Pa se mi je končno izpolnila želja, da sem nekaj svojih gorniških izkušenj uporabim tudi v tujih gorstvih. Z Domnom sva se povzpela na Monte Cridolo v Karnijskih Predalpah. Gore na prvi pogled močno spominjajo na naše Julijce, vendar na skrajnem zahodnem delu, kjer sva hodila, apnenec vse bolj zamenjuje dolomit. Nastale so gore sestavljene iz številnih večjih in manjših skalnih stolpov.

Turo sva začela v dolini pri vasi di Sopra Forni, kjer sva na velikem parkirišču parkirala Domnovo “cestno ladjo”. Dobra cesta pelje še naprej do koče Giaff, a vožnja po njej ni dovoljena. Sem pa videl, da so motoristi zapornico kar obvili in se zapeljali do vrha. Vendar nič zato, saj do koče vodi dobro označena planinska pot ob potoku. Seveda ne markirana tako kor pri nas z rdeče-belimi knafelčevimi markacijami, ampak z rdečimi smrekicami in pikami. Obtežena s plezalno opremo začneva počasi in sva pri koči v slabi uri.

Naprej se pot počasi vzpenja po dnu doline Giaff in kasneje po meliščih do 2043 m visokega sedla Scodavacca. Stolpast svet se tu začne. Čelade na glavo in desno po melišču do sedla Tacco di Cridola. Pike nas vseskozi usmerjajo po zopernem melišču. Sam sem se jih držal le bežno in se raje vzpenjal skrajno levo kjer je skala bolj čvrsta. Na škrbini se pot cepi. Naravnost (navzdol) gre pot na severno stran gore proti bivaku Vaccari. To pot je smiselno obratni nazaj grede, kot krožni povratek do koče Giaff, kjer se obe poti zopet združita. Vendar računajte na nekaj dodatnih višincev ter severno lego, ki je prepredena s strmimi snežišči.

Midva pa sva šla za pikami levo na vrh Cridole. Snega tod ni bilo. Že kar takoj se moramo povzpeti prek skoka druge težavnostne stopnje. Na vrhu sta dva svedrovca namenjena spustu po vrvi nazaj navzdol. Potem se lažje “težave” pojavijo še trikrat. Prvič je lahko, ker je skala na moč razbrazdana, oprimkov pa nešteto. Naslednji skok je najtežji del poti. Skala je tu nenavadno bela in gladka za to goro. Očitno gre za apnenčasto žilo. Oprimki so bolj skriti in le tu sem Domna varoval. Zadnji omembe vredni del pa je težji zaradi izpostavljenosti. Pravzaprav je največji problem velika krušljivost in pesek, ki je naložen na policah – kotalke v dolino!

 

Na vrhu, 2581 m visoko, kot ponosna Slovenca poiskušava podoživeti občutek, ki ga je imel prvopristopnik Julius Kugy. Razgled proti bližnjim Dolomitom je fantastičen.

 

Sestopava previdno. Vrv pa uporabiva samo na istem mestu, kot pri vzponu. Ovinka do bivaka Vaccari ne narediva. Sestop nama popestri dričanje po snežišču. Nazaj v dolini sva po dobrih 8 urah.