Lutanje po Bohinjskih planinah

Tropsko vreme se nadaljuje. Ni možnosti za kake zahtevnejše ture v visokogorje. Vendar tudi s sredogorjem ni nič narobe. Sploh z Bohinjskim koncem. Moja mama trenutno kuha na Kosijevem domu na Vogarju in sem prišel preverit kako dobro.

Zajeta slika

Zelen Bohinj

Vremenskim razmeram sem opremil (beri obtežil) svoj tekaški nahrbtnik, saj pričakujem, da me bo prej ali slej začelo prati. Nekoč je morala biti pot s Stare Fužine na Vogar prava avtocesta. A dež in hudourniški potoki so s poti izprali vso prst. Ostali so le še veliki ploščati kamni, ki spominjajo na rimske ceste. Na tek mokrih in spolzkih skalah pa tudi najboljši čevelj ne prime. Bližnjice se izkažejo za varnejšo izbiro. Priporočam tisto, ki pelje naravnost s parkirišča čez cesto (ne morete jo zgrešiti) prek hriba imenovanega Planica. Ta steza je na splošno varnejša. En odsek pa je tudi tak, da bo nekaterim pri sestopu mogoče treba malce prijeti za skalo. Vendar tam smo običajno vsi previdnejši in nezgode so manj pogoste.

vcbvcbvc
Rimska cesta na Vogar

Do doma na Vogarju je potrebno premagati zgolj 500 m višinske razlike. V koči rečem le “dober dan” in odhitim naprej, saj nisem vajen ustavljanja po šele pol ure. Nadaljujemo po ozki in mestoma zelo močvirni poti proti Pršivcu. Menjavajo se blagi spusti in vzponi. Za hojo bi bilo verjetno dolgočasno, teči se pa da precej hitro. Razgleda na Bohinjsko jezero (razen z nekam izjemami, ki sem jih izkoristil) praktično ni.

vbcvb

Kosijev dom na Vogarju

Po dobri uri začne rahlo deževati. Ne mislim odnehati saj intenzivnost padavin ni velika, moje “aktivno perilo” pa se kar samo sproti suši. Pod vrhom Pršivca pot postane strma in, ker gre za dolg tek raje namesto počasnega teka uporabim racionalnejšo hitro hojo. Veseli me, ker je vrh Pršivca tik nad gozdno mejo in se imam priložnost razgledati. Zaradi dežja so travniki obarvani v najžlahtnejši odtenek zelene barve. Krasijo pa ga pa številni gorski cvetovi.

hgjhgj

Rož`ce

Sestopiti nameravam prek planine Viševnik in naprej mimo Črnega jezera- čez Komarčo. Tistih nekaj kilometrov nazaj do Stare Fužine bi pa odtekel ob jezerskem bregu. A, odisejada se tu nepričakovano šele začne

xcvcx

Na Pršivcu

Planina Viševnik je zaradi deževja podobna veliki, komajda prehodni močvari. Zato v naglici nevede izberem napačno pot in zavijem namesto v Dol pod Stadorjem, proti planini Ovčarija. Zdi se mi čudno, da se toliko časa vzpenjam, jezera pa še nikjer videti. Šele na Ovčariji pred smerokazom za Kočo pri sedmerih Triglavskih jezerih, se zavem kje (narobe) sem. Mobilnega signala v tem kraškem svetu ni. Ker sem nazadnje javil, da naj me pričakujejo pri slapu Savica se odločim, da bo najvarneje da grem nazaj proti zgrešeni poti.

b

Planina Viševnik

Pa falim še drugič in se “vračam” namesto na pl. Viševnik, na planino Dedno polje. Po eni strani še na srečo, ker je bilo bistveno bližje. Tam v staji srečam ljudi in za vsak slučaj javim, kdo sem in kje sem, v primeru da me bodo slučajno prehitro pogrešali in bog ne daj sprožili iskalno akcijo. Saj vem, da sem pretiraval, ampak pri tako paničnih starših, kot sta moja, nikoli ne veš kdaj te bo na domačem dvorišču iskala gorska reševalna služba.

bbvnvb

To bo dobro mleko

xvc

Planina pri jezeru s svojim “jezerom”

Nadaljujem proti Planini pri jezeru in se zadovoljim s fotko tamkajšnje (ml)l(ak)uže. Po Dolini sedmerih Triglavskih jezer pa se imam namen letos še sprehoditi. Lahko bi hitro naprej sestopil proti plani Blato, s koder smo se letos pozimi celo sankali, pa se bojim poškodb. Trdi in neblaženi copati Inov-8 so bili danes na razmočenih (mehkih) poteh odlična in nepogrešljiva izbira. Utrjenih makadamov in cest se pa z njimi preventivno izogibam. Po štirih urah bolj ali manj neprekinjenega teka, pa celo pot postane pretrda in pokažejo se prvi znaki vnetja ovojnice kolka.

adaljujem proti Planini pri jezeru in se zadovoljim s fotko tamkajšnje (ml)l(ak)uže. Po Dolini sedmerih Triglavskih jezer pa se imam namen letos še sprehoditi. Lahko bi hitro naprej sestopil proti plani Blato, s koder <a href=”http://bojanambrozic.spaces.live.com/blog/cns%21ACD975034630F7FE%218068.entry”>smo se letos pozimi celo sankali,</a> pa se bojim poškodb. Trdi in neblaženi copati Inov-8 so bili danes na razmočenih (mehkih) poteh&nbsp;odlična in nepogrešljiva izbira.&nbsp;Utrjenih makadamov in cest&nbsp;se pa z njimi preventivno&nbsp;izogibam.&nbsp;Po&nbsp;štirih urah bolj ali manj neprekinjenega teka, pa celo pot postane pretrda in pokažejo se prvi znaki vnetja ovojnice kolka.

vcbvc

Stopalo po petih urah teka


 Vzpenjam se prek samotnega Vodičnega vrha. V gostem smrekovem pragozdu se je uspel obdržati sneg. Bolj, kot snega&nbsp;sem pa vesel, da sem po dveh urah spet ujel telefonski signal, kaj to – 5 črtic! in sporočil da nameravam sestopiti v Staro Fužino. Očitno sem bil kljub temu, da sem kar dvakrat “lepo” zalutal in si pridelal najmanj dodatni dve uri teka dovolj hiter, da me niso pogrešili, saj sta starša še vedno sestopala z njunega edinega cilja Vogarja. Jaz pa sem bil tudi že praktično nazaj tam. Torej je bil to izlet po Bohinjskih planinah. Obiskal sem jih kar šest.

Lep gorsko-tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič

One comment

  • Good day very nice website!! Guy .. Excellent .. Wonderful ..
    I’ll bookmark your site and take the feeds additionally? I am happy to find a lot of useful info here in the
    put up, we want work out more techniques in this regard,
    thank you for sharing. . . . . .

    Všeč mi je

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s