Avto tuli, ko se vzpenja po strmini pod Shareckom. Poraba goriva je dvakratna zaradi redkega zraka, ker je zaradi redkejšega zraka na višini 2500 m motor manj učinkovit.Na prvi pogled je nenavadno zakaj so sploh gradili cesto nekam “tako nepotrebno” visoko. Odgovor je preprost: obstajala je že prej. Alpe so bile od nekdaj velika ovira za promet in trgovino. Že v času Keltov in kasneje Rimljanov, je čez prelaz Hochtor potekala pomembna trgovska pot med Baltikom in Mediteranom. Zamisel za pravo makadamsko cesto pa je padla v letih po prvi svetovni vojni. Svet in Avstrija z njim je padla na črni petek v (do danes?) največjo gospodarsko krizo. Brez dela je tudi na tem območju ostalo milijon ljudi. Krizo so reševali prav na ta način, da so 3000 ljudem dali delo pri gradnji te ceste. Stala je za ta čas ogromne 3 milijone Šilingov. Prvi avto pa se je po njej zapeljal leta 1934. Kasneje so jo asfaltirali in zaradi velikega povečanja prometa sširili s prvotnih treh na 7,5 metrov.

• 

• 

• 

• 

Večina turistov začne ogled pri kompleksu Kaiser Franz Jozeph Höhe. Ime je dobil po Avstrijskem cesarju in njegovi bolj znani ženi lepotici Sisi, ki sta tu baje planinarila. Tu je zgrajena tudi velika garažna hiša kjer lahko brezplačno parkirate in se odpravite na ogled. V jasnem vremenu se odpre impozanten pogled na Veliki Klek s svojim ledenikom Pasterze, ki ni nič drugega kot germanizirano slovansko ime za Pastirico. Da je ta 3798 m visoka piramida na pol slovenska, je zaslužen tudi Valentin Stanič, ki jo opravil leta 1800 prvi solo vzpon, le dan za prvo pristopniki.

Joj kako me bode da sedaj globoko spodaj v poletnih copatih, kot navaden razvajen turist, zgolj zrem navzgor in ne pikam njegovih zaledenelih pobočij. Vem, naslednjič se bom vrnil da osvojim vrh.

Še več, do samega ledenika v dolini se da pripeljati z zobato železnico. Ne več! Ko stopam navzdol po poti proti ledeniku se mi zdi, kot da bi se sprehajal skozi zgodovino. Vsakih nekaj metrov označba do kod je ledenik segal katerega leta. Ko so leta 1963 zgradili železnico je ta pripeljala prav do ledu. Danes pripelje komajda čez polovico. Stopam navzdol in se vse bolj čudim. Je mogoče, da se tako hitro tali? Oznaka 1995-do tu je bil ob mojem zadnjem obisku-pa še vedno nisem spodaj. Res se ledenik povprečno vsako leto skrajša za 10 m. Od leta 1851, ko je segal do razgledne ploščadi, kjer danes parkiramo, je izgubil polovico svoje prostornine.

Ozrem gorskega tekača, ki teče, kot da ga bo vsak čas pobralo. Pove mi, da trenira za gorski tek pod Großglocknerjem, ki bo že prihodnji vikend. Potem začnem še jaz teči navzgor. Po le nekaj ne preveč strmih metrih me odreže. Ne morem več. Kaj je spet narobe z mano? Tečem 2000 m višje, kot sem vajen in moje telo ni prilagojeno na pomanjkanje zraka. Sicer pa copati odlično primejo na granitni podlagi. Občutek je tak, kot bi tekel po finem brusilnem papirju. Stisnem in zmorem nazaj navzgor.

Potem pa nadaljujem po “gamsji poti”, ki pelje do koče Oberwalderhütte 2973 m visoko. Širok kolovoz se položno vzpenja skozi predore. “Idealno za višinski trening hitrosti”, si mislim ter poženem svoja pljuča blizu maksimuma. Po 15 min teka je na razgledišču kolovoza konec. Začne se ledenik. Ker ni preveč strm se odločim, da grem dalje. Označeno je odlično. Uspe. Pritečem na vrh – višje od Triglava! Tako visoko še nisem nikoli bil, sploh pa ne v športnih copatih. Sestop me bolj skrbi, da ne bi kam zdrsnil. Vem, neumnost! Cepin bi rešil vse težave, a kaj ko nisem planiral ture. Poberem dva koničasta kamna s katerim upam, da bom lahko vsaj usmerjal smer padca s primeru zdrsa. Čez strmejši del snežišča skrajno previdno potem pa  posankam po riti. Spet poženem na polno. Nič več me ne stiska. Samo sreča in hitrost me reši, da sem pri avtu prav v trenutku, ko se je razbesnela nevihta s kapljami v velikosti boba.

Nazaj grede smo se zapeljali še čez preval Hochtor na razgledno goro Edelweisspizte (16 km vožnje), kjer sem opravil še krajši trening.

Lep izletniški pozdrav,

Bojan Ambrožič