Etna in Stromboli

Sicilija je otok, ki je znan po bogati kulturno-zgodovinski dediščini. Mene pa so pritegnile predvsem njene izredne naravne lepote. Na vzhodu Sicilije leži vulkan Etna, ki je z višino 3300 m največji aktivni vulkan v Evropi.  Severno od Sicilije, v Tirenskem morju, pa leži Eolsko otočje, ki ga prav tako sestavljajo sami vulkani. Moj cilj potovanja je bil obiskati te aktivne vulkane.

Sicilija prvi dan (78) – kopija (1280 x 836)Pogled na Etno iz letala

Filmček s potovanja

Na Sicilijo obstajajo iz bližnjega letališču v Trstu, kar dobre letalske povezave. Ryanair leti nekajkrat tedensko (za ca. 50 €) na letališče v Trapani. Vendar sem se sam raje odločil za let z (dražjo) redno letalsko linijo iz Trsta v Catanio. Razloga pa sta pa dva. Prvi je ta da je Trapani zelo daleč od Etne, Catania pa tik pod njo in bi me prevoz do Etne že stal skorajda toliko, kolikor sem dražje plačal karto. Drugič pa da sem se odpravljal na Etno pozimi. Zato sem potreboval zimsko gorniško opremo, ki jo nikakor nisem mogel stlačiti samo v ročno prtljago. Cepin v ročni prtljagi bi se lahko štel že kot orožje! Pri Rynairu in ostalih nizkocenovnikih se pač prtljaga dodatno zaračuna posebej.

Letimo na Sicilijo

Pred potovanjem sem si uredil še izposoja avtomobila. Pri tem nisem pozabil vzeti dodatnega zavarovanja za primer karambola, vloma ali kraje avtomobila. Prenočišča sem si v glavnem že vnaprej rezerviral prek spletne strani Boooking.com. Na tej strani sem rezerviral hotele že marsikje po svetu in do sedaj se mi še ni niti enkrat zgodilo, da bi potem prišel v hotel in me ne bi tam pričakovali.

Sicilija prvi dan (104) (1280 x 960).jpgPogled na Etno iz letališča v Cataniji

Prek vmesnega letališča v Rimu sem priletel v Catanio ob  12. uri. Med letom sem lahko užival v pogledih na Etno, saj je bilo perfektno vreme. Zato sem se odločil da se na Etno odpravim takoj, še isti dan. Po hitrem postopku prevzemu avtomobila (Opel Corsa) na letališču, sem bil že na poti proti Etni. Za navigacijo sem uporabljal brezplačno mobilno aplikacijo Navfree. Aplikacija v osnovi deluje zelo dobro. Ima pa samo eno (izjemno problematično težavo), da takoj ko sem mobilni telefon dal polnit v cigaretno vtičnico avtomobila, aplikacija ni več našla GPS signala. Takoj ko sem telefon izklopil, pa je telefon takoj našel GPS signal. Če kdo več ve v čem je težava, bi bil res hvaležen kako se ta problem reši. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem zahtevne dele cest prevozil brez napajanja, na enostavnih pa sem se moral znajti brez navigacije in polniti telefon za naslednje zahtevne cestne odseke v mestih.

Parazitski kraterji na Etni

Sicer pa sem vozil zelo previdno, saj Sicilijani vozijo zelo agresivno. Prvih nekaj kilometrov skozi Catanio je bilo res groznih. Potem pa mi je bilo jasno, da je najbolje da v križiščih spustim vsa vozila  predse, ker me bodo drugače tako ali izsilili.

Sicilija drugi dan (48) (1280 x 960)
Sveže lavino polje

Po slabi uri vožnje skozi Catanio sem se že začel vzpenjati na Etno. Na Etno do koče Sapienza gredo sicer tri ceste. Sam sem šel po “srednji”. Mislim da je bila to prava izbira, saj je bilo izjemno malo prometa. Poleg tega je ta cesta preozka za avtobuse. Tako sem se lahko brez težav ustavljal na številnih odsekih, da sem lahko užil razglede.

GPS sled vzpona na Etno: 

Ob treh popoldne, sem bil že pri koči Sapineza na višini 1900 m, kjer je veliko parkirišče. Sam pa sem avto pustil ob cesti en ovinek nižje in se izognil plačilu parkirnine. Najprej sem si ogledal manjši krater Silvestro, ki leži tik ob cesti. Le ta je nazadnje bruhal leta 1892. 10 minut hoje nad cesto leži še en krater, ki je bruhal ob izbruhu Etne v letu 2001. Sama Etna pa je nazadnje izbruhnila decembra lani. Ravno takrat ko sem začel načrtovati to potovanje. Žal je izbruh kmalu za tem pojenjal.  Takrat je bilo zanimivo opazovati spletne kamere (termokamere), kjer se je videlo kako lava teče navzdol po pobočju.

Sama Etna in ostal vulkanizem na tem področju je sicer posledica spodrivanja Afriške plošče pod Evrazijsko. Etna močneje izbruhne vsakih nekaj let. Nazadnje je bilo to v letih 2002-2003. V najmočnejših izbruhih lahko lava pride tudi do morja.

Moj cilj je bil da bi šel na Etno peš, kajpada. Ampak ker je bilo le še dve uri in pol do mraka, sem vedel, da se mi to ne bo izšlo. Zato sem se s zadnjo vožnjo kabinske žičnice zapeljal do koče na višini 2500 m. Tam večina turistov presede na posebne tovornjake, ki te zapeljejo do Torre del Philosopho na višini 2900 m. Težava te variante je seveda, da te potem ne spustijo na vrh gore, ker je naprej prepovedano.

Sam sem imel srečo, da je bila že pozna ura in da so vse turiste s tovornjaki že zvozili dol z gore. Tako da sem bil na vršnem delu vulkana povsem sam. Predvsem pa ni bilo nobenih lokalnih vodnikov ali kogar koli drugega na vidiku, ki bi me lahko preganjal ali celo napisal kakšno kazen.

Tako sem se od zgornje postaje žičnice odpravil peš naprej  proti Etni. Bil sem počasen, ker sem tovoril dereze in cepin ter še precej ostale opreme. Seveda je bilo od vsega najpomembneje, da sem imel s seboj ročni GPS sprejemnik, ki mi bo omogočil, da bom našel pot nazaj navzdol v temi. Ročni GPS, ki ga uporabljam je tehnološko zastarel. A, ga še vedno uporabljam, ker deluje na nenavadne AA baterije. En par zdrži brez težav vsaj 16 ur. S seboj pa sem nosil še tri rezervne pare. Ročnega (papirnatega) Zemljevida Etne nisem imel. Sem pa namesto tega s seboj nosil tablični računalnik na katerem sem imel naložene zemljevide in satelitske slike celotne Sicilije. Bistvena prednost tabličnega računalnika pred papirnatimi zemljevidi, je ta da ti tablica s pomočjo GPS-a pove kje na (elektronskem) zemljevidu si. Seveda pa sem se zavedal da baterija v tablici zdrži nekje do 8 ur. Na Japonskem brez tablice ne bi preživel. Tu na Etni pa težav z orientacijo nisem imel.

Cesto, ki pelje proti Torre del Philosopho, sem posekal po bližnjicah. Sam vulkanski pesek je super za hojo. Težava je le pri večjih hitrostih, ker spodrsava. Sicer pa se med samo hojo nisem mogel načuditi, prelepi pokrajini. Kot da bi šel na Luno. In res kamnine, kot jih vidimo tu (sivo črn bazlat), najdemo v Lunarnih morjih.

Ko sem prišel do konca ceste, je bilo le še pol ure do sončnega zahoda. Hitro sem preskočil tablo, ki prepoveduje nadaljnjo gibanje. Od tu dalje sem hodil po snegu. Najprej se preči ca. en kilometer dolgo planoto, preden se začne vzpon na vrh gore. Tu je bila potreba previdnost, saj je kamnina krhka in se mi je nevarno udiralo. V zraku pa se je čutil neprijeten vonj po žveplu. Snega je bilo nenavadno malo. Prav tako ni bil pomrznjen. Tako da cepina in derez nisem potreboval.

Sledil je le še vzpon na rob južnega krater. Tu sem bil že precej zdelan, predvsem zaradi višine. Dosegel sem višino 3239 m. Naprej pa nisem upal, ker se je preveč kadilo na glavnem vrhu. Do tja bi verjetno potreboval vsaj še kakšno uro hoje. Sonce pa je medtem že zašlo. Imel sem pa srečo, da je veter oblak dima poganjal proti severu, stan od mene. Vseeno je bilo kar težko zdržati na vrhu. Do naslednjič, ko bom šel na kak vulkan, si moram nujno priskrbeti plinsko masko. Sem pa res užival, ker sem bil popolnoma sam v tako lepi pravljici.

Sicilija drugi dan (121) (1280 x 960).jpg

Sestop navzdol je bil en sam velik užitek. Hoja po vulkanskem pesku je enaka, kot bi hodil po mivki. Šlo je skorajda samo od sebe. Moji gležnji si boljše podlage ne bi mogli želeti. Noč na Etni je bila vranje črna. Pri nas v hribih se brez lučke da za silo hoditi. Tu ponoči brez lučke nisem videl niti pod noge.

Kabinska žičnica seveda ni obratovala več. Zato sem moral sestopiti še 600 višincev več. Šel sem kar naravnost dol po “meliščih” pod žičnico. Spet je bil to en sam velik užitek. Na nekaterih mestih sem naletel na pomrznjen sneg. Zato cepin tu sploh ni bil odveč.

Noč sem potem preživel v koči Sapienza. Dobil sem celo zadnjo prosto posteljo. Tu sem si tudi privoščil super večerjo z italijanskimi testeninami. Potem pa nas je pričakalo še presenečenje – pustno rajanje, ki je trajalo še dolgo v noč oz. v jutro. Ja, Italijani se res znajo zabavati.

Sicilija drugi dan (103) (1280 x 960).jpg

Če sem bil prvi dan na Etni, sem drugi dan šel v Etno. V Etni so številne jame, ki pa niso kraške tako kot pri nas.  Gre za t.i. lava tubes oz. predore, po katerih je nekoč tekla lava. Teh jam je ogromno in možno si jih je ogledati ob spremstvu lokalnega jamarskega vodnika. Seveda to mene to ni zanimalo in sem šel raje po svoje. Na spletu je zelo dober opis teh jam vred z GPS sledmi, kako se pride do njih. Najbolj znana je Grotta del Gelo oz. Ledena jama, ki velja za najjužnejši “ledenik” v Evropi. Do nje je zelo daleč peš. Prav tako sem sklepal da je trenutno pod snegom. Zato sem raje izbral jamo Grotta di Serracozzo, ki je opisana kot najlepša jama.

Sicilija drugi dan (140) (1280 x 960)

Poleg tega leži na lepi lokaciji nad kočo Citelli na severovzhodni strani Etne. Še preden sem se pripeljal do tja, pa sem ob cesti videl jamarje kako se odpravljajo v neko jamo. Hitro sem si oblekel plezalni pas in se jim pridružil.  Jama je prvih 30 m enostavno prehodna, potem pa je prepad. Jamarskega znanja pa jaz nimam.

Sicilija drugi dan (178) (1280 x 960)
V lavini jami Serracoza

Od koče Citelli do jame Serracozzo je pot za silo označene. Poteka čez številna relativno sveža lavina polja. Sicer pa je tudi jama nastala ob izbruhu leta 1928. Nor občutek je bil da bom šel v jamo, kjer je nekoč, še ne tako davno, tekla lava.

Vhod v jamo je zelo ozek. Potem pa se jama takoj zelo razširi in zviša. Zaradi velikosti in oken dobiš občutek, da si v velikanski katedrali. Impresivno! Po 30 m pa se jama močno zniža in dobi presek črvine (angl. tube). Jama je nizka. Na njenem stropu pa so ostri kapniki. Zato nikar ne vstopajte v njo brez čelade. Skupaj je jama dolga ca. 150 m. Ker se je bilo ponekod treba plaziti, sem do njenega konca potreboval kar 20 minut. Razcepov ali prepadov pa v jami ni. Zato je povsem varno.

Moja naslednja točka poti je bil kanjon Alcantra. Do nje sem se pripeljal po gorski cesti mimo slikovite vasice Castiglione di Sicilia. Priporočam njen obisk za tiste, ki jih bolj zanima kultura.

Kanjon Alcantra je znan po tem, da je tu vidna lava, ki se je strdila v obliki šesterokotnih stebrov. Kako to nastane? Na podoben kot nastanejo izsušitvene razpoke v izredno suhih zemlji. Na površini se te šesterokotnike zelo slabo vidi. Tukaj v kanjonu pa je reka izdolbla in poudarila njihovo obliko. Po kanjonu je speljana zanimiva naravoslovna učna pot.

Sicilija drugi dan (267) (1280 x 960).jpg
Kanjon Alcantra

Še isti dan sem se potem zapeljal v pristaniško mestu Milazzo na obali Tierenskega morja. Do sem ves čas pelje avtoceste, ki poteka ob obali in zanimivo skozi zelo številne predore (baje jih je kar 79).

Zjutraj sem svojo pot nadaljeval na Stromboli. Ker sem bil dovolj zgoden, sem dobil celo brezplačno parkirno mesto v neposredni bližini pristaniškega terminala. Sicer pa je treba parkirati v parkirni hiši. Na Eolske otoke (med katere spada tudi Stromboli) obstaja povezava z gliserji. Obstaja direktna povezava Milazzo-Stromboli, kar gliserju vzame dobro uro. Sam pa sem vzel varianto, ki pelje prej še na vse ostale Eolske otoke, kar z gliserjem traja dobre tri ure vožnje. Stromboli je namreč od vseh Eolskih otokov najbolj oddaljen od obale. Gliserji so udobni in zelo hitri. Potovalno hitrost sem z GPS-om nameril na 60 km/h, kar je za ladjo izredno hitro.

Sicilija tretji dan (109) – kopija.JPG
Z gliserjem proti Stromboliju
Eolci.JPG
Eolski otoki

To da sem izbral daljšo varianto je bilo po eni strani tudi dobro, saj sem tako lahko videl še vse ostale otoke. Med njimi mi je bil najbolj všeč otok Vulcano, ki je dal ime vsem ostalim vulkanom na svetu. Podobno kot je dala planota Kras, ime vsem kraškim oblikam in pojavom na planetu.

Sicilija tretji dan (71) (1280 x 929).jpg
Vulkan Vulcano

Ob prihodu na Stromboli sem bil prijetno presenečen, saj je lastnih hotela prišel pome z avtom. To mi je prihranilo kakšne pol ure časa iskanja pravega hotela. Nastanjen sem bil v tipični mediteranski hiši s krasnim pogledom na Tirensko morje na eni strani in na vulkan Stromboli na drugi.  Vendar časa za poležavanje nisem imel. Takoj sem se odpravil na plažo. Plaže na Stromboliju so iz mivke čudovite črne barve. Vreme je bilo jasno z okoli 18 °C. Zato sem se seveda šel kopat. To pa je postalo rahlo nevarno zaradi metrskih valov. Zato sem si privoščil še nekaj poležavanja v mehkem pesku.

Eolski otoki

Potem pa je bil moj pogled že usmerjen navzgor proti vulkanu Stromboli. Vulkan Stromboli je eden najbolj znanih in obiskanih vulkanov na svetu. Po njem se tudi imenuje strombolski tip vulkanizma. Zanj so značilni številni relativno nenevarni izbruhi v časovnih presledkih. Stromboli je eden redkih aktivnih vulkanov na svetu, kjer je bruhanje vulkana mogoče opazovati na relativno varen način. In sicer zato, ker se izbruhi (bolje rečeno eksplozije) dogajajo v glavnem kraterju, ki leži spodaj, stran od robu kraterja, kjer stojimo. Spet je načeloma potrebno iti na vulkan v spremstvu lokalnega vodnika, kar mastno zaračunajo. Poleg tega je čas na vrhu omejen in seveda ni mogoče iti po svoje. To mene ni zanimalo.

Zato sem sklenil da grem na vrh vulkana na lastno pest. Že kmalu se ob poti pojavi tabla, da je kazen za tovrstno početje 500 €. Vendar ker ni bilo sezone, mi je bilo jasno, da sedaj tega nihče ne bo preverjal; vsaj upam sem tako. Na vulkan sem se odpravil popoldne (ob dveh). In sicer zato, ker sem želel biti na vrhu vulkana še podnevi. Vendar dovolj pozno, da mi ne bo treba čakati predolgo na noč. Namreč izbruhe lave, se najlepše vidi ravno ponoči. To se je izkazalo za pravilno izbiro. Mogoče sem bil še nekoliko prezgoden. Vulkan je visok 920 m. Torej je približno tako daleč kot iz drage na Roblek ali pa iz Brezij na Dobrčo.Pot je zopet super udobna in široka. Mene je le zavedlo razpotje, ki bi me kmalu zapeljalo na drugo stran gore.

Sicilija tretji dan (318) (1280 x 921).jpgČudovite črne plaže na Strobmboliju

Stromboli.JPG
GPS sled moje ga obiska Strombolija

Na vrhu gore sem bil kar dve ure pred sončnim zahodom. Zato sem imel obilo časa za uživanje v razgledih in fotografiranje. Na celi gori nisem srečal žive duše. Na robu kraterja so narejeni posebni bunkerji, ki služijo, kot zavetje v primeru nenadnega povečanja aktivnosti vulkana. Obstaja pravilo da se vulkanu nikoli ne obrne hrbet. Vulkana nikakor nisem podcenjeval. Dobro sem se zavedal da je nevarno in sem naredil vse da bi bil moj obisk kar se le da varen. Nosil sem čelado, ki bi me lahko zaščitila pred manjšimi vulkanskimi bombami ali drobce lave. Prav tako pa resnici na ljubo, ali pa tudi ne, Stromboli trenutno ni posebej aktiven.

Imel sem še dve ure časa. Zato sem se sprehodil v Lunino dolino in potem na drugo stran kraterja. Tako mi je minil čas do noči. Potem pa se je začela ognjena predstava. Približno vsakih 15 minut je Stromboli za minuto izbruhnil. Pri tem je najprej močno počilo, da se je cela gora stresla. Potem pa je poletela lava proti nebu. Nazadnje pa še obilna količina dima. Res prestava narave, ki ji ne para. Žal je te izbruhe res težko fotografirati. Prav tako se je dim kadil proti meni, zaradi česar je bilo na trenutke neprijetno in kar težko zajemati sapo. Na vrhu gore sem v tej prestavi vztrajal dobre tri ure. Potem pa je nastopil en močnejši izbruh, kar me je končno dovolj prestrašilo, da sem dobesedno zbežal z gore. Še vedno v prsih čutim odmev te eksplozije. Doma sem z GPS-om nameril, da sem bil iz svojega stojišča od vira eksplozije oddaljen manj kot  200 m.

Na vrhu Strombolija

Sestop iz Strombolija poteka po drugi poti kot vzpon. Prvih nekaj 100 višincev poteka po nekakšnem melišču iz vulkanske mivke. Le ta je tako fina, da bi po njej z lahkoto lahko smučal. Po takem terenu bi kak tekač do morja pritekel v manj kot 10 minutah. Meni je le to vzelo kakšno minuto več. Vseeno sem bil z vrha gore v hotela, v manj kot pol ure.

Izbruhi Strombolija

Ob povečani aktivnosti Stromboli pričara res neverjetno predstavo

Četrti dan sem počasi začel obračati proti domu. Do tu sem imel izjemno naporen tempo potovanja. Zato sem bil že tako utrujen, da se mi je komajda še kaj dalo. Pogledal sem si le še trdnjavo v Milazzu. To pa je bil tudi edini arheološki spomenik, ki sem ga videl. Potem pa sem prespal v apartmaju na peščeni plaži v Cataniji. Tu leži kakšnih 10 km dolga peščena plaža in kaj bi bilo lepšega kot tek gor in dol po taki plaži,  ves čas s pogledom na Etno. Zadnji dan sem imel le še let nazaj v Trst.

Sicilija četrti dan (356) (1280 x 960)
Tek po plaži v Cataniji z Etno v ozdaju

Okviri stroški:

  • Povratna letalska karta: Trst-Rim-Catanija: 220 €
  • Gopti prevoz: Ljubljana-Trst-Ljubljana: 50 €
  • Štiri nočitve v hotelih: 45 € + 20 € + 60 € +45 €
  • Gliser: Milazzo-Stromboli-Milazzo: 60 €
  • Rentacar vred s zavarovanjem za 5 dni (80 €) + (40 € goriva za 400 prevoženih km)
  • Skupaj ca: 600 €

Hvala Sicilija, za vse kar si mi dala. Čudovita si bila!

Bojan Ambrožič

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s