Aktivni vulkan Mount Tarumae

Za vikend sem se odpravil do letoviške vasice Shikotsu-Kohan ob jezero Shikotsu. Shikotsu skupaj z jezerom Toya (kjer sem bil že lani) tvori narodni park Shikotsu-Toya. Jezero Shikotsu ima obseg 40 km in je nastalo pred 40.000 let ob močnem vulkanskem izbruhu. Gre za kaldersko jezero, ki je globoko kar 363 metrov, kar pomeni da njegovo dno sega celo 116 metrov pod morsko gladino. Vulkanska aktivnost območja pa še ni pojenjala. Na južnem delu jezera leži vulkan Mt. Tarumae, ki trenutno sodi med najbolj aktivne vulkane na Japonskem. In ravno mount Tarumae sem si izbral za svoj cilj.

Filmček iz celotne ture

Na sam vulkan pa ni prav enostavno priti (vsaj z javnim prevozom ne). Iz Sapora, kjer sem nastanjen, sem se moral najprej eno uro peljati z vlakom do letališča. Od tu pa v mestece Shikotsu-Kohan 4-krat na dan pelje avtobus. Od postaje avtobusa, pa je do izhodišča vulkana Mt. Tarumae še 12 km ceste. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da to razdaljo kar se da hitro pretečem.

12 km ceste v normalnih razmerah pretečem v manj kot eni uri. Vendar danes so me pričakale vse prej kot normalne razmere. Temperatura v dolini je bila -9 °C. Še bolj zoprno pa je bilo to, da je ves čas zelo močno snežilo. Višje v hribih pa je pihal orkanski veter. Posledično sem potreboval veliko opreme. Tekaški nahrbtnik je bil preprosto premajhen za vso robo. Zato sem moral tovoriti večji (in žal težji) planinski nahrbtnik.

Nase sem navlekel debele tekaške pajkice čez katere sem oblekel zimske hribovske hlače. Trup sem pred mrazom zaščitil z aktivno majico, čez katero sem oblekel termovelur. Čez to pa sem oblekel še puhovko in še čez njo vetrovko. Obraz sem zaščitil s trakom, podkapo in kapo. Na noge sem oblekel tri pare debelih nogavic in pa moje standardne adidaske. Na ta način sem se skorajda čisto izoliral od zunanjega sveta. Poleg vsega sem tovoril še cepin in dereze ter tri pare rokavic (tanke tekaške, srednje in debele zimske).

Kako je teči z vso to robo si lahko samo predstavljate. Vendar sem preprosto moral. Čas me je priganjal, saj je dan zelo kratek. Seveda sem nosil s seboj tudi naglavno svetilko. Vendar ponoči tu res nisem hotel teči sam – zaradi medvedov. Medvede odganja hrup. Zato so prodajali majhne zvončke, ki (baje) odganjajo medvede.

Da bi si vsaj malce skrajšal pot, sem z mobilno aplikacijo Oruxmaps našel bližnjico čez en hrib. Ta bližnjica se je po dveh kilometrih teka žal končala v podrtem drevju.  Namesto da bi tekel dva kilometra manj, sem moral sedaj teči še dva kilometra več. Naslednje tri kilometre sem tekel po prometni cesti. Potem pa sem zavil na cesto, ki pelje proti vulkanu Tarumae. Cesta je bila zaprta za promet in zato nesplužena. To je pomenil da sem naslednjih šesti kilometrov moral sam utirati gaz. Ta del poti se mi je zelo vlekel, saj gre za dolgo ravno cesto, ki se počasi vzpenja. Poleg tega pa je ves čas izjemno močno snežilo. Imel sem občutek da se ne premikam nikamor, saj je bila pokrajina ves čas enaka (gozd- podobno kot naša Pokljuka).

Po dveh urah in pol sem končno prigazil do konca ceste, kjer se običajno začne vzpon na Mt. Tarumae. Sneženje je na srečo ponehalo. Vendar sem po oblaku snega, ki ga je nosilo z gore, že slutil kakšen vihar divja na vrhu gore. Že kmalu za tem sem hodil čez snežne zamete, v katerih se mi je prediralo do pasu. Na srečo je bil tu še gozd in ni bilo nevarno za snežne plazove.

Takoj nad gozdno mejo pa je bil sneg spihan do podlage. Pihal pa je zelo močan veter. Poleg tega je veter s seboj nosil sneg, v obliki megle zavese, da sem komajda videl kje hodim (več pa v vdelanem posnetku). Kakšna pa je temperatura pa lahko zgolj ugibam. Vendar glede na to da je bilo že v dolini – 9 °C. Potem je bilo na gori zaradi gradienta temperature (0.65 °C / 100 m) okrog – 15 °. Če temu dodamo še veter, pridemo na temperaturo pod -20 °C.

Če je na eni strani gore sneg odnašalo, ga je na nasprotno stran nanašalo v obliki ogromnih zametov. Nisem si upal prečiti tega pobočje zaradi nevarnosti plazov. Zato sem sestopil 100 višincev nazaj navzdol. Po premisleku sem pot navzgor nadaljeval po najbolj spihanem delu pobočja. Tu je sicer pihal najbolj močan veter. Vendar vsaj ni bilo snežne nevarnosti. Cepin sem med vzponom uporabljač kot sidro, da me ni dopihnil veter. Srečen, vendar utrujen in prezebel sem po štirih urah in pol vzpenjanja končno dosegel vrh kraterja vulkana Tarumae.

Moj prvotni plan je sicer bil, da bi šel peš okrog celega kraterja. Vendar zaradi močnega vetra to danes ni bilo mogoče. Na robu kraterja sem zdržal le nekaj minut. V tem času sem lahko užival v čudoviti, skoraj nezemeljski, vulkanski pokrajini. Daleč za mano je bilo čudovito modro jezero Shikotsu, od koder sem prišel peš.  Pred mano pa je bil vulkanski krater z lavino kupolo, iz katere se je kadil dim. To je v resnici pravi vrh gore (1041 m), na katerega pa zaradi dejavne vulkanske vzpon ni dovoljen. Od roba kraterja do lavine kupole je varnih 500 metrov.  Kljub temu je bil v zraku prisoten vonj po žveplu.

Potem pa sem kar se le da hitro sestopil pod gozdno mejo, kjer je bil veter precej manj močan. Od tod pa je me je čakalo še 13 km teka (in gaženja) nazaj do vasice Shikotsu-Kohan. Izšlo se mi je ravno do noči, na srečo brez neljubih srečanj z medvedi. Skupno je bila tura dobrih 28 km s 1300 višinci, za kar sem potreboval 6 ur in pol. Sledila je še vožnja nazaj v Saporo.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

_ _ _ _ _ _ In English _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Hi!

I have ascended the Mt Tarumae – an active volcano in the Shikotsu-Toya national park. My trailhead for Mount Taruame was at Shikotsu Kohan – a small tourist village at the south-eastern part of Lake Shikotsu. This is the closest you can get to the volcano with the currently available public transport (bus four times a day from Sapporo New Chitose airport). From Shikotsu – Kohan it is another 12 km to the 7th station – where real trail head begins. I have tried to run as much as possible to conserve time and return to Shikotsu before nightfall. Running at nigh could be dangerous here due to the brown bears.

However due to the severe weather conditions (subfreezing cold temperatures, heavy snowfall and strong winds) running was physical very demanding. Ascent to the crater rim of Mount Tarumae was even more difficult due to the extremely strong winds. However I was able to climb the mountain safely. The whole length of my route: Shikotsu Kohan- Mount Tarumae and back was 28 km with 1300 m of vertical gain. It took me 6 h 30 min to do it. I have returned to the Shikotsu-Kohan just before nightfall, when bears become more active.

Regards,

Bojan

 

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s