Mont Blanc

Mont Blanc je z višino 4810 m najvišja gora v (zahodni) Evropi. Zaradi njene izredne višine in dokaj lahkih pristopov se vsako leto poskuša na vrh Mont Blanca povzpeti kar okoli 20.000 ljudi. Od tega jih do 100 ljudi na leto umre. Zato si je ta lepotica Grainških Alp prislužila vzdevek Gora smrti.

Tudi v meni že dolgo zorela želja o vzponu na Mont Blanc. Na goro bi se lahko že večkrat povzpel z alpinističnim odsekom. Vendar se mi je kar tri leta zapored zgodilo, da na tisti termin nisem imel časa. Druga možnost – najem gorskega vodnika – se mi zdi predraga. Zato sem se odločil, da sam organiziram odpravo.

Na vrh Mont Blanca vodita dve osnovni smeri oz. pristopa. Prva poteka iz koče Nid d`Aigile prek koč Tete Rouse in Gouter. Druga smer pa se na Mont Blanc povzpne iz Aiguille du Midija prek prek vrhov Tacul in Maudit. Ta varianta je lepša in nekoliko bolj zahtevna. Moj cilj pa je bil da bi se po tej poti povzpel na vrh in sestopil, po drugi lažji varianti.

Vendar ker sem načrtoval odpravo sredi vrhunca turistične sezone, je smer pristopa, bolj kot moje želja, narekovalo dejstvo kje bom dobil štiri prosta mesta v koči. V praksi je sredi sezone praktično nemogoče dobiti prosto mesto v kočah Gouter in Tete Rouse. Tudi jaz ga nisem. Prosta je bila le koče Cosmiques pod Aiguille du Midijem. Žal pa je v tednu pred našim odhodom odprave, na Mont Blancu tri dni zapored snežilo. Pot prek Tacula in Maudita pa je izpostavljena snežnim plazovom. Zato je bila edina možnost da gremo na Mont Blanc po normalni poti prek Gouterja. Tako sem hitro moral najti prenočišče na drugi strani gore ali pa bomo ostali doma. Na srečo imajo (verjetno zaradi velike verjetnosti slabega vremena) v kočah politiko, da je treba rezervacijo potrditi dva dni prej. Očitno je to nekdo pozabil to storiti in na ta način sem zadnji hip dobil prenočišče v koči Tete Rouse. Treba pa je dodati, da v kočah v Franciji načeloma ne dovolijo spanja na klopeh, če je koča zasedena. Če pa že, pa tudi to mastno zaračunajo.

Skratka kočo smo imeli rezervirano, vremenska napoved za vikend je bila odlična. In tako smo se štirje mušketirji, v petek ob 22. uri odpravili na pot. V Chamonix smo prispeli v soboto že ob šestih zjutraj. Iz Chamonixa smo se zapeljali v 15 km oddaljeni La Fayet, kjer smo se vkrcali na zobato železnico, s katero smo se zapeljali do koče Nid d`Aigile na višini 2372 m. Od tu smo se z izredno težkimi nahrbtniki (s hrano in vodo za dva dni) povzpeli do koče Tete Rouse (3167 m). Do sem je poleti običajno pot kopna. Zaradi sneženja v preteklih dneh, pa smo mi že tu celo pot hodili po snegu. Take razmere so nam samo potrdile, da smo se pravilno odločili, da smo za vzpon na goro izbrali lažji pristop.

Kljub težkim nahrbtnikom smo kočo Tete Rouse dosegli v 1 h 45 min. Nočitev s zajtrkom v koči je zaradi popusta na PZS kartico stala le 36 €. Ker smo do koče prispeli že ob 12.uri, bi imeli čas nadaljevati do koče Gouter. Vendar prostega mesta v tej koči žal nismo dobili. Čas smo si krajšali tako, da smo uživali v čudovitih razgledih na Aiguille de Bionnassay (4005 m) in ledenik pod njim. Na koči Tete Rouse smo bili dovolj dolgo časa, da so se pri vseh nas razvili blagi znaki višinske bolezni. Iz postelje smo vstali ob 1.00. Zajtrk v koči so nam servirali ob 1:30. In ob točno 2:00 smo krenili proti vrhu gore.

Sam sem si mislil, da je tako zgodnja ura pretirana. Vendar sem bil zaradi izziva pred sabo tako nestrpen, da tako ali tako nisem mogel spati in sem bil samo vesel, da smo šli na pot zgodaj. V resnici smo iz koče Tete Rouse štartali med zadnjimi. Pred nami pa se je v pobočju Gouterja vila reka naglavnih lučk. Po prečenja položnega ledenika Tete Rouse je sledil strm vzpon do koče Gouter (3835 m). Najprej pot preči ozebnik Grand Couloir. Zaradi padajočega kamenja je vsako leto na tem mestu ogromno mrtvih. Tudi mi smo slišali padajoče kamenje. Za ozebnikom je pot ves čas strma. Vsa bolj zahtevna mesta pa so dobro zavarovana z jeklenico. Gor grede ta pot ni nikomur predstavljala težav. Bili smo zelo hitri in Gouter dosegli v 1 h 40 min.

Od Gouterja do vrha pa se ves čas hodi po ledeniku. Vendar kakšnih pretiranih ledeniških razpok na območju poti (bolje rečeno gazi) ni bilo videti. Vseeno pa si nismo upali delati bližnjic in smo se strogo držali gazi. Zaradi teme tudi videli nismo prav daleč naprej. Ves čas trajanja vzpona smo imeli odlično vreme. Ne samo da je bilo jasno, tudi omembe vrednega vetra ni bilo, kar je na tej gori baje redkost.

Idealno vreme pa ni moglo omiliti dejstva, da smo se počasi že približevali višini 4000 m. Boštjan se je z višino boril že od samega začetka. Ostali smo se zaenkrat še dobro držali. Sam sem v glavi na čase čutil blag do srednje močan glavobol. Preventivno sem zaradi efektov višine vzel aspirin, ker redči kri. Od koče Gouterja se pot povzpne skorajda na vrh Dome do Gouter (4304 m). Pot je zelo naporna, ker je ravno toliko strma, da je naporno in hkrati toliko položna, da se nisem mogel opirati na cepin. Vem da je to narobe, ampak na tem odseku bi bilo gotovo najbolje iti kar s pohodnimi palicami, saj bi v primeru zdrsa moral imeti res grozno smolo, da bi zgrmeli v kak prepad. Zato na tem delu tudi nismo hodili v ledeniški navezi.

Ko smo ob 5.45 uri zjutraj prilezli na vrh Dome du Gouter, se je končno začelo daniti. Končno bomo lahko začeli uživati v razgledih. Tu se je v daljavi tudi prvič pokazal vrh Mont Blanca. 500 višinskih metrov do vrha gore se ne sliši veliko in tudi ni. Povprečen gorski tekač bi za tako pot potreboval manj kot pol ure. Vendar se je tu efekt višine začel zelo poznati. Poleg tega je bilo tudi izredno mrzlo (okrog -12 °C). Navezali smo se v ledeniško navezo in nadaljevali proti vrhu gore.

Najprej se pot celo rahlo spustiti na nekakšno ogromno sedlo. Potem pa se pot spet začne strmeje vzpenjati mimo bivaka Vallot na višini 4362 m. Tudi tu smo se še vsi držali odlično. Le kakšnih 100 višincev višje pa je Boštjana popolnoma odrezalo. Postalo mu je celo tako slabo, da je dvakrat bruhal. Zadnjih 300 višincev gore se je boril za prav vsak korak. Samo mu je pomagal na ta način, da mu je nesel nahrbtnik. Kaj dosti drugega, kot to, pa niti nismo mogli ali znali storiti. Menim, da je Boštjanu edino le trma pridobljena na neštetih ultramaratonih omogočila, da se je s težavo še lahko premikal naprej. Z naraščanjem višine pa se je njegovo stanje samo še slabšalo. Očitno je trpel za eno izmed oblik višinske bolezni.

Zadnji del poti poteka po grebenu Bosses, ki pa ni niti strm niti pretirano izpostavljen. Tovorili smo vsak po dva plezalna cepina. Vendar je eden (pohodni) več kot dovolj. Brez derez pa zaradi ledu seveda ne gre. Tik pod vrhom gore je treba iti čez en manjši serak. Vendar je bila tu nameščena vrv.

Za zadnjih 300 višincev vzpona smo s številnimi postanki porabili skorajda dve uri. Vrh smo dosegli složno ob 8:30 min, kar je pomenilo da smo za vzpon iz Tete Rouse na vrh potrebovali 6 ur in pol. Jaz sem se na vršnem delu gore počutil celo bolje, kot nekje vmes. Občutek sem imel, da bi lahko celo tekel.

Vrh gore je skorajda povsem raven in okovan v večni led. Tako se višina gore ves čas rahlo spreminja. Najvišje skale pa ležijo približno 40 m pod ledom. Na vrhu gore smo kar predolgo uživali v razgledih. Videlo se je čez celotne Alpe z Matterhornom na čelu. Ker je Mont Blanc kar 200 m višji, od druge najvišje gore, so ostale gore izgledali kot palčki. Oblaki pa so ležali nekje daleč tam spodaj. Bilo je tako lepo, da smo povsem pozabili na čas in na vrhu prebili kar 45 minut. Boštjanu pa je med tem postalo še bolj slabo. Edina rešitev je bila čim hitrejši sestop.

Sestop v nasprotju s vzponom ni terjal skorajda nobenega napora. Zaradi snega in ledu bi lahko navzdol skorajda celo pot udobno tekli ali pa se sankali po riti. Zaradi jasnega vremena in zelo močnega sonca je kmalu postalo zelo vroče. Na višini 4300 m smo bili v kratkih rokavih. Brez sončnih očal pa bi verjetno dobili snežno slepoto.

Filmček z odprave

S sestopanjem se je Boštjanovo stanje hitro izboljševalo. Vse slabše pa sem se počutil jaz. Najprej me je doletel izjemno močan glavobol, ki sem ga lajšal z Lekadoli. Kmalu za tem, še nižje na gori, pa sem se počutil tako slabo, da sem se le še s težavo premikal. Na Gouterju, že pod 4000 m, sem bil tako slab, da sem se samo še sesedel v sneg. Spraševal sem se: “Kako je to mogoče, da se sestopanjem počutim vse slabše, če so ostali naglo okrevali?” Do Gouterja pot ni nevarna in kljub temu da sem bil zelo slaboten, nisem mogel nikjer zgrmeti v prepad. Nasprotno sestop iz Gouterja do Tete Rouse nekateri imenujejo “aleja smrti”. Zavedal sem, da sem veliko prešibak za sestop po tako zahtevnem terenu. Zato sem obsedel in upal da “kriza” mine. Ostali pa so potrpežljivo čakali.

Potem pa sem ugotovil, da me močno srbijo/bolijo ušesa na mestu, kjer sem imel čez pripet trak za ušesa in smučarska očala. Samo privzdignil sem očala in v trenutku je s šibkim pokom za očala vdrl zrak. Takoj za tem sem se počutil povsem normalno. Izkazalo se je, da sem imel sloje ušesnega traku, kape, očal in čelade tako močno in tako tesno skupaj poveznjene, da je nastal za zrak neprepusten material. Posledično nisem mogel izenačiti pritiska v ušesih. Zato sem bil ves čas sestopanja še vedno na višini 4810 m. S sestopanjem se je razlika v pritisku samo še povečevala. Večja kot je bila razlika med tlakom v ušesih in v okolici, slabše sem se počutil. Takoj, ko sem izenačil to razliko, sem bil spet povsem dober. Banalna (tehnična) napaka, ki bi me lahko drago stala.

Še sreča, da sem prišel sebi, ker je bil sestop dol grede z Gouterja res zopern. Pa niti ne toliko zaradi težavnosti, ampak zaradi gneče in s tem povezane nevarnosti. Potrebno se je bilo zavedati, da je z gore sestopalo na stotine izredno izčrpanih gornikov, ki so seveda delali napake. Na Tete Rouse smo bili vsi štirje spet normalni in polni energije. Tako da smo brez težav odtekli še do vlaka na Nid d`Aigile. Skupaj smo za vzpon in sestop z gore potrebovali 13 ur (z eno urno pavzo nazaj grede na Tete Rouse vred). Nato smo prespali v kampu v Chamonixu in se naslednji dan vrnili domov.

Odpravo ocenjujem kot zelo uspešno, saj smo vsi štirje člani odprave dosegli vrh Mont Blanca ter za tem varno sestopili v dolino. Poleg tega pa smo tudi z ravno pravo mero Gorenjske škrtosti uspeli odpravo izvesti za zgolj petino cene, ki jo zaračunajo gorski vodniki.  Zato že načrtujem, da bom v prihodnosti organiziral še več podobnih odprav.

Stroški:

  • Cestnine: 120 €
  • Dizel za 1500 km: 120 €
  • Tunel pod Mont Blancom: 55 €
  • Prenočevanje v Tete Rouse: 36 €
  • Vlak do Nid d`Aigile: 37 €
  • Kamp: 6 €
  • Skupni stroški na osebo: ca. 170 €

8 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s