Za obdobje prvomajskih praznikov je v Sloveniji skoraj vedno slabo vreme, kar je posledica vdora mrzlega arktičnega zraka. Zato sem vedel, da se lahko zgodi karkoli, samo to ne da ostanem doma. Za izlet sem se sicer odločil šele dva tedna nazaj, zaradi česar kakšne dobre izbire letalskih kart ni bilo več. Naletel sem edinole na poceni letalsko karto iz Benetk v Neapelj. Kupil sem jo brez razmišljanja. Neapelj, kot destinacija, me je povlekel predvsem zaradi tega, ker leži v senci vulkana Vezuva. S tem sem nadaljeval svoja potovanja po vulkanih po svetu. Na izletu sta se mi naknadno pridružila še prijatelja Peter in Terezija.
Do Benetk smo se zapeljali z GoOptijem v soboto ob polnoči. Let smo imeli ugodno že ob sedmi uri zjutraj, kar je pomenili da smo lahko izkoristili že prvi dan v celoti. Po drugi strani pa smo se morali spopasti z neprespano nočjo. Jaz sem to razumel kot enega zadnjih treningov pred ultramaratonom v Vipavi. Lepo in poletno toplo vreme v Neaplju ter kokakola, sta hitro odgnala zaspanost.
Iz letališča smo se najprej odpravili do glavne železniške postaje, ki predstavlja strogo središče mesta. Tu smo kupili t.i. “Campania art card”, ki (za 32 €) omogoča tridnevno brezplačno uporabo celotnega javnega prevoza ter prost vstop v muzeje in v ostale znamenitosti ne samo v Neaplju, ampak v celotni pokrajini Campaniji.
Neapelj je znan kot najbolj kaotično mesto v Italiji. In res se z avtomobilom tukaj res ne bi upal peljati, še manj z izposojenim. Promet že zelo spominja na kaos, ki sem ga doživel v Istanbulu. Na srečo je na drugi strani javni prevoz dobro urejen. Javni prevoz v Neaplju je omejen na podzemno železnico, vlake, tramvaje ter mestne avtobuse. Imajo pa tudi zobato železnico, ki pelje na utrdbo nad mestom. S Campania art cardom se lahko brezplačno neomejeno vozi z vsem naštetim. Še najslabša je povezava z letališčem, kamor pelje edino le mestni avtobus.
Manj kot uro pristanku letala, smo mi že bili na poti. Z vlakom smo se zapeljali v mesto Ercolani. V Ercolanih leži antično mesto Herculaneum. To je poleg Pompejev eno izmed dveh Rimskih mest, ki jih je vulkan Vezuv med svojim izbruhom leta 79 izbrisal iz zemljevida.
Za Vezuv, kljub temu da leži relativno blizu Etne, velja povsem drug tip vulkanizma – t.i. Plinijski tip vulkanizma. Zaradi drugačne vrste magme so plinijski izbruhi bolj nenadni in eruptivni: v ozračje se sprosti ogromne količine vročega vulkanskega pepela, ki se včasih nenadoma sesede. Le ta pa kot velikanski val potuje z veliko hitrostjo navzdol po strmih pobočjih vulkana in uničuje vse pred seboj. Temu pravimo piroklastični tok ali val. In točno ta pojav je dobesedno v nekaj urah uničil antični mesti Herculaneum in Pompeji. Z valom vred je mesti zasul tako debel sloj pepela, da so ju po naključju našli šele 1500 let kasneje.
Težave pa še zdaleč ni konec. V senci vulkana danes živi okrog 3 milijone ljudi, kar predstavlja najbolj gosto vulkansko poseljeno območje na svetu. Trenutni načrt evakuacije predvideva da bi bilo teoretično mogoče področje evakuirati v 20 dneh! Izbruh leta 79 je trajal vsega dva dni. Piroklastični tokovi potujejo običajno okrog 100 km/h. V primeru nenadne erupcije bi tak val prebivalce ožjega območja Vezuva dosegel le v vsega nekaj minutah. Nazadnje je Vezuv močneje izbruhnil leta 1944.
Mi si mesto Herculanum nismo ogledali oz. smo si ga prihranili za kak drug dan. Kar peš smo se odpravili na Vezuv. Tja z Ercolanov pelje tudi avtobus. Vendar smo si rekli da bo bolj zanimivo, če gremo kar peš. Po kakšnih petih kilometrih, ko smo že dobro zagrizli v pobočja Vezuva, smo se premislili in nadaljevali z avtoštopom. Cesta pripelje do višine 1000 m. Skromnih zadnjih 200 m je treba premagati peš. Mi smo sicer avtoštop zapustili že nižje in prepešačili še nekaj kilometrov več.
Cel vulkan je ograjen in po vršnem delu vulkana se ne da prosto sprehajati. Vse skupaj je urejeno zelo turistično – in to do te mere da zadeva ni več podobna neki naravni znamenitosti, ampak bolj zabaviščnemu parku. Do vršnega kraterja vulkana vodi široka pot, po kateri se je poleg nas, vilo še na tisoče drugih turistov. Krater Vezuva je presenetljivo mogočen – meri ca. 500 m v premeru.
Žal pa s te strani ni dovoljeno iti na vrh vulkana, ki leži na točno nasprotni strani kraterja. Še več: niso nam niti dovolili da bi se z vulkana v dolino spustili peš po drugi pot: češ da je to prenevarno. Moj plan pa je bil že od začetka tak, da se na Vezuv vzpnemo iz strani Herculaneuma (kar smo tudi dosegli), sestopimo pa na drugo stran vulkana v Pompeje, kjer smo tudi že imeli rezerviran hotel. Vendar stražar narodnega parka nas vseeno ni hotel spustiti. Razočarani smo se vrnili nazaj po isti poti. Potem pa smo izkoristili prednost, da je vulkan okrogel in našli cesto, ki nas je pripeljala na kolovozno pot, ki pelje proti Pompejem. Le ta je bila povsem prazna in brez turistov. Tako smo res lahko uživali v naravi in pogledih na morje.
Z vulkana smo se spuščali kakšne dve ure. Nato pa smo nadaljevali še naprej peš po cesti.. Ker je bilo od tu do Pompejev še skorajda 20 km, z avtoštopa pa nismo imeli sreče, smo nadaljevali proti najbližji železniški postaji – oddaljeni ca. 8 km. Tu pa nam ni bilo potrebno počakati na vlak, saj nas je končno pobral nek prijazen domačin in nas zapeljal prav do hotela v Pompejih. Vseeno smo bili precej utrujeni, saj smo na ta dan prehodili že okrog 30 km – in to s težkimi nahrbtniki.
Časa za premor pa nismo imeli, saj smo ob prihodu v hotel izvedeli, da imamo le še 15 minut časa preden se zapre vhod v antično mesto Pompeji. Nisem razumel zakaj zaprejo že tako zgodaj. Vseeno smo vsi trije našli dovolj energije, da smo dobesedno šprintali proti vhodu v muzej. Za minuto smo ujeli zadnji vhod (ob petih). Zadnji izhod iz mesta pa je bil čez tri ure. Tako da smo imeli ogromno časa za ogled mesta.
Izkazalo se je da so Pompeji tako ogromno mesto, da so tri ure časa skrajni minimum za ogled mesta in zaradi tega tudi zaprejo vhode tako zgodaj. Mesto je res veliko in je imelo po ocenah v času tragedije imelo okoli 15.000 prebivalcev. Vsi razen peščice, so bili na mestu mrtvi. Na to kažejo mavčni odlitki trupel, ki je pokopal piroklastični val. Trupla se pogosto držijo za prsi ali za usta, kar kaže da so se v trenutku zadušili ko jih je zalil val pepela.
Mesto krasijo številne znamenitosti – med njimi izstopa amfiteater – ki je najstarejši med vsemi Rimskimi na svetu. Poleg njega sta tu še dva gledališča, terme, številne hiše, nekropole, rimske ceste ter odlično ohranjen rimski trg ali forum. Brez težav je mogoče v mestu prebiti cel dan in se v njem celo izgubiti. Ves čas pa se odpira tudi lep pogled na Vezuv, ki je od tu oddaljen več kot 10 km.
Naslednji dan zjutraj je bilo slabo vreme. Zato smo se odločili za ogled muzejev v Neaplju, ki so vsaj pod streho. Najprej smo si ogledali katakombe San Gennaro. Le te ležijo na severnem obrobju mesta. Izkopane so v tufu, sprejetem vulkanskem pepelu. Neapeljske katakombe so ravno zaradi mehkega tufa širše in prostornejše od Rimskih. Tu naj bi bilo okrog 3000 grobov. Zadeva ni tako srhljiva, kot se mogoče zdi, ker so vse kosti odstranili že v 17. stoletju.
Nadaljevali smo z ogledom Neapeljskega arheološkega muzeja. Muzej je velik. V njem pa je mogoče videti številne antične umetnine, velike kipe ter mozaike. Unikaten je tudi del, kjer so predstavljeni kipi in mozaiki z erotično vsebino. Dež je medtem ponehal in lahko smo nadaljevali s zastavljenim planom.
Z vlakom smo se odpeljali na SZ obrobje Neaplja, v vulkansko področje Campi Flegrei, ki je sestavljeno iz kaldere s 24 vulkanskimi kraterji. Prav zanimivo je videti da imajo nekateri prebivalci hiše v vulkanskem žrelu. Da je območje še vedno vulkansko aktivno je lepo vidno v kraterju Solfatara di Pozzuoli. To je manjši naravni park s solfatarami – odprtinami iz katerih izhajajo vulkanski plini kot so voda, CO2, žveplo in H2S. Ime solfatara izhaja iz tega, ker pri tem nastaja samorodno žveplo. Zelo lep park, vsekakor vreden obiska.
Z vlakom smo se zapeljali še do vznožja vulkana Monte Nouvo. To je 133 m visok vulkanček, ki je zrasel šele leta 1538; in s tem velja za najmlajšo goro v Evropi. Mi smo se povzpeli nanj ter se sprehodili po vrhu celotnega kraterja. Pot je bila zaraščena in bolj podobna džungli, kar kaže na to da so Italijani pozabili nanj.
To noč smo prespali v hotelu sredi Neaplja. Pred mano pa je bil le še en dan za ogled mesta oz. bolje rečeno pol dneva, saj sem popoldne že imel leta nazaj v Benetke. Tako smo se skupaj odpravili v staro središče mesta, kjer leži lep grad Castel Nuovo. Grad je od zunaj resda lep na pogled. Vendar muzejska zbirka v notranjosti ni vredna ogleda. Z vrha gradu nas vsaj pričaka lep razgled na živahno Neapeljsko pristanišče.
S zobato železnico smo se zatem zapeljali še do gradu Sant Elmo. Gre za velik grad, ki leži na vrhu griča nad mestom. Nismo se odločili za njegov ogled. Smo raje ogledali v razgledu na mesto in na Vezuv, ki je bil zavit v take oblake, da se je zdelo kot da je izbruhnil.
Sam sem zatem pohitel na letališče, medtem ko sta kolega ostala v Neaplju še dva dni dlje. Meni je bilo tri dni za ogled Neaplja ravno prav. S tem mi ni bilo treba vzeti dopusta, hkrati pa sem si ogledal vse kar si mi je zdelo da je mestu vedno ogleda. Skratka, imel sem zelo lep izlet za podaljšan vikend. Kot zanimivost, naj dodam, da več kot očitno nisem bil edini s plani za prvomajske praznike. Namreč GoOpti prevoznik mi je izdal, da so morali samo oni v ponedeljek iz letališč zvoziti kar 1600 turistov!
Hvala ker ste (vsaj v mislih) potovali z mano in pa lep popotniški pozdrav,
Bojan Ambrožič
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
S svojim prostovoljnim prispevkom podprite nastajanje Bloga. Hvala!
V kolikor boste to želeli mi lahko pošljite e-mail in dodal vas bom na poseben Seznam podpornikov bloga.
€1,00
Bojan Ambrožič 
4 comments