Le še tri tedne je do ultramaratona v Vipavi. Zato je bil ta vikend zadnja priložnost za dolg trening. Žal pa je bilo napovedano slabo vreme. Zato niti nisem planiran nobene resne ture. Vendar me zjutraj niso prebudile dežne kaplje, ampak sonce! Juhu! Gremo v hribe. Kam pa? V trenutku si zamislim naslednjo turo: na Dobrčo, kot po prvotnem planu, ampak čez hribe.
Tako sem se zjutraj pustil zapeljati v Preddvor. Potem pa sem se najprej vzpel na sv. Jakob in potem naprej po grebenu na Potoško goro in Javorjev vrh. Kljub temu, da sem se do tu vzpel že za skoraj 1000 metrov, je bilo še vedno razmeroma toplo in sijalo sonce. Le Grintovci so se nekako skrivali v megli.
Prek Cjanovce sem nadaljeval na Srednji vrh. Do sem je bil ves čas strm vzpon, zaradi česar sem skorajda vso pot prehodil. Nadaljevanje proti Bašeljskemu vrhu je bilo nekoliko bolj položno. Še vedno pa precej razgibano. Vmes je bilo tudi kar nekaj snežišč. Vendar ker je tako toplo je sneg tako zelo gnil, da ni bilo težav niti pri prečenju nekoliko bolj strmih snežišč. Zadnje snežišče je na spustu z Malega Grintovca na Mačensko sedlo.
Z Bašeljskega vrha sem se spustil na Bašeljsko sedlo. Tu sem bil v dilemi ali naj napadem Storžič ali ne. Vedel sem da je pot do vrha kopna. Nisem pa vedel kako je na drugi strani – s sestopom čez Psico. Zato sem Storžič raje obvil spodaj po poti čez Široko dolino proti planini Javornik. Gre za zelo lepo in za področje Storžiča precej osamljeno pot, ki poteka čez številne ozke grape, kjer še ležijo ostanki snežnih plazov.
Na pl. Javornik sem zgrešil pot proti Veliki poljani. Zato sem po snežišču v Žlebu vzpel kakšnih 200 višincev višje, kjer poteka še ena pot, ki sem jo poznal iz T24. Vreme se je počasi začelo kisati in začelo je tudi rahlo rositi. Prepričan sem da se bo vsak čas vlilo. Vendar je čez čas dež ponehal.
Že rahlo načet sem se vzpel na Tolsti vrh. Na vrhu je bila taka megla da sem za trenutek popolnoma izgubil orientacijo. Nadaljeval sem do Koče na Kriški gori, kjer sem se oskrbel s pijačo. Običajno je tu za vikende vedno veliko ljudi. Danes pa sem srečal samo enega planinca. Očitno je slaba vremenska napoved vse prestrašila.
Sledil je strm spust in tehnično precej zahteven spust v Tržič. Potem pa sem takoj začel svoj vzpon še na Dobrčo. Nisem še čutil utrujenosti, ampak volje mi je pa začelo primanjkovati. Tako si nisem želel več nazaj na mraz, ki je vladal na vrhu Dobrče, ampak sem na Lešanski planini zavil na klasično grebensko pot. Po tej sem se tudi spustil do Brezij pri Tržiču in potem po luštnih lokalnih stezicah, ki jih poznamo samo mi domačini, domov v vas Ljubno.
Na koncu se je nabralo zgolj 42 km, ampak je temu treba prišteti kar okoli 4000 višinskih metrov vzpona. To pa tudi pove kako zahtevna tura je to bila. Ob tem je potrebno tudi dodati, da sem celotno turo pretekel brez pohodnih palic.
- Dve leti nazaj sem že odtekel podobno, a krajšo, turo: https://bojanambrozic.com/2014/05/24/preddvor-storzic-tolsti-vrh-ljubno/
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 