Vulkani na Japonskem

Potopis potovanja po vulkanih na Japonskem.

Kratek kompozit filmčkov mojega potovanja po vulkanih na Japonskem

Hokaido je Japonski najbolj severni otok

Bil sem na otoku Hokaido, ki je najbolj severni otok v arhipelagu Japonskega otočja. Zanimivo da je zgodovina poselitve tega otoka precej kratka. Pred prihodom Japoncev, je tod živelo pleme Ainu (pravzaprav neke vrste eskimi). Razlog je v tem da je klima tu skorajda preveč hladna za poselitev. Tekom mojega bivanja na Japonskem sem ugotovil da je to še kako res. Na prvi pogled je to preseneča, saj se Saporo – prestolnica otoka- nahaja na geografski širini 43 °, kar je podobno kot “pri nas” npr. Split. V Saporu čez zimo pade povprečno 6 m snega. Zaradi česar tu prirejajo enega največjih festivalov gradnje snežnih gradov na svetu. Leta 1972 pa so tod gostili tudi olimpijske igre.

Izvir vroče vode v Jozankeiu

Rečica v Jozanekiu

Prvi prost dan sem se odpravil v vasico Jozankei, ki je od Sapora oddaljena kakšno uro vožnje z avtobusom. Tu na površje prihaja zelo vroča voda, ki jih izkoriščajo za t.i. onsene oz. neke vrste toplice. Meni tokrat ni bilo do toplic, saj nisem tekel že cel teden. Zato sem bil lačen garanja. In sem ga tudi dobil. V najhujšem možnem sneženju sem 5 ur gazil do kolen. Ob tem sem obiskal lokalne turistične znamenitosti, kot je velik jez nad vasjo in številne vroče izvire, v katerih se je mogoče namočiti utrujene noge. Povsod, kjer sem hodil, sem za orientacijo uporabljal tablico na kateri sem imel naložene zemljevide in satelitske slike. Za dodatno varnost pa sem nosil s sabo še svoj stari GPS sprejemnik, s katerim sem vlekel sled.

Naslednji dan sem si vzel še en dan časa za raziskovanje Sapora, na svoj način – po tekaško. Samo mesto Saporo, me je navdušilo, toliko kot me mesto lahko. Gre za zelo moderno in urejeno mesto, ki funkcionira tako kot je treba. Ko sem prvič prišel tja, me je presenetilo :”Kje za vraga so vsi ljudje. Mar nisem v velemestu?” Izkazalo se je da je v Saporo pozimi tako hladno in toliko snega, da so dve leti nazaj, precejšnji del mesta dobesedno preselili pod zemljo. Tako so pod zemljo trgovine, glavne poti, vse dogajanje itd. Tekel in hodil sem več kot pol ure pod zemljo, da sem prišel iz enega konca “podzemnega mesta” na drugega. To ne gre mešati s podzemno železnico, ki leži še eno etažo nižje. Cest na površju pa ne plužijo.

Saporo podnevi

… in ponoči

Po kakšne pol ure teka iz centra mesta sem prišel do živalskega vrta, ki leži v parku Maruyama. Seveda sem sprehodil skozi živalski vrt. Po velikosti ni bistveno večji od Ljubljanskega. Razlika je predvsem ta, da je velika večina kletk in prostorov za živali prestavljena v notranje prostore. Ja, težko bi si predstavljal, da bi npr. levi in sloni tekali po snegu. Potem pa sem tekel še na hrib nad parkom, od koder se je odpiral lep pogled na velemesto in pa znamenite smučarske skakalnice. Ponoči pa sem se vzpel na JR Tower in pa njihovo imitacijo Eifflovega stolpa – Sapporo TV Tower, od koder so se odpirali pogledi na milijone lučk v mestu.

Mačji panda v živalskem vrtu Maruyama

Vleci slona za rilec

Saporo je lepo mesto, ampak je vseeno samo mesto. Mene mesta ne privlačijo toliko kot me narava. In kar me je na Japonskem od naravnih znamenitosti najbolj vleklo, so njihovi številni vulkani. Tako je bil ves moj nadaljnji obisk Japonske posvečen raziskovanjem vulkanov. Žal, že takoj povem, nisem bil na gori Fuji – to gotovo še pride enkrat v prihodnosti.

GPS sledi mojega potepanja v okolici mesta Noboribetsu z vulkanom Kuttara

Dolina Jigokudani

Pač pa sem se odpravil v kraj Noboribetsu. Do tja sem potoval z njihovimi super hitrimi in predvsem točnimi vlaki. Šinkasnena – njihovega – najhitrejšega vlaka – pa na Hokaidu zaenkrat še ni. Vendar ga dobijo že v marcu 2016. Projektiran pa je tudi vlak maglev, ki bo omogočal potovalno hitrost 500 km/h, poskusno pa so že presegli mejo 600 km/h. Vsi vlaki s katerimi sem potoval, čeprav so bili poceni, so bili do sekunde točni. Sprevodnik je imel vedno v roki štoparico in vedno se je odpeljalo čisto ob točni uri. Več kot pet minut pred prihodom vlaka, pa te tudi ne spustijo na peron. In tako kot sprevodniki, sem tudi jaz štopal čas potovanja, zato da sem vedel na kateri postaji iti dol, saj njihovih “čudnih” znakov ni mogoče brati. Za dešifracijo Japonskih znakov toplo priporočam aplikacija za mobilne telefone. Preprosto slikaš s fotoaparatom znakce in ti prevede v angleščino. Sicer pa Japonci večinoma (vsaj malo) znajo angleščino, tako da je razmeroma enostavno znajti.

Jezero Oyjunuma z vulkanom Mt. Hiyori

Oyunuma

Ob vsem tem me je vedno sram in groza v kakšni državi živimo. V državi v kateri vlaki vozijo 40 km/h in se približujejo stanju izpred 100 let nazaj. Več o svojem pogledu na Slovenske železnice pa sem tudi že pisal.

Mt. Hiyori

Jezero Kuttara

Poleg tega od železniške postaje na pol ure vozijo avtobusi direktno do turističnega kraja. Kraj Noboribetsu leži v naravnem parku Shikotsu-Toya. Gre za področje, ki ga sestavljata dva ogromna vulkana: Shikotsu in Toya. V hotelu v Noboribetsu sem samo odvrgel svoj potovalni kovček in že sem tekel v pekel. Takoj za vasjo se nahaja dolina Jigokudani (Peklenska dolina). Tu iz zemlje na mnogi mestih izhajajo plini v obliki številnih fumarol in solfatar. Poleg tega se v sredini doline nahaja gejzir.

V kotanji nad peklensko dolino leži jezero Oyunuma. Zelo rad bi se okopal v njem, a nisem vedel, če je to varno, saj prav je voda izjemno vroča. Iz nje pa prav tako izhajajo plini. Nad jezerom pa leži manjši vulkan Mt. Hiyori. Navkljub strogi prepovedi, sem si vzel geološko pravico, da sem zlezel v njegovo žrelo. Tako sem lahko prvič od blizu vidu slišal in kako funkcionira aktiven vulkan.

Solfatara

Gejzir

Solfatara in gejzir, ki bruha do 8 m visoko

Obala jezera Kuttara

Bruhanje gejzirja

Japonska v celoti je v resnici otočni lok. To pomeni, da je nastala, ker se Tihoceanska plošča, nekaj 100 km vzhodneje od Japonske v Japonskem jarku, spodriva pod Evrazijsko ploščo. Ker plošča tone globoko v Zemljino notranjost se pri tem tali plašč pod skorjo. In to je vzrok za nastanek vulkanov in Japonske sploh. Zato me je še toliko bolj presenetilo, ko si mi na Univerzi Hokaido pokazali, da imajo fosile dinozavrov, ki so jih našli v bližini Sapora.

Potok, kjer sem se ponoči kopal

Nočno kopanje pod slapom

Vendar se je s tem moje potovanje po vulkanih v okolice Noboribetsa šele začelo. Nad mestom se nahaja ogromen vulkan, s premerom kraterja treh kilometrov. V njem pa leži povsem okroglo jezero Kuttara. Po naključju sem zagledal drobno potko, ki bi lahko peljala na rob kraterja. Imel sem prav – res je. Vendar očitno tod že zelo dolgo ni nihče hodil. Do roba kraterja sem se skozi bambus (ki funkcionira podobno kot pri nas ruševje) in sneg prebijal debelo uro. Če bi imel mačeto, bi verjetno šlo hitreje. Zaradi gostega rastja tudi nisem mogel vedeti kje sem. Samo upal sem da bom na vrhu kraterja zagledal jezero Kuttara. Gorniške izkušnje me niso zavedle in res se je z vrha kraterja odprl čudovit pogled na jezero Kuttara. Po robu kraterja sem se potem sprehodil v dolino in potem do obale jezera. Spet bi mi zelo pasalo kopanje. A, jezero je bilo premrzlo. Očitno tu ni več aktivnega magmatizma. Potem pa me je čakalo še 12 km teka po cesti nazaj do kraja Noboribetsu. Skupno sem ta dan premagal kar 20 km.

Gejzir ponoči

Vendar sem imel še dovolj časa, da sem se s kabinsko žičnico zapeljal nazaj na vrh kraterja. Tu imajo večjo ogrado z medvedi. Za nekaj jenov je mogoče tudi kupiti priboljške za medvede in jih hraniti. Prav tako se s tod odpira čudovit pogled na krater vulkana Kuttara.

Hranjenje medvedov

Zaradi zime se je noč začela že ob štirih. Tako sem večer preživel v onsenu. Druge izbire niti nisem imel. V bolj poceni hotelih (še vedno ca. 50 € na noč), ni kopalnice. Zato ti ne preostane drugega, kot da se greš skopat v onsen. Onsen samo spominja na naše toplice; v resnici veljajo precej drugačna pravila. Glavna razlika je da je treba v onsenu gol, včasih tudi z osebami nasprotnega spola. Zato se je pred kopanjem potrebno dodobra umiti s posebno brisačo. Poleg tega tu ni nobenih toboganov in podobnih vodnih atrakcij. Voda je tudi načeloma preplitka za plavanje. V onsenu vse poteka umirjeno in počasi. Voda pa je zelo zelo vroča. Prav čutil sem kako se moje telo kuha. Že po dveh do treh minutah pa se mi je vrtelo in mi je šlo na bruhanje. Gotovo je golo kopanje zdravo in sam se v naravi zelo rad kopam nag. Ampak v tako vroči vodi zagotovo ne.

Kar kliče po kopanju

Med tem je zunaj ponehala nevihta s sneženjem. Zato sem se odpravil še na nočno v kopanje. Iz jezera Oyunuma teče potok z vročo vodo. Podnevi tu mrgoli turistov, ki v njem namakajo noge. Sedaj, ponoči pa sem bil čisto sam. Zunaj vode je bila temperatura 2 °C, v vodi pa ca. kakšnih 40 °C. Našel sem zelo lep tolmun pod manjšim slapom, kjer sem lahko skorajda zaplaval. Enkratna, nepojmljiva dobra izkušnja. Veliko boljše kot onsen. Poleg tega pa, prej res še nisem nikoli plaval s svetilko na glavi. Ker nisem imel brisače, sem se posušil z velurjem in odtekel naprej. Spet so mi prav prišle gorniške izkušnje, saj popolnoma enako počnem tudi ko se kopam v naših hribih. Le da je situacija čisto obratna. Ponavadi je pri nas voda ledeno mrzla, zrak pa je topel.

Jezero Toya

Ko sem po dolgem in napornem dnevu, končno prišel v hotel, sem bil že mrtvo utrujen. Na srečo! V nasprotnem primeru, bi težko zaspal, saj je direktno pod oknom mojega hotela celo noč bruhal in bobnel gejzir.

Spanje po Japonsko – na tleh oz. na tatamiju

Naslednji dan sem se odpravil naprej proti območju Toye. Spet gre za izrazito vulkansko področje. Sam vulkan Toya ima kaldero s premerom 12 km. Z izrazom kaldera označujemo velike vulkanske kraterje, kjer se je zaradi izpraznjene magme, večje območje posedlo. Sredi kaldere Toye leži istoimensko jezero. Vse skupaj je nastalo pred 20000 leti. Nekoliko kasneje je točno na sredi jezera nastal nov vulkan, ki je danes otok z imenom Nakajima.

Jezero Toya z vulkanom Nakajima

Mraz, sneg in na splošno zelo zahtevne razmere

Kljub temu da je ta velik vulkan nastal zelo dolgo nazaj, je območje vse prej kot geološko mrtvo. Nad letoviškim mestom Toyako Onsen leži vulkan Usu, ki je nastal leta 1853. Zraven njega pa leži nekoliko manjši vulkan Mt. Showa, ki je zrasla sredi koruznega polja v letu 1945. Takrat je bila Japonska sredi vojne. Izbruh vulkana so vzeli kot slabo znamenje. Zato je zelo dolgo ostal skrivnost. Zadnji vulkan (Nashiyama), pa je na tem področju nastal leta 2000 (torej pred komajda 15 leti). Seveda je bil moj cilj da si ogledam vse te vulkane.

Vulkan Mt. Usi

Najprej sem bil odločen da se povzpnem na Mt. Usu, ki je najvišji aktiven vulkan, na tem območju. Nanj vozi gondola. A, sem se sam odločil da se bom nanj povzpel peš, prečim njen 2 km širok krater in se potem na drugi strani odpeljem z gondolo v dolino. To je bil moj načrt. Ker mi je prevoz do Toye vzel pol dneva časa, sem imel le še 5 ur časa za to kakšnih 20 km dolgo turo. Časa za razmišljanje enostavno nisem imel, moral sem samo na pot. Kako in kaj bom videl sproti. Svojo turo sem začel na območju vasi Konpira, ki jo je povsem razdejal plaz, ki se je sprožil ob vulkanskem izbruhu leta 2000. Vse je ohranjeno tako kot je bilo. Hiše so ponekod postavljene po strani, ker jih je tako premaknilo, drugod pa so do strehe zalite z blatom. Nad vasjo, pa sta ob tem nastala še dva kakšnih 100 m velika vulkana. Skratka noro – aktivna geologija – dobesedno.

Od vasi naprej, ni bilo nobene označene poti več. Zanašal sem se le na satelitske slike iz Google Eartha. Na njih sem opazil stezo, ki pelje proti vulkanu Usa. S prebijanjem čez drn in strm sem ju tudi dosegel. Zaradi snega sem spet gazil, kar me je močno upočasnjevalo. Poleg tega sem nosil tudi težak nahrbtnik z vso potrebno zimsko opremo. Tekel sem lahko, a z veliko napora. Ni mi preostalo drugega! Moral sem se gnati. Zato živim. Zato treniram. Zato da sem lahko kos takim naporom.

Po uri in pol teka sem bil na robu kraterja vulkana Usi. Pričakal me je izjemen pogled: na eni strani na Tihi ocean, na drugi pa na velikansko kaldero Toye. Šele s tod se je videlo kako velika v resnici je. Pri tem je začelo močno snežiti. Vendar sem se moral zbrati, saj me je čakalo najmanj še 2 km prečenja vulkana, na drugo stran, do zgornje postaje gondole. Najprej sem se zagnal proti vrhu gore Usi, da bi dobil pogled kje sploh sem. Vendar me je po 3/4 ure hoje ustavil led, derez pa nisem imel. Že zelo me je priganja noč. Sedaj sem moral nujno izbrati pravo pot. Ni mi bilo všeč, a lotil sem se lažje, a tudi veliko daljše poti, ki vulkan obide, namesto da ga preči.

Mt. Showa- vulkan, ki je zrasel sredi koruznega polja leta 1945

Postalo je tudi izjemno mraz. Če povem, da sem nosil dvoje hlač, puhovko, velur in vetrovko ter trojne nogavice in sem ob vsem tekel. Pa me je kljub temu zeblo, to pomeni da je bilo gotovo okoli -15 °C. Čez globok sneg in neke vrsta melišča sem se prebijal uro in pol. Potem pa sem končno zagledal gondolo. Juhu, rešen sem! Videl sem Japonske turiste, ki so se iz varnega zavetja koče, odpravili samo za 5 minut na razgledišče. Več niso zdržali v tem vetru in mrazu. Škoda ker je bilo tako mraz, ker je v resnici res lep kraj.

Stratovulkan Mt. Yotei

Sprehod med vulkančki Nishiyama

Z gondolo sem se odpeljal v dolino. To pomeni do vznožja vulkana Showa (tistega ki je nastal leta 1945). Še vedno se iz njega kadi. Nanj kolikor vem ni nobene poti, ker je precej strm. Vendar tudi nisem imel več energije za še en vzpon. Sem jo pa moral najti še za 6 km dolg tek ob obali jezera Toya nazaj do hotela.

Potka med vulkanskimi kraterji Mt. Nishiyama

Super, še en krasen dan, ko sem bil popolnoma utrujen. Ljudje ne razumejo, ampak v resnici se počutim najbolj živ, ravno takrat ko sem “mrtev”. Sledilo je kopanje v onsenu in iskanje hrane. Pred obiskom Japonskem me je hrana najbolj skrbela, saj sem izbirčen. Vendar so bile vse skrbi odveč. Japonska hrana je super in zdrava. Poleg tega kuhajo vedno pred tabo. Zato ni strahu da bi ti kaj podtaknili. Vse skupaj je neke vrste ritual. Zato gre bolj počasi. Prav tako sem se moral privaditi na hranjenje s paličicami. Čeprav alkohola ne maram, sem spil celo Sake – neke vrste močno vino. Moč mi je pa tako kot vedno, dajala kokakola. Le te sem spil na litre. Zaradi naporov do konca potovanja shujšal za šest kilogramov.

Kuhanje po Japonsko

Noč sem preživel (prespal) na tleh – na tatamiju. To je tradicionalni Japonski način spanja. Dovolj sem bil utrujen, da bi lahko zaspal tudi na žebljih.

Imel sem le še en poln dan za oglede. Zjutraj sem se z ladjico zapeljal čez jezero Toya do otoka Nakajima. Pozimi žal ne pristajajo na otoku. Sem bil pa presenečen, da smo se na križarjenje odpravila, kljub temu da sem bil edini potnik. Pa ni bila tako majhna ladja-vsaj za ca. 200 potnikov.

Šola, ki so jo prestrelile vulkanske bombe, ena izmed njih leži na tleh

Za tem sem se odpravil še na območje vulkana Nishiyama. Pravzaprav to ne gre za en vulkan, ampak za vsaj 10 manjših. Vsi so nastali ob izbruhu pred 15 leti. Zanimivo je bilo videti vrtec, ki je naluknjan kot na fronti, ker so ga opustošile leteče vulkanske bombe. Tudi tu je ohranjeno vse tako kot je bilo pred 15 leti. Aktivnost še ni povsem zamrla, saj je še vedno aktivnih več fumarol. Meni nič, tebi nič, sem si privoščil pogreti malico v eni izmed njih. Vroče! S parka se je odpiral tudi čudovit pogled na 20 km oddaljen stratovulkan Mt. Yotei, ki pa obliki povsem spominja na večjo in višjo Mt. Fuji.

Naslednja dva dni sem le še potoval domov. Prvi dan z vlakom. Naslednji dan pa z letalom. Med 12-urnim letom iz Tokija v Frankfurt, sem imel srečo, da sem sedel takoj v prvi vrsti za poslovnim razredom, zaradi česar sem imel celo dovolj prostora, da sem stegnil noge.

Pot do vulkana je bila zaprta – pa sem šel malce naokoli, da sem se izognil zapori