Japonska, prvi del

Japonska je zagotovo dežela, ob kateri se vsi spomnimo na tehnologijo. No in ravno zato imamo srečo, da smo tudi na Institutu Jožef Stefan vzpostavili bilateralno sodelovanje s Centrom za nizko temperaturno znanost na Univerzi Hokaido v mestu Saporu na Japonskem. In v okviru tega projekta sva se zmojim mentorjem Sašom Šturmom odpravila na enotedenski obisk univerze.

Naša ptica: 747-800 – najdaljše letalo na svetu

Pred mesecem dni je bila omenjena skupina Japonskih znanstvenikov pri nas na IJS, na obisku. Že takrat ko sem poslušal njihova predavanja, sem (tako kot vsi drugi moji kolegi) dobesedno pobiral čeljusti. Noro, to morate slišati, kakšne raziskave delajo. Denimo se ukvarjajo s študijem nastanka našega osončja. Ampak so študijo začeli iz povsem drugega konca, kot sem to jaz počel v svoji magistrski nalogi. Namesto študija meteoritiv (kot v mojem primeru), se oni ukvarjajo s sintezo prvih delcev, ki so nastali v našem osončju. To počnejo tako da na raketo namestijo vso raziskovalno opremo. Potem pa raketo izstrelijo v vesolje na parabolični polet do visine 315 km. V času (sedmih minut) ko raketa pada nazaj na Zemljo pa se ustvarijo pogoji breztežnosti, ki so enaki kot v vesolju. In v tem casu izvedejo poskuse, dokler raketa z vsem tovorom na krovu ni unicena ko pade v morje. Potem se veliko ukvarjajo z raziskavami snega. V njihovem laboratoriju so celo sintetizirali prvo umetno snežinko. Poleg tega pa imajo tudi polarno raziskovalno bazo na Antarktiki. Seveda pa ima Japonska tudi največji raziskovalni modul na Mednarodni vesoljski postaji (imenovan Kibo). In seveda imajo omenjeni znanstveniki tamsvoje poiskuse. Torej same “kul” reči počnejo.

Letimo nad Sibirijo

Gora Fuji

In kje je sploh prostor za našo sodelovanje, če se na prvi pogled zdi da imajo Japonci vse. Na IJS imamo več znanja in boljšo opremo iz področja področja presevne elektronske mikroskopije. Našo sodelovanje bo predvidoma vezano na področje presevne elektronske mikroskopije tekočih vzorcev, kar trenutno delam za svoj doktorat.

Snežni metež ob prihodu v Saporo

Torej, v ponedeljek, sva z mentorjem odpotovala na dvostransko srečanje na Japonsko. Letela sva z Brnika prek Frankfurta v Tokijo. 11-urni polet do Tokija mi je minil razmeroma hitro, saj sem užival v pogledih na čudovito zasneženo Sibirijo, čez katero smo leteli. V Tokiju je bilo prijetnih in sončnih 16°C. Potem pa sva odletela proti Saporu, ki leži na skrajnem severnem otoku Hokaidu. Začetek poleta je bil zelo lep, saj je bil z letala zelo lep razgled na goro Fiji — za Japonce sveto goro, za nas Evropejce pa najlepši vulkan na svetu. Že pred poletom so nam povedali da na Hokaidu močno sneži in da je možno da bomo leteki nazaj v Tokiju. In res je pilot krožil eno uro nad letališčem. Potem pa se jena srečo pilot le odločil da poskusi pristati. Dogajanje izven avijona smo lahko nazorno spremljali s pomočjo kamere nameščene na repu letala. Tako smo dobili pilotov pogled na dogajanje okoli letala. Bilo je grozljivo. Letalo se je spuščalo skozi najhujši snežni metež, ki sem ga kdajkoli doživel. Bili smo le še kakšnih 100 m visoko. Letališča pa se še ni videlo. Potem pa so se le nekaj sekund pred pristankom pojavile luči letališča. Bum v hrbet od turbolence in že smo pristali. Še ura vožnje z vlakom in po 25 urah potovanja sva bila končno (mrtvo utrujena) v Saporu.

Minus 50 stopinj!

Jedra ledu iz Antarktike

Naslednji dan smo imeli takoj simpozij, kjer smo drug drugemu predstavili svoje delo. Seveda pa smo si ogledali tudi njihove laboratorije. Najbolj me je faciniral obisk laboratorija, kjer hranijo ledena jedra, ki so jih izvrtali na Antaktiki. Najgloblje jedro je izvrtano iz globine 3000 m in vsebuje 750000 let star led. Znanstveniki s pručevanjem ledu lahko izračunajo kakšna je bila temperatura Zemlje skozi zgodovino. To pa je danes zelo pomebno, saj nam da podatek koliko se je Zenljino ozračje segrelo v zadnjem obdobju. Vsebnosti ujetega ogljikovega dioksida v ledu pa razkrivajo da se je v zadnjih 200 letih zaradi človekove aktivnosti količina CO2-ja že skorajda podvojila. Jedra pa ves čas hranijo pdi temeraturi minus 50 °C. Zato smo se pred odhodom v laboratorij oblekli v posebna zelo topla oblačila, podobna kot bi zares šli na Antarktiko. Pa smo vseeno na tem mrazu zdržali le nekaj minut. Tako zelo mraz da ti zmrzne slina.