnji vzpon na Mala vratca in končno spust na Kokrsko sedlo. Presenetilo naju je da je bila Cojzova Koča Kokrskem sedlu zaprta, med tem ko je bila Kamniška koča na Kamniškem sedlu odprta in dobro obiskana. Sledil je le še (mestoma vratolomen) spust do žičnice v Koncu in nato v Kamniško Bistrico. S Kokrskega sedla sva do Doma v Kamniški Bistrici potrebovala 46 min. To je natanko tako “hitro”, kot je absolutni rekord Jonathanna Wyatta v obratno smer. Na koncu je GPS pokazal da sva pretekla 20.8 km s 2600 m vzpona in spusta, za kar sva potrebovala 7 ur.

GPS sled ture

GPS profil ture

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s